KAKO SO SE KOZE IN KRAVE PONOČI SELILE

So dejali loški fantje: “Dajmo nahecat starega Cigleta in Storška, da bosta prav preklet’ skakala!” Pa so šli ponoči v Ciglovo štalo in so krave peljali k Storžku, koze iz Storžkove štale pa k Cigletu …

Cigle je imel navado, da je tudi ob treh ali štirih zjutraj vstal, pa krave nefutrou; napajala sta jih pa zmeraj oba naenkrat – Storžek koze, on pa krave. No, zdaj pa je Cigle vstal, odpre vrata, pa: “Beee!” Pa koza!!… Je bil tudi on brihten pa navihan, je pa lepo šel k Storžku in rekel:

»Rudel, pojdi v štalo pogledat, če so naše krave pri tebi!«

»Ja – kako bodo pri meni!?«

»Veš, te barabe so tvoje koze k meni pripeljale!«

Sta šla pogledat, pa krave: “Muu!” … že lačne, ker so bile vajene zgodaj jesti.

No, potlej sta pa hitro zamenjala …

Zjutraj je bilo vse polno zijal okoli naše hiše, izza vogalov in povsod – so loški fantički gledali pa čakali, kaj bo, ko bosta šla Cigle in Storžek napajat …

Kaj ni hudir – so bili iznenadeni: Storžek je prignal koze h koritu, Cigle pa krave! Tako kot zmeraj!!

Življenje za zmago smo dali
kot sta nam velela srce in dolžnost,
da bomo pokojno ležali
branite in ljubite svojo prostost.

Kdo je avtor verzov mi še ni uspelo ugotoviti. Tudi kdo vse je sodeloval pri gradnji ne vem, le za kamnoseke se še ve, da so prišli iz Kastava nad Reko. Kastavci so tudi pozneje večkrat prihajali v Loško dolino in nekateri ostali za zmeraj. Gradnja spomenika je trajala gotovo precej časa.

Bila sem otrok, a mi je ostalo v spominu, da so ljudje okoli mene o spomeniku in njegovi gradnji veliko govorili in ga zmeraj znova omenjali. Sčasoma je postal Spomenik z veliko začetnico. Še danes se ve za kaj gre, če rečete “Pri Spomeniku”. Večinoma so ljudje menili: “Prav je, da se postavi spomenik, mogočen in lep – toliko hudine je bilo in tega se ne sme pozabiti. Bogvaruj, da bi se kaj takega ponovilo!” Spomin na vojno je bil še kako živ in rane so še zelo skelele. Drugi so po tihem godrnjali: “Kaj je tega res treba – ali nismo vsega drugega bolj potrebni kot spomenika?!” In še: “Bogve, koliko bo koštalo! Morda milijon!”

O odkritju spomenika 16. avgusta 1953, ki je bilo veličastno, se je govorilo tedne prej in potem, a to, kar je ostalo v mojem otroškem spominu ni bilo odkritje spomenika, pač pa dogodek nekaj let pozneje, mogoče leta 1955, ko so v grobnico položili posmrtne ostanke partizana Jerneja Arka – Črta.

Nastopala je šolska mladina, govorniki, godba na pihala, moški pevski zbor DPD Svoboda, tam so bili zastavonoše, narodni heroji, borci, svojci padlih …

Stala sem ob mamini nogi v nepopisni gneči in nisem ničesar videla, zato sem kmalu postala sitna. Mama me je mirila in potem so z nekaj mučne zamude začeli s petjem himne, se mi zdi. To mi je bilo še kar zanimivo, opazovala sem ljudi, ki so stali tihi, resni in nepremični kot kipi. Nato so se začeli govori, glasni in ognjeviti, jaz pa spet nisem ničesar razumela in bi šla rada domov … Čez čas se je oglasila pretresljiva žalna koračnica, ki jo je igrala godba na pihala. Mama me je dvignila na roke in v presledku med množico sem zagledala štiri može, ki so počasi nesli krsto v zgradbo spomenika, da bi jo položili v kostnico. Postalo me je strah, še posebno, ko sem iz maminega naročja ugledala vse tiste blede in žalostne obraze, po katerih so polzele solze. Tudi mama je jokala in ni me mogla več držati.

Ko je bilo slovesnosti konec, smo se pomaknili po stopnicah navzgor in stopili v notranjost spomenika. V naglici mi je mama pokazala: “Glej, tu sta zapisana strica Janez in Tone in tukaj stric Matija.” Rada bi bila še malo ostala, a nisem utegnila prebrati imen sama, mogoče – najbrž – tudi še nisem znala, gneča pa je bila prevelika in treba se je bilo umakniti drugim, ki bi tudi radi vstopili. Nekateri so imeli s seboj rože in sveče, s katerimi so želeli počastiti spomin umrlih svojcev, a znotraj jih v tisti gneči niso mogli položiti in prižgati, zato pa so jih zunaj na ploščadi – nekaj časa so tanke bele sveče plapolale, a jih je veter kar naprej ugašal. Poiskali so zatišen kotiček, kjer so potem v miru dogorele.

Ko sem bila šolarka, smo vsako leto za prvi november nastopali pri Spomeniku z recitacijami in zborovskim petjem. Ljudje so prihajali v velikih skupinah, nosili rože in sveče, se pozdravljali in se spominjali vojnih dni. Vihrale so zastave in igrala je godba, donele so pesmi, recitacije in govori. Otroci smo z zanosom peli “Mi smo slovenski pionirji”, “Lepo je v naši domovini biti mlad”, tudi “Bolen mi leži Mile Pop Jordanov”, in vedeli smo, da smo res “naše največje bogastvo”, ki ga čakajo šole, službe in lepša bodočnost in da je velika in neprecenljiva sreča, če nihče ne strelja nate, ti ne požiga hiš in ti ni treba od lakote umreti na Rabu. Moški pevski zbor Delavsko prosvetnega društva Svoboda je pel “Počiva jezero v tihoti”, “Prečuden cvet je v grapi črni”, “Noč je zbežala že z gora” pa še druge žalostinke in borbene pesmi. Ne spomnim se, da bi kdo povedal, da je besedila nekaterih napisal loško – cerkniški rojak Jože Udovič, samo peli smo jih in nekateri starejši so ob njih vedno znova zajokali.

(Moški pevski zbor DPD Svoboda, brez katerega ni bilo javne slovesnosti v Loški dolini, je takrat še vodil Ivan Mercina, za njim pa Lado Furlani, oba upokojena učitelja. Spominjam se nekaterih imen pevcev: Lado Furlani, Janez Ravšelj, Franjo Kovač, Ludvik Ponuda, Jože Avsec,- Kropinov, Jože Drobnič – Pajničev, Tone Vesel, zdi se mi, da na začetku tudi Miloš Benčina in gotovo še mnogi drugi … )

V šestdesetih letih smo starejši šolarji ob popoldnevih pred prvim majem pripravljali kres. Bilo je “prostovoljno mus”, a se nismo branili in tisto dračje smo navdušeno vlačili z vseh koncev Ulake, kakor domačih drv za vse na svetu ne bi nikoli. Naredili smo res visok kup, a h kurjenju kresa nas starši niso pustili – bila je noč in tema, mi pa še premladi za take reči… “Kar lepo doma boste”, so rekli in mi smo brez besed ubogali. Tako so kresovanje opravili starejši mladinci, ki niso več hodili v šolo, mi pa smo kislo gledali od doma, kako gori prvomajski kres, ki smo ga s takim zanosom pripravljali. Tiste veje pa so hitro pogorele in tudi pokanja s karbidom ni bilo slišati – kje pa naj bi ga bili dobili? … Tako smo bili na nek način še na boljšem – z domačega praga smo videli vse kresove po hribih okoli doline: na Ulaki, na Loškem gradu, na Nadleškem hribu, celo na Poljanah. Bilo je nadvse čarobno in slovesno.

V sedemdesetih ali še pozneje je na vzhodni strani Ulake nastalo smučišče, ki še dandanes s pridom služi, če je le kaj snega … Sicer pa smo se otroci po tistem pobočju sankali za športne dneve ali kar tako od nekdaj. Ulaka in spomenik na njej sta tako postala neločljivo povezana z našo – edino – mladostjo.

Tloris vrhnjega dela spomenika ima pet enakih krakov, bronasti relief pa prikazuje ljudi v uporu in trpljenju, ki ga je prinesla okupacija, in boj za osvoboditev.

Spomenik na Ulaki je bil dolga leta simbol Loške doline, prisoten na skoraj vsaki razglednici in publikaciji, ki je opisovala Loško dolino, v novi državi pa je bil nekako odrinjen na stran in pozabljen. Pa je škoda, saj je veličastno umetniško delo in priča strašnih časov, ki jih je preživela Loška dolina.

Na papirnatem obesku, ki ga je prejel vsak (?) udeleženec odkritja spomenika, je s črnim natisnjen datum odkritja spomenika, v ozadju se vidi mogočni beli Snežnik in pod njim temni gozdovi, nad spomenikom pa se boči bel napis Loška dolina. Ne vemo, kdo je obesek oblikoval, kdo založil in kdo in v kakšni nakladi ga je natisnil. Danes je gotovo že velika zgodovinska redkost.

Bogdan, Vida in Milka, nasmejani in razigrani, kakor da se bodo peljali lepo naokoli in ne po stezi čez Gričkapelco v mesto Lož ali k maši v Stari trg. Pa so samo pozirali.

Gričkapelca – to je Marijina kapelica tam na griču med Ložem in Podložem. Nekoč je nekomu v Podložu zbolela svinja, ki se je ravno oprasila. Pa prideta dva tujca, falota, in pravita: ” Do Gičkapelce mora iti, pa bo ozdravela!” In so jima zaupali svinjo, da jo bosta peljala do Gričkapelce in nazaj. “Pa nihče ne sme iti za nama,!” sta še naročila. In so šli in je svinja  najbrž res ozdravela, ker je ni bilo nikoli več nazaj, “zdravilcev”  pa tudi ne.

O Podložu, eni najbolj idiličnih vasi daleč naokoli, pripoveduje zgodba, da je nastal potem, ko so gospoda z Loškega gradu tja nagnali tlačane, ki jih je bilo treba kaznovati; kaznjence. Menda so bili tisti ljudje zelo žleht. Morali so biti tam in pasti živino – tako je ukazal gospodar, ki so mu bili podložni – zato je njihova naselbina dobila ime Podlož.

Druga zgodba pravi, da so v tiste kraje prišli ljudje od drugod in toliko časa žgali apno, da je nastalo lepo očiščeno polje, saj so v opliencah v živo apno predelali vse kamenje. Naselili so se za zmeraj, obdelovali polje in tako je nastal Podlož. Ali pa so si na tak način naredili polje kar tisti kaznovani tlačani, ki jih je tja poslal grof?

Bilo je v prvem razredu, ko smo za domačo nalogo dobili spis o vojni. Pisali smo vse mogoče – o junaštvih in trpljenju naših staršev in sorodnikov, o svobodi in prihodnosti. Te spise smo potem brali v razredu in – lej ga zlomka – sošolkin spis je bil skoraj prav do besede tak kot sestavek v zadnji številki Cicibana, ki sem ga zmeraj skrbno prebrala. Jaz, pravičnica, sem jo nemudoma zatožila, da je spis prepisala iz Cicibana … A učiteljica me ni hotela slišati, ni je okregala in kaznovala, čeprav drugače prepisovanja ni dovolila za vse na svetu. Bila sem jezna – zakaj ona lahko prepisuje, jaz in nihče drugi pa ne?! V spisih smo si lahko izmislili karkoli, se zlagali, če ni šlo drugače, samo prepisovati – to pa ne.

Čez leta mi je povedala svojo plat zadeve: njen oče je bil med vojno skrivač in po njej tudi ni odobraval novega sistema, zato ni mogla pisati o njegovih junaštvih, ni pa se ji zdelo prav, da bi si kaj izmislila, zato je poškilila v Cicibana. Učiteljica Benčinova, ki nas je vsakega poznala do prababice, jo je razumela in zato ni hotela slišati mojega špecanja … Jaz sem dogodek hitro pozabila, sošolka pa do danes ne.

Sliko je čez čas raziskovalka poslala tudi dekličinim staršem in ko se je ta zagledala, se je naprej zgrozila nad svojim strganim fiertaham, ki ga je enako kot vrstnice dosledno nosila – ampak kar je bilo, je bilo. Njena obleka je res delavniška, a skrbno izdelana: predpasnik ima ginero iz blaga s podobnim, ujemajočim se vzorcem, zgornji del, modrc, pa je opucan s krepienčki. Tudi poletna oblekica iz potiskanega bombaža ima ob vratu drugobarvno obrobo.

To, kar deklica drži v rokah, pa ni model za peko štruc, ampak posoda za kuhanje šunke ali krače. Narejena je bila iz težke pločevine, na obod je bilo pritrjeno ovalno dno. No, mogoče so v njej tudi kdaj kaj spekli, morda res pogačo za poroko ali porodnico – ali pa so posodo kako drugače uporabili.

Raziskovalka je takrat ob prihodu vprašala, ali imajo pri hiši kaj starega in peljali so jo na podstrešje, kjer je kar dolgo ostala in med drugim našla tudi to, kar drži deklica v rokah. Poleg ovalne posode ima v drugi roki nedajlajne v špriklah – z maso za klobase nadevano danko, kot piše ob sliki. Enako se nadeva tudi mehur ali želodec.

Da se je taka mesnina pravilno posušila, so jo svežo dali za kak dan v tiehto – jo obtežili, da se je sploščila in spustila vodo, potem pa povezali v šprikle, da je med sušenjem ostala lepo tanka. Tako se je površina povečala, sušenje okajene mesnine je potekalo hitreje in bolj enakomerno, verjetnost, da bi se v sredini pokvarila, je bila manjša. Tudi barva mesa je ostala lepo rdeča. Sušenje je ob skrbnem nadzoru trajalo kar dolgo, več mesecev, pred otoplitvijo vremena pa so suhe mesnine pobrali iz diere, zavili v časopis, jih zložili v mrzlo krušno peč in zasuli s pepelom. Nekateri vsaj, drugi so jih shranili v suhi, hladni in temni kašči ali skrinji …

So pa Poljanci radi pripovedovali zgodbo, kako je pri neki družini ob kolinah ostalo preveč sesekljanega mesa za klobase in niso imeli več ne črev, ne želodca, ne mehurja. Kaj pa zdaj? In so se domislili, pa so nadelali kar Johanine gate, ki so se sušile na plotu. Ali je bilo smeha še leta in desetletja po tem! In nihče ni več imel skrbi, kaj če bo pri klanju prašiča zmanjkalo črev: “Bomo pa Johanine gate nadelali!” so rekli. Pa mogoče sploh ni bilo res tisto o prvih Johaninih gatah … So pa mogoče to reč slišali prav tja noter na Nemško, kjer še dandanašnji – in zlasti dandanašnji – lahko kupite mesnine, zašite v bombažno tkanino namesto v čreva.

Vaško znamenje, Bugec na vasé, je slikan v hrbet, tam daleč pa se vidi moška postava v delavniški opravi, verjetno pokrita v platneno delavsko kapo. Zadaj se vzpenja hrib, ki se imenuje Hrib.

Na veliki sliki se vidi lepo v vrsti del nekdanjih podloških domačij: Baragova, Tumča, Matjonova, Špeharjeva, Miklova … Znamenje sredi vasi, križ ali Bugec nima kakšne posebne zgodbe za seboj, postavljen je bil najbrž, da bi varoval vas in prebivalce opominjal k ponižnosti in ljubezni do bližnjega. Še en čisto podoben križ stoji na ravnini pred vasjo, Bugec pr Dolini se mu reče, ker se senožeti tam poleg imenujejo Dolina – to je kmalu potem, ko se je stara pot iz Loža razcepila z enim krakom proti Podložu, z drugim k Sveti Ani … Tistega Bugca je nekdo postavil zaradi zaobljube, a se je pozabilo kdo in zakaj …

Izkupiček za svinjsko kožo je v najboljših časih pokril stroške za čreva, špine, klavca in sol, pozneje pa je cena tako padla, da so kožo nesli prodat samo zato, da je ni bilo treba zavreči. Nekateri so spet začeli delati klobase kuožarce in so zato zaklano žival poparili, nadrgnili s smolo kolofonijo in ščetine zelo natančno postrgali in očistili. Šele nato so kožo odrli, skuhali, zmleli, dodali nekaj mesa in slanine, sol, poper in česen ter napravili klobase. Te so na hitro okadili in nekoliko osušili, potem pa kmalu pokuhali, takoj za klobasami iz pljuč. Babnopoljci v Bukovici so kožarice s kislim krompirjem tradicionalno jedli o božiču po polnočnici.

Za klanje prašiča so bile potrebne obsežne priprave, saj je bilo delo zahtevno in pomembno. Že teden prej se je pripravljalo začimbe: sol, črno meto, majaron, poper, česen, čebulo. Kupiti je bilo treba kašo in riž, za velike ljubitelje klobas tudi dodatna čreva in kolofonijo, napraviti ali kupiti špine pri kom, ki jih je imel za prodajo … Izposoditi si je bilo treba stou, se dogovoriti s klovcam in najmanj štirimi možmi za držat, zagotoviti dovolj šnopca, nekaj črnega vina in dovolj velikih posod za vse mesovje, ki ga je bilo potem treba spraviti v red. Gospodinje so si našle kakšno prijateljico, sosedo ali sorodnico za čejva prat, da je naporno, zahtevno in odgovorno, pa zelo zoprno delo v ledeni vodi hitreje minilo. Nekatere gospodinje so tudi za kri mešat prosile kakšno bolj trdno žensko, kajti sodelovati pri klanju živali, ki se jim je v dolgih urah krmljenja, nege in skrbi priljubila, je bilo zanje preveč. Čeprav so bila taka čustva nekdaj luksus in znak mehkužnosti, so si jih nekatere vendarle dovolile … Moja tašča je pripovedovala, da se je morala iti zmeraj kam skrit, da ni slišala cviljenja živali.

Jaz se ne spomnim, da bi kdaj rekli, da je praznik, ko smo klali prašiča, kvečjemu pomembno delo, ki se je začelo že v jutranjem mraku in trajalo še najmanj ves naslednji dan. Možje, ki so prišli držat, so začeli s štamprlom šnopca, potem so šli po pujsa, ki je seveda jokal, da je šlo skozi ušesa in srce. Odtekajočo kri je bilo treba prestreči v posodo, jo mešati, da se ni strdila in potem postaviti na toplo, najbolje kar na peč, dokler je klouc ni rabil. To je trajalo kar nekaj časa, saj je naprej razdelal žival: odrezal in obesil glavo, odrl kožo, obesil žival in odprl drub, obesil pljuča, izločil želodec, vranico, ledvice in mehur, izločil jetra, kjer je skrbno izrezal žolč, dal zavezana čreva v škaf in razsekal meso na dve polovici, da se je hladilo. Gospodinja je prišla po kos jeter, ki jih je pripravila za malico v zosu ali pražena na čebuli, poleg je postregla svež kruh, ki ga ta dan ni smelo manjkati, pa kaj za popit. Če je bil klouc ljubitelj maliganov, je bil od tu naprej včasih že precej vinski in se mu je zato kdaj vsulo tudi premalo ali preveč soli in popra v klobase …

Še pred malico je klouc s črev obral obačouno ali čejvno mast in jih pripravil za pranje, da so šle ženske z njimi čimprej k potoku, kajti po malici je že začel delati kravice, ki so jih ženske takoj skrbno in pravilno skuhale in dale hladit … medtem so se skuhala in zmlela jetra in pripravila maščoba ter začimbe za te bajle klobase. Pri črnih klobasah ni smelo manjkati črne mete – ruonte na Babnem Polju – in/ali majarona, pri belih pa ne česna, ki je od prejšnjega dne čakal namočen v litrskem loncu. Česnovo vodo je mesar porabil za mesiene klobase, goščo pa za te bajle …

Ker ni bilo hladilnikov, so te čarne in te bajle klobase, ko so bile kuhane, zložili narazen kam na hladno – na podstrešje ali v hladno klet. Treba jih je bilo kmalu porabiti in prva peka se je zgodila že za večerjo. Takrat so dobile tudi oceno: so primerno slane, dobro dišijo, so ravno prav mastne, sta bila riž in kaša prav kuhana, da niso klobase preredke ali da ne pokajo? Slabe klobase so bile sramota za hišo in klouca. Ta jih je poleg prate nekaj dobil za luon, po dve ali več – odvisno kaj in koliko so imeli v dobrem – so jih dobili sosedje: tisti, ki so posodili stou, tisti, kamor smo hodili po mleko, pa še vsi, ki so tudi nam poslali koline in še kdo. Tako se ni moglo zgoditi, da bi se klobase pokvarile, pa še vsi v vasi smo jih bili   siti vso zimo. Danes je klal ta, jutri drugi. Po pripovedovanju so poprejkedaj pojedli in razdelili tudi guodlo, v boljših časih so je bile deležne živali, posebno če je bila redka in ne preveč mastna …

Nekoč, že davno, v prvi polovici petdesetih let, je šel paket s prato in klobasami z avtobusom k tetam v Ljubljano. Kako so se dogovorili, da je ena od tet prišla točno določenega dne k avtobusu po paket, ne vem, najbrž je bilo kar nekaj dolgoročnega načrtovanja in dopisovanja. Je morda morala priti večkrat vprašat … ? Je pa potem okoli novega leta po obratni poti poslal Dedek Mraz iz Ljubljane za ta malo škatlo za čevlje, iz katere se ji je potem prikazala prva pomaranča v življenju, prvi arašidi, ki se jim je takrat reklo kikiriki, velika, dišeča in dragocena jedilna čokolada, ki je tehtala 100 gramov in knjižica z neverjetno lepimi slikami z naslovom Sneguljčica, ki se je ni bilo mogoče nagledati in naposlušati še nekaj generacij …

Kajpada bi bilo mogoče napisati še cel roman o tem, kako se pere in žlajma čreva, kako se cvre in shranjuje mast, kako suši meso in kako ima potem vsak udek svoj gudek. Pa lokalni recepti za to ali ono vaško ali hišno posebnost tudi niso kar tako – a naj ostane kaj še za drugič…

S črev, ki jih je klouc pazljivo zavezal, da ne bi onesnažil zunanje, čiste strani, je obral maščobo ter odstranil salo in mrene, ki so jih držale skupaj. Zdaj so bile na vrsti ženske: v škafu so jih odnesle k potoku ali – če res ni bilo druge izbire in je bilo vode na pretek – k vodnjaku in začele: z ostrim nožem so odrezale kak meter črevesa in ga pazljivo izpraznile ter splakovale v čisti tekoči vodi toliko časa, da je bila notranjost čista. Nato so črevo obrnile in odstranile sluz, ki se je še držala ter ga odložile v pripravljeno posodo. Zelo je bilo treba paziti, da ne bi po nerodnosti tanke opne predrle in česa umazale – taka čreva niso bila uporabna. Včasih je bila stena zelo tanka in se je strgala že pri premikanju. Da bi bilo to delo lažje, so nekateri žival dan pred zakolom nehali krmiti. Enako so očistile tudi želodec in mehur.

Ko so bila čreva oprana, jih je klouc – ki največkrat sploh ni bil poklicni mesar, ampak le moški, ki je bil tega dela vešč – čreva ožlajmal: z lesenim nožem ali robato gladko palčko je previdno ostrgal zdaj zgornjo, prejšnjo notranjo plast črevesa, tako da je ostalo le čisto vezivno tkivo in ni bilo ničesar več, kar je bilo v stiku s črevesno vsebino. Takšna čreva so v vodi skupaj s koščki olupljene čebule počakala na svojo nadaljnjo usodo – polnjenje z maso za krvavice, jetrnice, kožarice, pljučnate ali mesene klobase.

Ni čudno, da nekateri trdijo, da kralj živali ni lev, pač pa prašič! Kako do zadnjega vlakna so prav pobožno porabili vse od njega! Samo parklji so ostali in – po temeljitem obiranju in obkuhavanju – še kosti, pa nič drugega, tudi ščetine so porabili. Ko se zdaj bašemo s svinjino iz mesnice, se ne spomnimo več, s kakšno pobožnostjo in hvaležnostjo so včasih ravnali z mesom domačega prašiča, kako skrbno uporabili vsak grižljaj …

Vsak udek ima svoj gudek, se je reklo – vsak kos se porabi ob določeni priložnosti: klobase so pojedli še pozimi skupaj z zeljemin in krompirjem – najprej bele in črne, nato pljučnate in kožarice, mesene klobase in špeh pa so čakale za kakšno težje delo – gozdarsko malico na primer ali za prebolevnika, ki ga je bilo treba okrepiti, pa so mu košček ocvrli skupaj z jajcem. Ušesa, rep in parklje so pokuhali v kavri in ješprenju, morda poleti naredili tudi žieuco. Opečena mesena klobasa z jajcem in kruhom je služila kot sijajen nadev za žinkrofe, ki so jih dobili kosci skupaj z enolončnico iz zelja, krompirja in fižola. Košnja in žetev sta pobrali tudi pleče in druge manjše kose suhega mesa. Šunko, želodec ali mehur so pojedli za veliko noč in druge velike praznike. Masti za zabelo je bilo pri vsakem obroku le toliko, da je zacvrčalo, če ni bilo ravno kakšnega garaškega dela pri hiši. Skrbna gospodinja, ki je zredila “kot konje” velike in debele prasce, ki so imeli za štiri ali pet prstov špeha in je z živili varčno ravnala, je imela vsega ravno prav do naslednjih kolin, mogoče je kak liter masti celo prodala ali podarila …

O svetem Antonu, ko so imeli ate na Poljanah god, so morali mama zmeraj skuhati svinjsko glavo. Z veliko slastjo so si ate privoščili čike – maščobo s svinjskega obraza, da je bilo vse mastno in se jim je cedilo po bradi … O sveti Marjeti pa so mama na masti ocvrli tašce za svoj god, da so lahko dali, če jim je kdo prišel voščit. Pa lipov čaj.

Skupino je osnoval in vodil učitelj Tone Avsec, doma z Vrhnike, ki je kot dijak učiteljišča plesal pri folklorni skupini KUD Kajuh v Ljubljani in tam pridobljeno znanje prenesel v Loško dolino. “To je bilo vse Tonetovo delo!” je delovanje skupine komentirala nekdanja plesalka Marija Perušek. Z njegovim odhodom na novo delovno mesto pa je tudi folklorni ples v Loški dolini zamrl.

Za pomoč pri prepoznavanju članov folklorne skupine sem prosila Marijo Kandare Perušek, ki tudi hrani prav takšno sliko. Začeli sva v zadnji vrsti skrajno desno, kjer s harmoniko v rokah stoji Marjan Mlakar iz Iga vasi, poleg njega je Ivanka Lekan Strle, takrat Matjonova iz Pudoba, ob njej je Uhančkov Tone iz Podloža, sledita Ana Kraševec, Kukčeva, takrat Carova iz Podgore ter Mehalov Janez iz Dan. Zadnja v vrsti je Milena Šumrada, Jefkena iz Kozarišč.

Spredaj čepijo: prvi od leve Ivan Žagar, Jurčkov iz Starega trga, poleg Marija Razdrih Kraševec, takrat iz Šmarate, sledita pa Feliks Lekan, Matjonov iz Pudoba in Marija Kandare Perušek iz Šmarate.

• Tone Uhančkov iz Podloža, mogoče se je pisal Kočevar,
•  Ivanka Lekan iz Pudoba, o kateri sem bila prepričana, da je Urbanova Meri, pa se je izkazalo, da nikakor ni ter
• Marjan Mlakar iz Iga vasi, ki je vsaj leta 1956, če ne tudi prej, po vajah skupaj z Bločenovim Ivanom in Fricovim Viktorjem, ki sta bila oba iz Podcerkve (od nekdaj je to vas muzikantov) nadaljeval z godbo, v veliko veselje mladine iz vse doline.

• Ivan Žagar iz Starega trga,
• Marija Razdrih iz Šmarate,
• Feliks Lekan iz Pudoba,
• Marija Kandare iz Šmarate.

Najmanj trije plesalci s slike še živijo.

Plesalec skrajno desno je dr. Mirko Ramovš, še živeči neprekosljiv strokovnjak za slovenske ljudske plese.

Slovarček:

• untarca: spodnje krilo
• lajbelč: telovnik
• použa vintat: polža zvijati

Viri:

• prof. Tone Avsec, Medvode, januar 2015, ustno

Kraj: Ljubljana
Datum: 1964
Avtor: ni znan
Zbirka: prof. Tone Avsec
Skenirano: 4. 12. 2015
Oblika: kopija fotografije

Gospodinje so nasušile polne skrinje sadja, so pripovedovali. Veliko hiš je namreč imelo lepe sadovnjake, saj sta tako Stara Jugoslavija in pred njo Avstro-Ogrska pospeševali sadjarstvo, omogočali ugoden nakup sadik in v šolah poučevali o umnem sadjarjenju ter drugih gospodarskih rečeh. Mnogo šol je imelo svoj vrt in sadovnjak, kjer so se učenci med drugim učili sajenja, cepljenja, nege in oskrbe sadnih dreves. (Učili so jih učinkovite samooskrbe, a ne da?

*

Moj oče je velikokrat pripovedoval, kako jih je na Gornjem Jezeru o tem učil učitelj Lado Furlani, ki je tiste čase prišel čez mejo v Jugoslavijo iz primorskega Štandraža. Čez leta je učil tudi mene in zatem še mojega sina … Znanje iz tistih dni je oče s pridom uporabil na domačem vrtu, ko so v času velike krize Mramorjevi otroci željno pričakovali vsak sadež posebej: najprej drobne češnje črnice, za katere so tekmovali s kosi, potem mirabele v juliju, nato cibore ali grehke ali kakor so že rekli tistim malim češpljicam. (Šele pred nekaj leti se mi je posvetilo, zakaj so dedci tudi mladim dekletom radi rekli cibore …). Za njimi so prišle debelejše ringlote, kmalu tudi zgodnji beličniki, vmes še ribez in nato vse po vrsti: careviči, kosmači tja do zimskih sort – železnikarja in krivopeclja ter čisto nazadnje bobovca. Imeli so tudi slive, hruške in orehe. Hruške cepljenke so bile zelo v časteh – medenka, viljamovka in cukrenka; tepke, moštarice in drobnice malo manj. Nasušili so vreče škundrov, sliv, hrušk in orehov, nekaj so stisnili za mošt in jeseh, vse ostalo namočili za šnopc, ki so ga potem počasi kuhali pozimi in včasih kar sproti tako množično pokušali, da ni bilo kaj shraniti … Nekaj teh krepko čez osemdeset let starih dreves na Jezeru še vedno obilno rodi vsaj vsako drugo leto, kljub desetletni zapuščenosti in žledu, ki jih je močno razredčil in poškodoval.

*

Ko sem bila majhna, me je oče včasih posadil na rumeni otroški sedež iz lesa, ki ga je sam izdelal in pritrdil na svoje kolo. Sedež ni imel naslona, je pa bil vseeno udobnejši kot gola štanga. Na njem sem sedela, se kot klop oprijema bilaunce in držala noge skrbno na nastavke vilic prvega kolesa, da ne bi noga zašla med špice in bi oba padla.

Tako sva se pripeljala na Jezero, na očetov dom. Po začetnih pozdravih je bilo treba takoj na vrt. To je postalo prav nekak obred, potekalo je vedno enako, počasi in med tihim kramljanjem. Šli smo v gruči zlagoma z dvorišča čez vaško pot navzdol mimo hiše tete Neže in Županovih: oče, teta Štefka, stara mama, ki je bila že zelo bolna, sestrična Zdenka, jaz in rjavi pes Rufi … Skupaj smo potem obhodili ves vrt, se ustavljali pri posameznih drevesih in poslušala sem očeta in teto, ki sta gledala v krošnje in ugibala ali bo kaj pridelka. Teta je podrobno poročala, katero drevo je cvetelo in koliko časa, katero je cvetelo v dežju ali sploh ne in ob koncu sta zaključila: “Letos bo pa veliko!” Ali pa: ” Za silo ga bo! ” Včasih pa: “Letos ne bo pa prav nič!” in sta bila žalostna zaradi tega.

Stara mama je medtem nama s sestrično kazala rože v travi: trobentic ni bilo več, cvetele pa so marjetice in spominčice. Potem je nenadoma zapela s tresočim starčevskim glasom, ki pa je bil visok in je pravilno zvenel, besedilo pa je izgovarjala jasno in razumljivo: “Jaz pa grem na zeleno travco, trgat rožce za mojo mamco …” Melodija se je dvigala in spuščala, besede so se ponavljale in valovale skozi jasni pomladni dan … To je moj najbolj razločen in čist spomin na staro mamo, ki je bila potem vedno bolj bolna in je umrla skoraj natanko na najin skupni rojstni dan, ko me ni bilo več doma in nisem mogla niti na pogreb … Takrat pa je nagovarjala tudi naju z Zdenko, naj zapojeva, pripevati je začela še teta Štefka s svojim sopranom in tako smo mrmraje pesmico pod tistimi lepimi drevesi zrle v travo, kjer so cvetele prav take rožice, o kakršnih govori pesem …

Šele potem smo šli v hišo, po ozkih stopnicah gor v cimrc, kjer sta živeli stara mama in teta. Tam je teta v nenavadni zidani peči, ki se je rada kadila, na majhnem rinku skuhala zoc, nam ga nalila v porcelanaste lončke in osladkala s kockami iz pločevinaste škatle: vsakemu eno. Kocke je dobila od sestrične iz Amerike in uporabila jih je samo, kadar je prišel kdo na obisk… Kava je bila brez mleka, prosojna kakor lončki, v katerih se je hladila in dišala je neverjetno lepo, čeprav je bila samo kavni nadomestek iz domačega ječmena. Ko se je ohladila, je bila čudovita: sladka, grenkljata in osvežilna. Še vedno čutim tisti vonj, ki prihaja iz lončka z modrimi pikami – porcelanastega – ne plehnatega kot doma – takega, ki ni smel pasti iz rok, ker bi se razbil in so ga imeli še izpred vojne. Tudi žličke, ki se je svetila, kot bi bila srebrna, se živo spomnim: imela je tri ali štiri vzdolžne okrasne črte do polovice reclja, potem pa dve kratki prečni – lepa je bila, veliko lepša od moje aluminijaste doma in med mešanjem je v lončku prelepo cingljala, jaz pa sem skušala iz tekočine z njo pobrati zrnca sladkorja, še preden bi povsem izginil …

*

Ko je čez leta umrla tudi teta Štefka, je v njeni skrinji med drugo zapuščino ostala vrečka posušenih hrušk medenk. Tiho in pobožno so si jih razdelili dediči, vsem enako – točno tako kot bi želela rajnica …

Takrat smo živeli v Podcerkvi. Oče je bil mobiliziran med prvimi in je ostal pod orožjem v Ajdovščini več mesecev, mislim da tri. Ko se je vrnil, ga nisem več poznala in ni mi šlo v glavo, zakaj ta nasmejani človek v zelenih hlačah hodi sem in tja po naši kuhinji. Še bolj me je začudilo, ko je na sredo postavil štokrle, mama mu je v lavor nalila vode iz kotlička in začel se je z užitkom umivati, da je bil ves penast. Pri tem mi je dal poduhati smrdljivo vojaško žajfo ob kateri je bilo mamino terpentinovo pralno milo Zlatorog rajska dišava. Dokončno se mi je prikupil, ko je od nekod potegnil valjast zavitek z desetimi okroglimi piškoti Albert, kakršnih še nisem videla, povrhu pa še slikanico, iz katere mi je bral: “Mižek Figa gre po svetu …” In še: “Nič ne vprašaj kam in kod, nekam pelje vsaka pot …” Mižek Figa pa je na eni sliki vozil ladjo, na drugi vlak, na tretji neskončno lep avtobus, pred katerim se je modra pošta, ki je dvakrat na dan peljala skozi vas, lahko skrila … Slikanica je bila velika in živih barv, skratka nepojmljivo lepa, kakršno lahko kupiš samo v Ajdovščini po tržaški krizi.

O minuli vojaški izkušnji oče ni veliko govoril. Če ga je kdo vprašal o tem, je rekel samo: “Saj veš …” Nekaj pa je neke nedelje le povedal sosedu: “Strašno je bilo napeto … Če bi samo ena puška po nesreči počila, pa bi se spet udarili …” “Bognasvaruj!” je prestrašeno prišlo od štedilnika, kjer je soseda prestavljala lonce in vlekla na ušesa kot jaz. Je moj oče vedel za izkušnjo pri Solferinu v stoletju pred tem, ko je nesrečen pok iz puške sprožil grozovit pokol? Po tisti bitki, kjer je bil udeležen tudi ded Franca Ovsca, Polovnikovega s Knežje Njive, je Henry Dunant ustanovil Rdeči križ …

Po tistem so očeta kmalu spet vpoklicali na orožne vaje in z mamo sva ga šli obiskat v Postojno … in potem še večkrat … a to je že druga zgodba. Še leta potem je vedno, ko se je pripravljal na kakšno veliko delo, skrbel: “Samo da me ne bi ravno takrat spet poklicali na orožne vaje … “Ko je bil oče že desetletja mrtev, mi je pokojni Anton Baraga, čevljar iz Kozarišč, pripovedoval, da sta bila takrat skupaj, ko je šlo za Trst. Bili so na položajih in ko so jim pripeljali mineštro, sta ugotovila, da v menažkah nimata žlic. Kaj pa zdaj? Šla sta v najbližjo hišo prosit, če jima posodijo vsaj eno žlico in brez pomišljanja so jima jo dali, rekoč naj jo kar obdržita, oni da bodo že lahko brez nje. Vrli Primorci niso pomišljali, ko je šlo za pomoč vojakoma v službi domovine. Ali pa so morda vseeno tiho pomislili tudi na to, da v puškah nimata manevrskega streliva, ampak pravo? Tržaško krizo so ljudje še dolgo s tesnobo omenjali in mnogi jo še vedno dobro pomnijo kot hud in tesnoben čas, poln strahu pred novo morijo, od kakršne si do tedaj še sploh niso opomogli.

Najprej so me zanimali napisi. Na manjši levi stavbi piše: “KOLKI TRAFIKA ZNAMKE”, poleg je tablica, na kateri bi lahko bil obris orla, nekakšen grb ali emblem. Na večji stavbi je slovensko- angleško – francoski napis v več vrstah in s črkami različnih velikosti:

● HAVRE- NEW YORK

● FRANCOSKA LINIJA – FRENCH LINE

● CIE GLE TRANSATLANTIQUE

● CIE CHARGEURS. REUNIS, SUD ATLANTIQUE

● TRANSPORTS MARITIMES -ZA POMORSKE VOŽNJE V JUŽNO AMERIKO ARGENTINIJO URUGVAJ IN KANADO.

Nad vrati je polkrožen nečitljiv napis, ki se konča z “ul.”, spodaj pa je številka 35 – očitno sta na njem hišna številka in ulica, poleg na veliko piše ZASTOPNIK IVAN KRAKER. Na sosednji stavbi piše še:” Jos. Presker” …

Na sliki je enaindvajset potnikov in njihovih spremljevalcev, sorodnikov, prijateljev, kolegov … in zadaj še štiri – predvidevam – zijala iz trafike in ladijske poslovalnice, med njimi mogoče tudi postrešček v službeni kapi. Šest žensk je na sliki – pet spredaj, ena v zadnji vrsti. Mogoče je katera poročena moškim poleg nje. Bosta odpotovala skupaj, ali je prišla le po slovo?

Večinoma so oblečeni v boljše gvante, lajbelce, moški razen enega nosijo kravate, bele srajce in klobuke, ženske pa obleke, nekatere prav po modi tridesetih let, ter klobučke, čeveljce s paščkom, lepe tuašlne, dolge ogrlice … Prav v sredini sedi starejša ženska v daljšem krilu. Tisti v beli bluzi s temno pentljo je moški za njo položil roko na ramo, ona pa je roko sprožila za hrbtom ženske poleg sebe, ki svojo roko drži na njenem kolenu …

Obrazi so resni, skoraj tesnobni, nobeden ni nasmejan. Skrajno levo sedi odraščajoč fante, ki je mogoče pripadal kateremu od parov – ali pa se je čez ocean podal kar sam? Kajti na sliki je spodaj z lepim rokopisom napisano: Odpotovali so iz Havre 4. julija 1928 z brzoparnikom “Paris” v severno Ameriko. Pomislila sem, da je bila fotografija morda nekakšen dokument ladijske družbe ali zavarovalnice, pa se je izkazalo, da gre le za spominski posnetek skupine izseljencev, ki se večinoma najbrž niti (še) niso poznali med sabo.

Riglerjeva Meri o svojem šolanju ni veliko pripovedovala, omenila pa je, da je bil prav tisti čas v Ljubljani strah in trepet razbojnik Tone Hace, ki je bil doma iz sosednje vasi in ga je Meri mogoče vsaj na videz celo poznala. Slišala je, kako si je razbojnik Hace privoščil ljubljanske žandarje, ko se je mimo njih v spremstvu ministrantov sprehodil preoblečen v duhovnika. Živo se je spominjala, kako so potem nekega jutra prodajalci časopisov po Ljubljani do onemoglosti vzklikali: “Razbojnik Hace prijet! Berite, berite!”

Ko sem leta 1969 prišla v službo, sem tam tudi jaz spoznala Haceta, ki je po prestani kazni – spokorjen in prevzgojen (?) – postal kuhar v Kovinoplastiki. Ko sem se nekaj pozneje po daljši odsotnosti vrnila, je bil Hace že premeščen na novo delo v vratarnico. Šla sem mimo, ko se je iztegnil skozi okence in zavpil: “Kaj si pa delala, da imaš tako debelo rit! Prej si bila bolj fejst baba!” … Nekaj sem nebogljeno jezikala nazaj v obrambo svojega ozadja, pa me sploh ni poslušal.

Že precej v letih je bil takrat, a je še vedno delal, saj ni imel dovolj delovne dobe za upokojitev. Bil je bister, robat, imel je poseben smisel za (črni) humor, rad se je pogovarjal in veliko bral, živel pa precej skromno. Iz tega obdobja je najbrž najbolj znana njegova službena anekdota, ko je v skladu s pooblastili pred vstopom v tovarno ustavil neznano osebo (mogoče niti ni bila tako neznana, a jo je Hace imel na piki), ki pa je bila slučajno novi direktor oddaljenega TOZDa Kovinoplastike. Prišlek se je nad Hacetovim ravnanjem razburil in ga nahrulil: “Kaj ti ne veš, kdo sem jaz?!” Hace pa (menda): “Če bi ti vedel kdo sem jaz, bi se pa v hlače usral!!” O nadaljevanju in posledicah anekdota ne govori, vendar je Hace zadnja leta službe preživel v vratarnici majhnega dislociranega obrata …

Včasih se mu je zahotelo heca ali zgolj pogovora, pa je iz “njegovega” obrata odhajajočega domačega zelenokjunca zgrabil za kravateljc in zatulil: “Kaj si ukradel?!… Štanco?”

Ko je ustrahovani prišel k sebi in dojel, da gre za hec, sta kakšno rekla in Hace se je pomirjen vrnil v svojo vratarsko kabino h kruhu in kavi, ki ju je morda malo prej žvečil…

Meri je po prihodu iz Amerike odraščala v Danah, kjer sta starša kupila Jakopetovo domačijo. Potem je šla v triletno trgovsko šolo v Ljubljano, učno dobo oziroma vajeništvo pa je opravila v Cerknici pri Kravanjetovih, kjer je tudi stanovala in v prostem času pazila na dva fantka. Pripovedovala je, kako jo je Boris, poznejši zobozdravnik, prosil: “Meli, ne do tlama!” – “Meri, ne do trama!”, ker se je bal, da bi ga zauckala previsoko in bi padel z gugalnice. Meri se je kot trgovka vrnila v Dane in odprla trgovino, ki jo je po poroki z Ivanom Antončičem z Vrha leta 1933 predala sestri Ivanki, sama pa z možem poprijela v najeti hiši Maksa Strleta z gostilno in trgovino. Bila je zelo podjetna in delovna ženska. Poleg gostilne je ročno prala in v oddaljenem potoku izpirala še perilo iz šestih graničarskih karavl na Javorniku, ki so se v zameno oskrbovale v njeni trgovini, mož pa je graničarjem s konjem vozil perilo in fasengo na mejo. 

V njeni gostilni so se zbirali tudi tihotapci živine, saj je v tistem času kontrabant cvetel do neslutenih razsežnosti. Prav zato sta Meri in mož leta 1939 dala gostilno v najem njenemu bratu Feliksu Riglerju in ženi Francki, sama pa odpotovala v Zagreb, kjer sta odprla lokal, v katerem so se zbirali in prenočevali domačini iz Loške doline, ki so na Hrvaškem, zlasti v Bjelovarju, kupovali konje in jih prodajali v Italijo. Bil je dober šeft, a ostala sta le eno leto, kajti grozila je vojna in “v Zagrebu je bil vsako noč kakšen mrtev na ulici”, kot sta pripovedovala … “Najbolje, da greva domov, kajti to ne bo imelo srečnega konca …” sta rekla in se vrnila v Podcerkev, kjer je bila najeta hiša kmalu naprodaj in po nekaj zapletih tudi postala njuna last.

Leta 1940 sta se lotila obnove hiše in ravno ko so podrli ostrešje do štekadurja, je Ivan dobil poziv na orožne vaje, kjer je ostal šest mesecev, Meri pa je vso obnovo izpeljala sama. Mož se je vrnil, ko so že nosili pohištvo v obnovljene prostore …

Poleg hiše z gostinsko sobo je domačija imela tudi “salonček”, preurejen iz nekdanjega hleva. V njem je bilo med vojno leta 1943 , ko je bila Loška dolina osvobojeno ozemlje predvideno, da bo tam potekal pouk, saj je bilo v redni šoli to prenevarno, a ni potrjeno, da je do tega tudi res prišlo. Hacetova Stanko in Ana, takrat še otroka, se spominjata, da se je nekaj dogajalo pri Grabnarjevih, ne vesta pa kaj. Vsekakor so pristojni prišli na ogled prostora in soglašali, da je “salonček” dovolj primeren za razred. Pač pa je nesporno, da je bil med svojim bivanjem v Loški dolini večkrat pri Grabnarjevih pesnik Karel Destovnik Kajuh, ki je kot član kulturniške skupine 14. divizije jeseni 1943 nastopal na mitingih v vaseh Loške doline.

Dijaki so zelo lepo urejeni, dekliške frizure so vse do zadnje kratko, spodaj skoraj vse enako ravno pristrižene, pa je vseeno vsaka drugačna. Nekatere tudi zato, ker so nakolmane, druge pa imajo lase spete z zapenčki.

Na sliki je tudi nekaj moških in nekateri so gotovo predavatelji, mogoče je med njimi tudi ravnatelj, a dva ali trije so videti vrstniki deklet na sliki. So bili sošolci ali so imeli kakšno drugo vlogo, da so se znašli na tej sliki?

“Strašno lepo in s poudarkom je recitiral: ‘Veš, mama, lepo je živeti, toda za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!’” se spominja udeleženka mitinga v Starem trgu Vilma Mlakar Prosenc, takrat stara 11 let. “Še danes ga slišim!” pravi.

Marija Plos iz Podgore pa se ob sliki spominja: “Bilo je po nemški ofenzivi. Bili smo pri dopoldanski nedeljski maši, po maši pa so nas prestregli partizani in nas usmerili na miting, ki je potekal pri cerkvi. Spominjam se Kajuhovega obraza, ne pa tudi kaj je recitiral. Pač pa se spomnim Matevža Haceta, ki je imel zelo dolg govor. Zapomnila sem si nekaj njegovih besed: ‘Bežimo, pa bomo še en čas bežali, a nazadnje bomo zmagali!’ Govoril je zelo glasno in po domače. Vsi pa so bili zelo izčrpani, lačni, žejni in prezebli.”

Obstajajo tudi druge fotografije kulturniške skupine s Kajuhom v Loški dolini. Ena od njih skupino prikazuje na poti v Kozarišče, v ozadju se vidijo Kucelj, Vrh in Podgora …

Marta Paulin-Brina se v prvem obdobju bivanja kulturniške skupine na Notranjskem, septembra 1943, spominja mitingov v naslednjih vaseh: Šmarata, Podgora, Dane, Podlož, Nadlesk, Pudob, Kozarišče, Iga vas, Babno Polje, Prezid, Nova vas, Vrhnika, Viševek, Žerovnica, Lož, Podcerkev, Loški Potok in Studenec na Blokah. Nato so imeli miting 3. novembra 1943 na Petelinjeku nad Poljanami, na dan oktobrske revolucije 7. novembra v Mrzli Jagi (ali Jami) nad Jurščami, po ofenzivi pa v novembru 1943 spet v Loški dolini, na Blokah in drugod: Šmarata, Vrhnika, Stari trg, Metulje, Topol, Ravne, Benete, Gora, Globel, Nova vas … Zatem so se kulturniki z divizijo premaknili na Dolenjsko, naprej na Hrvaško in končno na Štajersko.

Kajuhova zbirka sedemindvajsetih pesmi s preprostim naslovom Pesmi je bila natisnjena novembra 1943 v javorniških gozdovih v osemintridesetih izvodih na skromni zalogi papirja iz gradu Snežnik, ki ga je v partizansko tehniko prinesel kurir Tone iz Viševka … Marta Paulin-Brina piše, da je bil papir moker in so se črke na več mestih razmazale. Obstaja tudi fotografija razmnoževanja Kajuhove zbirke Pesmi, 18. novembra 1943 pri Starih Ogenjcah (Notranjski listi II.).

Kot je znano, je Kajuh, star komaj enaindvajset let, svojo življenjsko pot končal 22. februarja pri Belih Vodah nad Šoštanjem, prav blizu rodnega kraja. Ob njem v Žlebnikovi hiši je bil takrat poleg drugih tudi Franc Bavec Gregorinov iz Podcerkve, ki ga je po usodni bitki skupaj s Tonetom Žnidaršičem Mezinovim, prav tako iz Podcerkve, tudi pokopal.

Na tem izseku je poleg Karla Destovnika Kajuha najbolj viden Vilko Žnidaršič, ob njem sta njegovi mladi sorodnici Vilma Mlakar in Malči Vesel iz Iga vasi, zadaj pa Jernej Zabukovec iz Loža. Moški v ozadju je mogoče Vilmin starejši brat.

Kajuha se je dobro spominjala tudi Meri Antončič, Grabnarjeva mama, saj je bil pesnik večkrat v njihovi hiši v Podcerkvi. Stanoval je nekaj časa v Vrhniki pri Zakrajškovih, kjer mu je požgana vas navdihnila še zadnjo pesem z naslovom V slovenskih vaseh. Marta Paulin-Brina piše, da je pesem nastala v začetku oktobra 1943. Zapisala si jo je v beležnico, saj jo je Kajuh le povedal, sam pa je nikoli ni zapisal.

Na sliki prepoznamo moža, ki smo ga imenovali Janezkov Jože, a ne vemo priimka. Doma je bil iz Dan, gotovo pa bi bralci strani Stareslike prepoznali še koga.

Pripovedovali so mi, da se je ta miting odvijal po nedeljski maši, ko so odhajajoče iz cerkve ustavili partizani, rekoč, naj še malo počakajo, ker bo zdaj miting. Z okna kaplanije ga je opazoval tudi duhovnik Lovšin. Kdo je še nastopal, se je pozabilo, bil pa je vsekakor prisoten harmonikar.

Prva vrsta od leve:

• Ivanka iz Podgore
• Francka Škrbec, Carova iz Podgore
• Silva Prevec, Iga vas
• Vera Truden, Šmarata
• Vinko Toni, Stari trg
• Milka Bavec, Ogradarjeva, Šmarata
• Broni Bavec, Kozarišče
• Ivanka Prevec, Iga vas
• Ela iz Vrhnike

Druga vrsta od leve:

• Enžicova Francka, Vrh
• Marija Kandare, Šmarata
• Marija Mihelčič, Babna Polica
• Dubča Justina, Iga vas
• Julka Ravšelj, Gornje Poljane

Zadnja vrsta od leve:

• Francka Špeh, Šmarata
• Francka Lekan, Podgora
• Marija Špeh, Kozarišče
• Marija Gerl, Podgora
• Ana Martinčič, Šmarata

• Francka Žnidaršič, Iga vas
• neprepoznana
• Ivanka Okoliš, Srpanščava, Nadlesk
• Malka Strle, Podgora
• Francka Škrbec, Carova iz Podgore
• Harmonikaš Janez Krapenc, Iga vas
• Francka Špeh

• Skrajno desno stoji Tone Avsec,
• poleg njega Marija Kandare, Šmarata
• naprej proti levi Marija Onušič, Viševek
• Marica Ravšelj, Gornje Poljane
• Meri Baraga, Kozarišče
• Milka iz Viševka
• Dubča Justina, Iga vas
• Cirila Bavec, Kozarišče
• Silva Prevec, Iga vas

1. Mlakar Matevž, Baragov,
2. Nelec Janez, Lekšanov,
3. Bavec Franc, Dubeč,
4. Pavlič France, Lekanov,
5. Žnidaršič Milan, Videč,
6. Žnidaršič Janez, Uoščiev,
7. Truden Franc, Šemacov.

Iz Iga vasi so bili internirani na Rabu tudi:

1. Krapenc Janez, ki je bil pozneje tudi v drugih taboriščih, kmalu po koncu vojne pa je umrl doma. Na Rabu je pisal dnevnik, ki ga hrani družina.
2. Strle Stanko, Knavskov
3. Mici Mlakar, Pirča
4. Vesel Lojze z Milanovega vrha, ki je bil slučajno v Iga vasi, bi ga pa gotovo izselili tudi, če bi bil doma, saj so velik del Gorskega Kotarja izpraznili in požgali.

Tisti, ki so ostali doma, večinoma so bile to ženske, so nase sprejele breme težkih razmer, saj je šlo tudi njim za golo preživetje. Ni bilo veliko moči in časa za žalovanje za umrlimi. Ženske so pokrile črne rute, se zakopale v delo in tiho molile.

Zanimivo je, da starejši ljudje večkrat omenjajo, kako je med vojno v Loški dolini polje dobro obrodilo, letine so bile nenavadno obilne, kot bi narava hotela ublažiti gorje, ki ga je prinesla vojna. Po razpadu Italije so začeli v dolino prihajali preživeli z Raba, ki so prej bivali v vaseh onkraj meje takratne Ljubljanske pokrajine, v Reški pokrajini, kjer pa so ob vrnitvi našli le gola pogorišča in so bili prisiljeni iskati kakršnokoli pomoč, da bi preživeli. V Iga vasi se spominjajo, da so imeli kar “stalne odjemalce” – za pomoč pri kmečkih delih so obubožani Gorani kot plačilo dobili nekaj živeža, kadar dela zanje ni bilo, pa so bili prisiljeni prositi po hišah, ne glede na to, kako zelo ponižani so se zaradi tega počutili. Večinoma so ljudje delili z njimi, kar so pač imeli – fižol, krompir, moko … Nekateri Gorani so poskušali tudi trgovati – prodajali so vžigalice ali kaj drugega, kar so uspeli prinesti z Reke.

Neporočena Johana, rojena leta 1893, se je najprej zaposlila kot kuharica pri italijanski družini Padovanni, ki je živela na Reki. Lastniki so se pozneje odselili in svojo vilo prodali novim hrvaškim gospodarjem, trgovskemu potniku in zdravnici, teta Johana pa je ostala pri njih vse do upokojitve. V Podlož, kjer je imela zapisan “kot”, se je vrnila stara 70 let prav tiste dni novembra 1963, ko so v Dalasu ubili ameriškega predsednika Kennedyja. Pomagala je gospodinjiti in še naprej z veseljem kuhala in pekla, dokler je mogla. Gozd, ki so ji ga bili zapisali starši, je bil zasežen.

Marjeta se je poročila na Dolenje Poljane, Rezka na Knežjo Njivo, Francka v Podcerkev, Jakob pa je postal mladi gospodar v Podložu. Mati Marija na sliki je umrla stara 54 let leta 1914. Jakob se je po letu 1926, ko je umrl njegov oče, poročil z Marijo Zakrajšek iz Velikih Blok. Imela sta sedem otrok: Franceta, Jožeta, Toneta, Anico, Staneta, Janeza in Marijo.

Med vojno, 17. oktobra 1942, so Italijani družino iz Podloža izselili v Stari trg. Februarja 1943 je bil Jakob kot pripadnik bele garde poslan v patruljo na Knežjo Njivo in bil tam ubit. Marija je ostala sama s sedmimi otroki. Najstarejši France, rojen leta 1927, je imel šestnajst let, najmlajša Marica leto in pol. Bili so hudi časi, ki se zanje tudi po vojni niso unesli, saj je družini nova oblast odvzela velik del premoženja: boljše njive in gozd, pa tudi skoraj doraslega vola, ki je bil dodeljen novemu gospodarju na požgano Babno Polico in kravo, ki jo je dobila družina v Ložu … Starejša sinova sta se začela ukvarjati z mizarstvom, obdelovali so preostalo zemljo in se preživljali s tem, kar so pridelali. Redili so po dva prašiča in kravo za mleko in vožnjo. Tomaževim so v najhujšem pomagali materini sorodniki z Blok s kakim hlebcem kruha ali kanglico mleka. Hrana je bila takrat na karte, ki pa jih kmetje niso imeli.

Anica, ki je bila takrat stara 13 let, se spominja, kako je neko leto kmalu po vojni še pred žetvijo po dolžnosti prišel k njim nek vaščan in hotel videti, kaj imajo v kašči. V enem od zabojev so še imeli nekaj žita, najbrž ječmena, in tudi tistega so morali potem po uradnem nalogu oddati. Le počasi so se stvari umirile in izboljšale.

Mati Marija se je stisnila na eno stran velikega belega stola z lepo izdelanim naslonom za hrbet iz struženih – drakslanih – stebričkov, ki se nadaljuje v naslone za roke. Za njo je razpeto poslikano platno s palmami in stebrički v ozadju, na tleh pa je le senca njenega krila in težko je reči, kje je bila fotografija posneta.

Podatke, napisane z modrim svinčnikom, je povedala devetdesetletna vnukinja žene na sliki, Marija Miklič.

A nazaj k Tamaščetovi strini. Bila je rojena okoli leta 1902 in je imela dvoje otrok, Toneta in Pepco. Mož ji je še mlad umrl na delu v Franciji in ostala je sama z otroki in moževim bratom Janezom, Tamaščietaven strican, ki je bil samouk, a zelo iznajdljiv, prav odličen tesar. Lotil se je celo izdelave lesenih koles za vozove, sank in smučk. Mogoče je bilo to nekdaj njihova družinska obrt, na kar namiguje priimek Pintar, kar pomeni izdelovalec lesenih posod. Čeprav so ga vaščani pogosto prosili za kakšno uslugo te vrste, se je šušljalo, da Tomaščetov stric menda ne zna niti brati.

Nekoč pozimi je nekdo prišel k Tamaščetovim v vas in našel strica, kako sedi za pečjo in drži pred sabo narobe obrnjen časopis. Vasovalci – fantje, s katerimi je bil tudi Gmajnarjav Frence – vprašajo:

“Kaj pa dejuašte, stric?”

“Kaj na videš, de bjeren?”

“Kaku pa bjerešte?! Saj imašte naruobe abrnen časopis!”

“Vejš-vejš,” se je znašel stric, “kdur zna brat, zna praf in naruobe!”

K Tamaščetovim smo otroci radi zahajali – Ivanovi, Petraševi in drugi, starejši pa so si pomagali pri delu in kdaj pa kdaj hodili vasovat. Stric je tudi klal prašiče po vasi in med mesarjenjem nepretrgoma pripovedoval številne zgodbe, tudi čarovniške in strašljive. Otrokom je bilo to posebno všeč, koline pa so zato trajale najmanj dva dni. Tudi to nam je ugajalo, saj je bilo tako bol dougu lušnu, ker se je lahko tudi kaj dobrega pojedlo.

Pri nas smo vedno imeli uafci za volno in meso. Nekaj časa sem se rad zabaval z mladim bidran, ki je čez leto postal močna žival z velikimi ukrivljenimi rogovi. S starim likalnikom sem mahal proti njemu, da se je zapiralo pokrova premikalo in delalo “klek-klek, klek-klek”. Bidra je to jadeuo, pa se je zaganjal za mano, a sem vsakič še pravi čas zbežal v hišo na varno. Nekoč pa me je zasačil nezaščitenega na rebri nad hišo in me vrgel na tla, potolkel po glavi in mi skoraj potrl rebra, čeprav nisem imel likalnika. Komaj sem se rešil. Za roge mi ga je uspelo zes subratan privezati h grmu in kolikor se je dalo hitro pobegniti domov, še preden se je strgal. 

Tistega leta jeseni je Tamaščetov stric na svojem dvorišču nasproti naše hiše nekega dne globoko sklonjen nad nizek čok tesal ročaj za orodje ali nekaj takega. Stal je razkoračen in od zadaj je bider opazil samo to, da se med njegovimi nogami premika toporišče sekire. Takoj se je z glavo zagnal stricu v ta zadnjo, da je ta z nosom piknu f kep drf pred sabo. Še dolgo se je po vasi razlegalo njegovo jezno arjavejnje, ki so se mu pridružili tudi smeh in pripombe zijal iz soseščine.

Strinin sin Tamaščetov Tone je najprej delal v orodjarni Kovinoplastike, ki je bila v nekdanjem hotelu Jelen v Pudobu, potem se je okoli leta 1964 z družino odselil v Francijo. Sestra Pepca je odšla od doma že prej. Tudi Tamaščetov stric se je na presenečenje vaščanov že precej ostarel poročil na Vrh, kje sta potem zanj skrbeli žena in njena sestra. Strina pa je ostala sama. Ko je umrla tudi ona, je hiša povsem opustela in žalostno čaka, ali se je bo kdo usmilil in se naselil v njej. Zlasti naša mama je Tamaščetove zelo pogrešala.

Zadaj se na sliki vidi tudi Mercinova hiša, za starotrške razmere pravzaprav vila, na obzorju pa hrib Mali vrhek, na katerem – kot so pripovedovali – je nekoč davno stal samostan. Nanj sem šla menda samo tistikrat, ko smo v šestem razredu imeli na športnem dnevu orientacijski pohod, ki je bil markiran s papirčki od bonbonov … zamerilo se mi je: tisti, ki je markiral, je jedel bonbone, mi pa smo morali lačni in žejni riniti v hrib skozi tisto trnje … Zdaj je pod Malim vrhkom obsežno naselje, ki je začelo rasti kmalu potem, ko je bila posneta ta slika.

Cesta mimo Kolajeve hiše je bila takrat, ko sem hodila v prvi razred, še makadamska kot vse ceste daleč naokoli in tudi plotovi so bili vsevprek iz mužlarjev, le najimenitnejše hiše so imele kovinsko mrežo. Na tej sliki se zdi, da je cesta že asfaltirana, rob ceste pa podpira nizek zid s kovinsko ograjo, ki pa je bila tako raztrgana, da že dolgo ni zadrževala ničesar več.

Daleč zadaj se vidi razvalina Loškega gradu in čisto na levem robu slike delček krošnje prve od treh lip pred Ljudsko šolo. Stoji le še ena, a ne vem ali je to tista, pod katero so zakopali steklenico z imeni prvih učencev in učiteljev ob odprtju Ljudske šole nekoč davno pod rajnko Avstrijo.