Quantcast
Channel: milenaozbolt – Stare slike
Viewing all 565 articles
Browse latest View live

1962 Lož –Štierna

$
0
0

19_035-001Fotografijo ene od loških štiern je leta 1962 posnela Fanči Šarf, hrani pa jo Slovenski etnografski muzej v Ljubljani, ki nam jo je posodil.

“Štirna s koritom za napajanje sredi Loža. Žena “kala” vodo”, je napisano ob sliki. Vodnjak stoji ob cesti na začetku Loža iz ljubljanske smeri in je še vedno lep … Samo v Ložu in samo na takem vodnjaku se je vodo “kalalo”, vsi drugi smo jo “trumpali”, točili ali zgolj zajemali, saj črpalk ni bilo povsod.

Na las podoben vodnjak še stoji tudi pred nekdanjo Ljudsko šolo, zdaj Občino v Starem trgu, le da nobeden ni več v rabi. Zdi se mi, da ima ta, loški, na pločevinasti zastavici vrh strehe letnico 1907. Še vedno pa mi ni jasno, od kod so ti vodnjaki dobivali vodo – iz kakega izvira ali kar iz Brežička, kar se zdi verjetneje vsaj za starotrški vodnjak, ki je bil ob potoku, tega pa so po regulaciji struge v šestdesetih letih speljali drugod. Ali pa je bil za te vodnjake kakšen poseben zbiralnik kot na Gornjem Jezeru za vaški vodovod s tremi štiernami? V Markovcu sta nas z vodo oskrbovala dva studenca ali pa (redke) štierne za kapnico; pozneje so si nekateri omislili hidroforje, ki so jim črpali vodo iz studencev ali vodnjakov.

No, vrnimo se v Lož. Pokojni Jernej Zabukovec mi je leta 2002 zaupal naslednjo zgodbo, za katero pa ne vem ali se nanaša prav na vodnjak na sliki, ki tudi ima – zdaj že malo poškodovano – kamnito korito za napajanje živine ali na Zduolajni stedjenc.

KAKO SO SE KOZE IN KRAVE PONOČI SELILE

So dejali loški fantje: “Dajmo nahecat starega Cigleta in Storška, da bosta prav preklet’ skakala!” Pa so šli ponoči v Ciglovo štalo in so krave peljali k Storžku, koze iz Storžkove štale pa k Cigletu …

Cigle je imel navado, da je tudi ob treh ali štirih zjutraj vstal, pa krave nefutrou; napajala sta jih pa zmeraj oba naenkrat – Storžek koze, on pa krave. No, zdaj pa je Cigle vstal, odpre vrata, pa: “Beee!” Pa koza!!… Je bil tudi on brihten pa navihan, je pa lepo šel k Storžku in rekel:

»Rudel, pojdi v štalo pogledat, če so naše krave pri tebi!«

»Ja – kako bodo pri meni!?«

»Veš, te barabe so tvoje koze k meni pripeljale!«

Sta šla pogledat, pa krave: “Muu!” … že lačne, ker so bile vajene zgodaj jesti.

No, potlej sta pa hitro zamenjala …

Zjutraj je bilo vse polno zijal okoli naše hiše, izza vogalov in povsod – so loški fantički gledali pa čakali, kaj bo, ko bosta šla Cigle in Storžek napajat …

Kaj ni hudir – so bili iznenadeni: Storžek je prignal koze h koritu, Cigle pa krave! Tako kot zmeraj!!

19_035-002Gotovo bi mamo na sliki kdo od starejših Ložanov še prepoznal. Takih babic so bile polne vasi – dobrodušne, marljive, snažne, vedno v gibanju, polne novic, naukov, svaril in zgodb … vedno s kakšno majhno dobroto za otroke v gredenci ali na šporhetu. Zdelo se mi je, da so bile tudi oblečene vse enako, prav kot ta na sliki … Njihovo bogastvo izkušenj, verovanj in občutenj se je samodejno prelivalo na vse v njihovi bližini, še posebno na otroke – tudi če so se mu objestno ali brezbrižno upirali, se je lepilo v njihov spomin in se morda šele čez desetletja spet pojavilo …

Slovarček:

  • štierna:vodnjak
  • štala: hlev
  • brihten: bister
  • gredenca: kuhinjska omara, kredenca
  • šporhet: štedilnik

Viri:

  • Milena Ožbolt: Andrejeva stopinja, založba Kmečki glas, Ljubljana 2004, str. 307

Kraj: Lož
Datum: 1.-15. 8. 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/035
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka



1962 Ulaka – Pri Spomeniku

$
0
0

19_194Na sliki je spomenik NOB na Ulaki – eden najmarkantnejših pogledov v Loški dolini. Poleti 1962 ga je posnela Marija Makarovič, sliko pa hranijo v Slovenskem etnografskem muzeju.

Spomenik je bil postavljen leta 1953, zasnovala pa sta ga arhitekt Vinko Glanz in kipar Boris Kalin, ki je napravil bronasti relief. V notranjosti je grobnica, nad njo pa prostor s ploščami, na katerih so po vaseh izpisana imena 419 žrtev okupacije iz Loške doline.

Na osrednjem stebru v notranjosti spomenika je posvetilo:

Življenje za zmago smo dali
kot sta nam velela srce in dolžnost,
da bomo pokojno ležali
branite in ljubite svojo prostost.

Kdo je avtor verzov mi še ni uspelo ugotoviti. Tudi kdo vse je sodeloval pri gradnji ne vem, le za kamnoseke se še ve, da so prišli iz Kastava nad Reko. Kastavci so tudi pozneje večkrat prihajali v Loško dolino in nekateri ostali za zmeraj. Gradnja spomenika je trajala gotovo precej časa.

Bila sem otrok, a mi je ostalo v spominu, da so ljudje okoli mene o spomeniku in njegovi gradnji veliko govorili in ga zmeraj znova omenjali. Sčasoma je postal Spomenik z veliko začetnico. Še danes se ve za kaj gre, če rečete “Pri Spomeniku”. Večinoma so ljudje menili: “Prav je, da se postavi spomenik, mogočen in lep – toliko hudine je bilo in tega se ne sme pozabiti. Bogvaruj, da bi se kaj takega ponovilo!” Spomin na vojno je bil še kako živ in rane so še zelo skelele. Drugi so po tihem godrnjali: “Kaj je tega res treba – ali nismo vsega drugega bolj potrebni kot spomenika?!” In še: “Bogve, koliko bo koštalo! Morda milijon!”

O odkritju spomenika 16. avgusta 1953, ki je bilo veličastno, se je govorilo tedne prej in potem, a to, kar je ostalo v mojem otroškem spominu ni bilo odkritje spomenika, pač pa dogodek nekaj let pozneje, mogoče leta 1955, ko so v grobnico položili posmrtne ostanke partizana Jerneja Arka – Črta.

Nastopala je šolska mladina, govorniki, godba na pihala, moški pevski zbor DPD Svoboda, tam so bili zastavonoše, narodni heroji, borci, svojci padlih …

Stala sem ob mamini nogi v nepopisni gneči in nisem ničesar videla, zato sem kmalu postala sitna. Mama me je mirila in potem so z nekaj mučne zamude začeli s petjem himne, se mi zdi. To mi je bilo še kar zanimivo, opazovala sem ljudi, ki so stali tihi, resni in nepremični kot kipi. Nato so se začeli govori, glasni in ognjeviti, jaz pa spet nisem ničesar razumela in bi šla rada domov … Čez čas se je oglasila pretresljiva žalna koračnica, ki jo je igrala godba na pihala. Mama me je dvignila na roke in v presledku med množico sem zagledala štiri može, ki so počasi nesli krsto v zgradbo spomenika, da bi jo položili v kostnico. Postalo me je strah, še posebno, ko sem iz maminega naročja ugledala vse tiste blede in žalostne obraze, po katerih so polzele solze. Tudi mama je jokala in ni me mogla več držati.

Ko je bilo slovesnosti konec, smo se pomaknili po stopnicah navzgor in stopili v notranjost spomenika. V naglici mi je mama pokazala: “Glej, tu sta zapisana strica Janez in Tone in tukaj stric Matija.” Rada bi bila še malo ostala, a nisem utegnila prebrati imen sama, mogoče – najbrž – tudi še nisem znala, gneča pa je bila prevelika in treba se je bilo umakniti drugim, ki bi tudi radi vstopili. Nekateri so imeli s seboj rože in sveče, s katerimi so želeli počastiti spomin umrlih svojcev, a znotraj jih v tisti gneči niso mogli položiti in prižgati, zato pa so jih zunaj na ploščadi – nekaj časa so tanke bele sveče plapolale, a jih je veter kar naprej ugašal. Poiskali so zatišen kotiček, kjer so potem v miru dogorele.

Ko sem bila šolarka, smo vsako leto za prvi november nastopali pri Spomeniku z recitacijami in zborovskim petjem. Ljudje so prihajali v velikih skupinah, nosili rože in sveče, se pozdravljali in se spominjali vojnih dni. Vihrale so zastave in igrala je godba, donele so pesmi, recitacije in govori. Otroci smo z zanosom peli “Mi smo slovenski pionirji”, “Lepo je v naši domovini biti mlad”, tudi “Bolen mi leži Mile Pop Jordanov”, in vedeli smo, da smo res “naše največje bogastvo”, ki ga čakajo šole, službe in lepša bodočnost in da je velika in neprecenljiva sreča, če nihče ne strelja nate, ti ne požiga hiš in ti ni treba od lakote umreti na Rabu. Moški pevski zbor Delavsko prosvetnega društva Svoboda je pel “Počiva jezero v tihoti”, “Prečuden cvet je v grapi črni”, “Noč je zbežala že z gora” pa še druge žalostinke in borbene pesmi. Ne spomnim se, da bi kdo povedal, da je besedila nekaterih napisal loško – cerkniški rojak Jože Udovič, samo peli smo jih in nekateri starejši so ob njih vedno znova zajokali.

(Moški pevski zbor DPD Svoboda, brez katerega ni bilo javne slovesnosti v Loški dolini, je takrat še vodil Ivan Mercina, za njim pa Lado Furlani, oba upokojena učitelja. Spominjam se nekaterih imen pevcev: Lado Furlani, Janez Ravšelj, Franjo Kovač, Ludvik Ponuda, Jože Avsec,- Kropinov, Jože Drobnič – Pajničev, Tone Vesel, zdi se mi, da na začetku tudi Miloš Benčina in gotovo še mnogi drugi … )

Ulaka je pravzaprav samo pohleven hribček nad Starim trgom, a ima nadvse pisano zgodovino. V šoli so nas učili, da je bilo v (pred)rimskem času na njem japodsko mesto Terpo, čeprav so pozneje rekli, da to ni povsem gotovo. Jezilo nas je, da so arheologi izkopanine tega naselja odnesli nekam na Nemško – v Muenchen ali na Dunaj … Gotovo je bilo sámo zlato – in kaj bi mi z njim naredili, če bi bilo še tukaj – hohoj!! Ko smo bili večji, smo stikali za sledovi izkopavanj in upali, da bomo našli kaj dragocenega tudi mi … Da je bila na Ulaki nekdaj cerkev svetega Petra, so omenjali le še redki starci, a kdaj in kakšna je bila, se je pozabilo, tudi kje je bila, nam niso znali več pokazati. Le da je zvon iz nje zdaj v cerkvi svetega Martina v Podcerkvi so vedeli zagotovo, no, pravzaprav menda stranski oltar … in še kaj. Pa da je tam nekje na Ulaki jama Luca ali Nuca, so rekli, a so nam odsvetovali, da bi šli stikat vanjo, še več, prepovedali in zastrašili so nas … Ko smo brali Gozdne steze, kjer je Matevž Hace leta 1954 objavil pripoved Beg z morišča, ki opisuje, kako so na Ulaki Italijani streljali talce, nam je zledenela kri po žilah. Starejši nam niso hoteli govoriti o tem. “Preveč grozno je”, so rekli. “Ni za vaša ušesa”.

V šestdesetih letih smo starejši šolarji ob popoldnevih pred prvim majem pripravljali kres. Bilo je “prostovoljno mus”, a se nismo branili in tisto dračje smo navdušeno vlačili z vseh koncev Ulake, kakor domačih drv za vse na svetu ne bi nikoli. Naredili smo res visok kup, a h kurjenju kresa nas starši niso pustili – bila je noč in tema, mi pa še premladi za take reči… “Kar lepo doma boste”, so rekli in mi smo brez besed ubogali. Tako so kresovanje opravili starejši mladinci, ki niso več hodili v šolo, mi pa smo kislo gledali od doma, kako gori prvomajski kres, ki smo ga s takim zanosom pripravljali. Tiste veje pa so hitro pogorele in tudi pokanja s karbidom ni bilo slišati – kje pa naj bi ga bili dobili? … Tako smo bili na nek način še na boljšem – z domačega praga smo videli vse kresove po hribih okoli doline: na Ulaki, na Loškem gradu, na Nadleškem hribu, celo na Poljanah. Bilo je nadvse čarobno in slovesno.

V sedemdesetih ali še pozneje je na vzhodni strani Ulake nastalo smučišče, ki še dandanes s pridom služi, če je le kaj snega … Sicer pa smo se otroci po tistem pobočju sankali za športne dneve ali kar tako od nekdaj. Ulaka in spomenik na njej sta tako postala neločljivo povezana z našo – edino – mladostjo.

Slovarček:

  • hudina: gorje
  • košta: stane

Viri:

  • Silva Šepec, Stari trg, november 2015, ustno
  • Tone Avsec, Medvode, november 2015, ustno

Kraj: Stari trg, Ulaka
Datum: 1.-15. 8. 1962
Avtor: Marija Makarovič
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/194
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka


1953 Ulaka – Spominski obesek ob odkritju spomenika

$
0
0

151204307Fotografijo papirnatega obeska s podobo spomenika na Ulaki nam je poslal prof. Tone Avsec, ki je doma iz Vrhnike v Loški dolini.

Kartonasti obesek v velikosti približno polovice razglednice prikazuje spomenik NOB, ki stoji na Ulaki nad Starim trgom. Datum odkritja spomenika je bil 18. avgust 1953, sodeč po natisnjenem napisu na kartončku. To je le nekaj dni več kot 11 let od dneva, ko so Italijani 1. avgusta 1942 na Ulaki ustrelili 30 mož in fantov iz Loške doline in osem let po koncu druge svetovne vojne.

Spomenik, ki je videti kot da izrašča iz kamnitega vrha Ulake, je eden največjih in najbolj impozantnih iz tega časa v Sloveniji: Zasnovala sta ga arhitekt Vinko Glanz in kipar Boris Kalin. V spodnjem delu, ki ga pokriva kamnita ploščad, je kostnica, nad njo pa prostor, v katerem so na stenah pritrjene marmorne plošče, na katerih so po vaseh zapisana imena žrtev okupacije, skupaj 419 padlih in umrlih iz Loške doline. Nad vhodom v spomeniško zgradbo je bronast relief, nad temi prostori pa se okoli osrednjega stebra dviguje pet visokih kamnitih lokov. Med njimi je na obeh straneh bronastega reliefa v višini stropa postavljenih po osem zaobljenih stožčastih stebrov iz belega marmorja. Do osrednjega prostora spomenika, ki ga zapirajo umetniško izdelana bronasta vrata z rešetko v obliki vitice s trni in letnicama 1941 in 1945, vodijo kamnite stopnice. Osnova spomenika je iz skrbno obdelanega domačega kamna, vgrajenega pa je tudi precej belega in sivega marmorja in brona. Vrhove petih lokov krasi zaključek iz belega kamna in tudi v osrednji steber, ki združuje loke, je vgrajen valjast bel vstavek.

Tloris vrhnjega dela spomenika ima pet enakih krakov, bronasti relief pa prikazuje ljudi v uporu in trpljenju, ki ga je prinesla okupacija, in boj za osvoboditev.

Spomenik na Ulaki je bil dolga leta simbol Loške doline, prisoten na skoraj vsaki razglednici in publikaciji, ki je opisovala Loško dolino, v novi državi pa je bil nekako odrinjen na stran in pozabljen. Pa je škoda, saj je veličastno umetniško delo in priča strašnih časov, ki jih je preživela Loška dolina.

Na papirnatem obesku, ki ga je prejel vsak (?) udeleženec odkritja spomenika, je s črnim natisnjen datum odkritja spomenika, v ozadju se vidi mogočni beli Snežnik in pod njim temni gozdovi, nad spomenikom pa se boči bel napis Loška dolina. Ne vemo, kdo je obesek oblikoval, kdo založil in kdo in v kakšni nakladi ga je natisnil. Danes je gotovo že velika zgodovinska redkost.

Viri:

  • prof. Tone Avsec, Medvode

Kraj: Stari trg – Ulaka
Datum: 18. 8. 1953
Avtor: ni znan
Zbirka: prof. Tone Avsec
Skenirano: 4. 12. 2015
Oblika: fotografija


1962 Podlož – Dajtrhov zapravljivček

$
0
0

19_031Bagrle”, v rabi pred cca. 30 leti, Strle Franc, Podlož 6 – tak je zapis ob sliki iz Slovenskega etnografskega muzeja, ki jo je poleti 1962 posnela Fanči Šarf.

E, pa se je izkazalo, da voziček na sliki ni bagrle, če je beseda še tako zanimiva in se mi je zdelo, da se sijajno ujema z vozilom na sliki, ki je v resnici navaden zapravljivček, kajti bagrle je čisto nekaj drugega. Bagrle je – vsaj v Podložu – namreč prva prema voza, na kateri je bila pritrjena baču ali bača, v kateri so vozili vodo iz studencev. Pri Sv. Vidu so taki napravi rekli voznica, čeprav (še) ne vem ali se beseda nanaša na posodo ali na vozilo ali oboje skupaj. “Grem v gozd vlačit, bom kar bagrle napregel!” so rekli v Podložu.

Ko so ga slikali, pa je Dajtrhov zapravljivček s strtim kolesom že nekaj časa stal v koprivah in pod sprednjim sedežem se ga še držijo zaprašene pajčevine, ker je prej najbrž dolgo čakal nekje pod streho, potem pa je lastnik nehal načrtovati, da ga bo kdaj popravil in ga je izpostavil zunaj pod jablano, naj čas naredi z njim, kar mu je pač usojeno … Še dobro, da ga je zagledala raziskovalka in naredila ta posnetek. Nanj so za to priložnost sedli podloški otroci Vida Korošec, Bogdan in Milka Tomec ter Branko Petrič, vnuk Andreja Šepca, moža v klobuku, ki stoji ob zapravljivčku.

To lahko, razmeroma luksuzno vozilo za prevoz ljudi je bilo namenjeno izključno za konjsko vprego … “Konj je zapravljiv”, so mi razložili.” Z voli so lahko zaslužili, če so jih doredili in prodali, vmes pa so delali z njimi; ko so odslužili, so jih prodali mesarju. Konj je bil pa strošek ali vsaj ni prinašal toliko dohodka, zato se reče, da je zapravljiv in tudi voziček je dobil ime zapravljivček, ker so ga vlekli samo konji, voli nikoli. Reveži niso imeli konj in tudi zapravljivčkov ne, samo premožni kmetje”.

V ozadju slike je redek lesen plank iz krajnikov, nad njim slamnata streha. Je bil zapravljivček postavljen nekje pri podloških skednjih, takrat še vseh pokritih s slamo? Stali so v gruči stran od vasi in to z razlogom. Zgodba namreč pripoveduje, da so podloški hlevi in skednji, ki so lepo v vrsti stali tik za stanovanjskimi hišami nekoč pogoreli do tal. Zažgali pa naj bi jih delavci, prav tisti, ki so potem zaslužili s postavljanjem novih in zaslužek naj bi bil tudi razlog za takšno dejanje. Nove so zato vaščani potem postavili v gruči nekoliko stran od vasi, da ob morebitnem ponovnem požaru ne bi ogrozili še hiš … nekaj jih stoji še dandanašnji, le strehe so zdaj pokrite z opeko in lepo popravljeni so. Ko pa so potomci takratnih vaščanov pred leti popravljali hiše, so tu in tam še naleteli na ožgan tram, ki ga je zaznamoval tisti požar.

19_031-001Bogdan, Vida in Milka, nasmejani in razigrani, kakor da se bodo peljali lepo naokoli in ne po stezi čez Gričkapelco v mesto Lož ali k maši v Stari trg. Pa so samo pozirali.

Gričkapelca – to je Marijina kapelica tam na griču med Ložem in Podložem. Nekoč je nekomu v Podložu zbolela svinja, ki se je ravno oprasila. Pa prideta dva tujca, falota, in pravita: ” Do Gičkapelce mora iti, pa bo ozdravela!” In so jima zaupali svinjo, da jo bosta peljala do Gričkapelce in nazaj. “Pa nihče ne sme iti za nama,!” sta še naročila. In so šli in je svinja  najbrž res ozdravela, ker je ni bilo nikoli več nazaj, “zdravilcev”  pa tudi ne.

O Podložu, eni najbolj idiličnih vasi daleč naokoli, pripoveduje zgodba, da je nastal potem, ko so gospoda z Loškega gradu tja nagnali tlačane, ki jih je bilo treba kaznovati; kaznjence. Menda so bili tisti ljudje zelo žleht. Morali so biti tam in pasti živino – tako je ukazal gospodar, ki so mu bili podložni – zato je njihova naselbina dobila ime Podlož.

Druga zgodba pravi, da so v tiste kraje prišli ljudje od drugod in toliko časa žgali apno, da je nastalo lepo očiščeno polje, saj so v opliencah v živo apno predelali vse kamenje. Naselili so se za zmeraj, obdelovali polje in tako je nastal Podlož. Ali pa so si na tak način naredili polje kar tisti kaznovani tlačani, ki jih je tja poslal grof?

19_031-002Stric na sliki je bil najbrž sredi dela, ko se je bilo treba postaviti k zapravljivčku. Kdo ve kaj je še povedal raziskovalki, ki je bila ves dan po vasi, iskala starine in stikala po podstrešjih? Morda je vedel, kako in kdaj je zapravljivček prišel k Dajtrhovim, morda celo kdo ga je naredil. Elegantne oblike ima, lepo ukrivljene blatnike in trdne naslone za roke. Najmanj pet ljudi lahko pelje …
Zapravljivčkov je bilo več vrst – nekateri so bili čisto lahki kot ta, drugi so imeli tudi manjši prostor za tovor, recimo prtljago potnikov, ki jih je bilo treba odpeljati do železnice ali vrečo žita v mlin. Ta je narejen scela, drugi so imeli sedeže za potnike ograjene z drakslanimi stebrički … Ampak vse mine, vse enkrat odsluži …

Slovarček:

  • žleht: hudoben
  • drakslan: stružen
  • oplienca: apneničarska kopa za pridobivanje živega apna

Viri:

  • N. N. ustno, december 2015

Kraj: Podlož
Datum: 1.-15. 8. 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/031
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka


1962 Podlož – Deklica na vasi

$
0
0

19_030

Deklica drži v roki polnjeno danko v “špriklah” in “modl” za štruce peči. Sliko s takim pripisom je posnela poleti 1962 etnologinja Fanči Šarf, hranijo pa jo v Slovenskem etnološkem muzeju.

Ves teden sem se veselila srečanja z deklico na sliki. Bili sva sošolki od prvega razreda dalje in tudi sedeli sva veliko let skupaj … Zdelo se mi je, da veva vse ena o drugi, a se je pokazalo, da še zdaleč ni bilo tako. Najprej se je spomnila, kako je bila neke nedelje na obisku pri meni – kar nekaj kilometrov je prepešačila sama od doma. V spomin nama je priklicala skupno kosilo, ko smo jedli klobase in je meni košček padel pod mizo. Mačka je planila po njem, jaz pa tudi. Naš ata je pa komentiral: “Če bi naši klobasa v sekret padla, pa bi šla ponjo, tako ješča je!” Ni čudno, da si je sošolka pripombo za vedno zapomnila. Pač pa sem jo jaz kar se da hitro pozabila, ker me je bilo sram …

Bilo je v prvem razredu, ko smo za domačo nalogo dobili spis o vojni. Pisali smo vse mogoče – o junaštvih in trpljenju naših staršev in sorodnikov, o svobodi in prihodnosti. Te spise smo potem brali v razredu in – lej ga zlomka – sošolkin spis je bil skoraj prav do besede tak kot sestavek v zadnji številki Cicibana, ki sem ga zmeraj skrbno prebrala. Jaz, pravičnica, sem jo nemudoma zatožila, da je spis prepisala iz Cicibana … A učiteljica me ni hotela slišati, ni je okregala in kaznovala, čeprav drugače prepisovanja ni dovolila za vse na svetu. Bila sem jezna – zakaj ona lahko prepisuje, jaz in nihče drugi pa ne?! V spisih smo si lahko izmislili karkoli, se zlagali, če ni šlo drugače, samo prepisovati – to pa ne.

Čez leta mi je povedala svojo plat zadeve: njen oče je bil med vojno skrivač in po njej tudi ni odobraval novega sistema, zato ni mogla pisati o njegovih junaštvih, ni pa se ji zdelo prav, da bi si kaj izmislila, zato je poškilila v Cicibana. Učiteljica Benčinova, ki nas je vsakega poznala do prababice, jo je razumela in zato ni hotela slišati mojega špecanja … Jaz sem dogodek hitro pozabila, sošolka pa do danes ne.

19_030-001Sliko je čez čas raziskovalka poslala tudi dekličinim staršem in ko se je ta zagledala, se je naprej zgrozila nad svojim strganim fiertaham, ki ga je enako kot vrstnice dosledno nosila – ampak kar je bilo, je bilo. Njena obleka je res delavniška, a skrbno izdelana: predpasnik ima ginero iz blaga s podobnim, ujemajočim se vzorcem, zgornji del, modrc, pa je opucan s krepienčki. Tudi poletna oblekica iz potiskanega bombaža ima ob vratu drugobarvno obrobo.

To, kar deklica drži v rokah, pa ni model za peko štruc, ampak posoda za kuhanje šunke ali krače. Narejena je bila iz težke pločevine, na obod je bilo pritrjeno ovalno dno. No, mogoče so v njej tudi kdaj kaj spekli, morda res pogačo za poroko ali porodnico – ali pa so posodo kako drugače uporabili.

Raziskovalka je takrat ob prihodu vprašala, ali imajo pri hiši kaj starega in peljali so jo na podstrešje, kjer je kar dolgo ostala in med drugim našla tudi to, kar drži deklica v rokah. Poleg ovalne posode ima v drugi roki nedajlajne v špriklah – z maso za klobase nadevano danko, kot piše ob sliki. Enako se nadeva tudi mehur ali želodec.

Da se je taka mesnina pravilno posušila, so jo svežo dali za kak dan v tiehto – jo obtežili, da se je sploščila in spustila vodo, potem pa povezali v šprikle, da je med sušenjem ostala lepo tanka. Tako se je površina povečala, sušenje okajene mesnine je potekalo hitreje in bolj enakomerno, verjetnost, da bi se v sredini pokvarila, je bila manjša. Tudi barva mesa je ostala lepo rdeča. Sušenje je ob skrbnem nadzoru trajalo kar dolgo, več mesecev, pred otoplitvijo vremena pa so suhe mesnine pobrali iz diere, zavili v časopis, jih zložili v mrzlo krušno peč in zasuli s pepelom. Nekateri vsaj, drugi so jih shranili v suhi, hladni in temni kašči ali skrinji …

So pa Poljanci radi pripovedovali zgodbo, kako je pri neki družini ob kolinah ostalo preveč sesekljanega mesa za klobase in niso imeli več ne črev, ne želodca, ne mehurja. Kaj pa zdaj? In so se domislili, pa so nadelali kar Johanine gate, ki so se sušile na plotu. Ali je bilo smeha še leta in desetletja po tem! In nihče ni več imel skrbi, kaj če bo pri klanju prašiča zmanjkalo črev: “Bomo pa Johanine gate nadelali!” so rekli. Pa mogoče sploh ni bilo res tisto o prvih Johaninih gatah … So pa mogoče to reč slišali prav tja noter na Nemško, kjer še dandanašnji – in zlasti dandanašnji – lahko kupite mesnine, zašite v bombažno tkanino namesto v čreva.

19_030-002Vaško znamenje, Bugec na vasé, je slikan v hrbet, tam daleč pa se vidi moška postava v delavniški opravi, verjetno pokrita v platneno delavsko kapo. Zadaj se vzpenja hrib, ki se imenuje Hrib.

Na veliki sliki se vidi lepo v vrsti del nekdanjih podloških domačij: Baragova, Tumča, Matjonova, Špeharjeva, Miklova … Znamenje sredi vasi, križ ali Bugec nima kakšne posebne zgodbe za seboj, postavljen je bil najbrž, da bi varoval vas in prebivalce opominjal k ponižnosti in ljubezni do bližnjega. Še en čisto podoben križ stoji na ravnini pred vasjo, Bugec pr Dolini se mu reče, ker se senožeti tam poleg imenujejo Dolina – to je kmalu potem, ko se je stara pot iz Loža razcepila z enim krakom proti Podložu, z drugim k Sveti Ani … Tistega Bugca je nekdo postavil zaradi zaobljube, a se je pozabilo kdo in zakaj …

Slovarček:

  • nedajlajne: nadevanje, jed z nadevom, največkrat mleto meso v želodcu, mehurju ali danki
  • šprikla: napera, opora
  • tiehta: obtežitev
  • diera: dimnica
  • modl, muodlc, muodu: model
  • fiertah: predpasnik
  • krepienčki: cikcakasta okrasna vrvica
  • ginera, grnera: volan, okrasni naborek
  • modrc: tukaj prsni del ženskega oblačila; nedrček
  • opucan: okrašen
  • Bugec na vasé: križ na vasi

Viri:

  • N.N., ustno, december 2015
  • Zofija Mulec, 1974, ustno

Kraj: Podlož
Datum: 1.-15. 8. 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/030
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka


1962 Vrhnika – Kavaliecna, stou za prasca klat

$
0
0

P19-22“Stou” (stol) za klanje prašiča. Ivana Palčič, Vrhnika 19. Skico, ki smo si jo izposodili v Slovenskem etnografskem muzeju, je leta 1962 napravil Ivan Romih.

Stola za klanje – na Blokah poznajo zanimiv izraz kavaliecna – niso imeli pri vsaki hiši, le eden ali dva sta bila v vasi, zato so si ga ljudje izposojali. Mi smo hodili k Martinovim. Tisti stoli te vrste, ki se jih jaz spomnim, so bili malo drugače narejeni: imeli so na konceh dve močni navzdol ukrivljeni prečki, vanju pa so bile nameščene tanjše vzdolžne. Udobnejši je bil za nesrečnega prašiča, predvsem pa za delo, ker so žival bolj brez skrbi obrnili, medtem ko so jo drli in tudi polena, ki so jih ob tem podlagali ob strani, so bolj pomagala. Kadar so prašiča ošopali ali opauhali, kot pravijo Potočani, obrili ali omaužali kot rečejo spet drugje, je bilo treba imeti še veliko korito, kjer so to opravili. Dokler je koža imela kakšno ceno, so jo še isti ali naslednji dan v ruzaku odnesli k mesarju.Na Babno Polje je hodil možak in Trstja, ki so mu rekli “kožar”, ker je odkupoval prašičje, polhove in morebitne druge kože. Ko ga ni bilo več, so kožo s karjolo, po naše s kočijo, peljali prodat v Trstje.

Izkupiček za svinjsko kožo je v najboljših časih pokril stroške za čreva, špine, klavca in sol, pozneje pa je cena tako padla, da so kožo nesli prodat samo zato, da je ni bilo treba zavreči. Nekateri so spet začeli delati klobase kuožarce in so zato zaklano žival poparili, nadrgnili s smolo kolofonijo in ščetine zelo natančno postrgali in očistili. Šele nato so kožo odrli, skuhali, zmleli, dodali nekaj mesa in slanine, sol, poper in česen ter napravili klobase. Te so na hitro okadili in nekoliko osušili, potem pa kmalu pokuhali, takoj za klobasami iz pljuč. Babnopoljci v Bukovici so kožarice s kislim krompirjem tradicionalno jedli o božiču po polnočnici.

Za klanje prašiča so bile potrebne obsežne priprave, saj je bilo delo zahtevno in pomembno. Že teden prej se je pripravljalo začimbe: sol, črno meto, majaron, poper, česen, čebulo. Kupiti je bilo treba kašo in riž, za velike ljubitelje klobas tudi dodatna čreva in kolofonijo, napraviti ali kupiti špine pri kom, ki jih je imel za prodajo … Izposoditi si je bilo treba stou, se dogovoriti s klovcam in najmanj štirimi možmi za držat, zagotoviti dovolj šnopca, nekaj črnega vina in dovolj velikih posod za vse mesovje, ki ga je bilo potem treba spraviti v red. Gospodinje so si našle kakšno prijateljico, sosedo ali sorodnico za čejva prat, da je naporno, zahtevno in odgovorno, pa zelo zoprno delo v ledeni vodi hitreje minilo. Nekatere gospodinje so tudi za kri mešat prosile kakšno bolj trdno žensko, kajti sodelovati pri klanju živali, ki se jim je v dolgih urah krmljenja, nege in skrbi priljubila, je bilo zanje preveč. Čeprav so bila taka čustva nekdaj luksus in znak mehkužnosti, so si jih nekatere vendarle dovolile … Moja tašča je pripovedovala, da se je morala iti zmeraj kam skrit, da ni slišala cviljenja živali.

Jaz se ne spomnim, da bi kdaj rekli, da je praznik, ko smo klali prašiča, kvečjemu pomembno delo, ki se je začelo že v jutranjem mraku in trajalo še najmanj ves naslednji dan. Možje, ki so prišli držat, so začeli s štamprlom šnopca, potem so šli po pujsa, ki je seveda jokal, da je šlo skozi ušesa in srce. Odtekajočo kri je bilo treba prestreči v posodo, jo mešati, da se ni strdila in potem postaviti na toplo, najbolje kar na peč, dokler je klouc ni rabil. To je trajalo kar nekaj časa, saj je naprej razdelal žival: odrezal in obesil glavo, odrl kožo, obesil žival in odprl drub, obesil pljuča, izločil želodec, vranico, ledvice in mehur, izločil jetra, kjer je skrbno izrezal žolč, dal zavezana čreva v škaf in razsekal meso na dve polovici, da se je hladilo. Gospodinja je prišla po kos jeter, ki jih je pripravila za malico v zosu ali pražena na čebuli, poleg je postregla svež kruh, ki ga ta dan ni smelo manjkati, pa kaj za popit. Če je bil klouc ljubitelj maliganov, je bil od tu naprej včasih že precej vinski in se mu je zato kdaj vsulo tudi premalo ali preveč soli in popra v klobase …

Še pred malico je klouc s črev obral obačouno ali čejvno mast in jih pripravil za pranje, da so šle ženske z njimi čimprej k potoku, kajti po malici je že začel delati kravice, ki so jih ženske takoj skrbno in pravilno skuhale in dale hladit … medtem so se skuhala in zmlela jetra in pripravila maščoba ter začimbe za te bajle klobase. Pri črnih klobasah ni smelo manjkati črne meteruonte na Babnem Polju – in/ali majarona, pri belih pa ne česna, ki je od prejšnjega dne čakal namočen v litrskem loncu. Česnovo vodo je mesar porabil za mesiene klobase, goščo pa za te bajle …

Ker ni bilo hladilnikov, so te čarne in te bajle klobase, ko so bile kuhane, zložili narazen kam na hladno – na podstrešje ali v hladno klet. Treba jih je bilo kmalu porabiti in prva peka se je zgodila že za večerjo. Takrat so dobile tudi oceno: so primerno slane, dobro dišijo, so ravno prav mastne, sta bila riž in kaša prav kuhana, da niso klobase preredke ali da ne pokajo? Slabe klobase so bile sramota za hišo in klouca. Ta jih je poleg prate nekaj dobil za luon, po dve ali več – odvisno kaj in koliko so imeli v dobrem – so jih dobili sosedje: tisti, ki so posodili stou, tisti, kamor smo hodili po mleko, pa še vsi, ki so tudi nam poslali koline in še kdo. Tako se ni moglo zgoditi, da bi se klobase pokvarile, pa še vsi v vasi smo jih bili   siti vso zimo. Danes je klal ta, jutri drugi. Po pripovedovanju so poprejkedaj pojedli in razdelili tudi guodlo, v boljših časih so je bile deležne živali, posebno če je bila redka in ne preveč mastna …

Nekoč, že davno, v prvi polovici petdesetih let, je šel paket s prato in klobasami z avtobusom k tetam v Ljubljano. Kako so se dogovorili, da je ena od tet prišla točno določenega dne k avtobusu po paket, ne vem, najbrž je bilo kar nekaj dolgoročnega načrtovanja in dopisovanja. Je morda morala priti večkrat vprašat … ? Je pa potem okoli novega leta po obratni poti poslal Dedek Mraz iz Ljubljane za ta malo škatlo za čevlje, iz katere se ji je potem prikazala prva pomaranča v življenju, prvi arašidi, ki se jim je takrat reklo kikiriki, velika, dišeča in dragocena jedilna čokolada, ki je tehtala 100 gramov in knjižica z neverjetno lepimi slikami z naslovom Sneguljčica, ki se je ni bilo mogoče nagledati in naposlušati še nekaj generacij …

Kajpada bi bilo mogoče napisati še cel roman o tem, kako se pere in žlajma čreva, kako se cvre in shranjuje mast, kako suši meso in kako ima potem vsak udek svoj gudek. Pa lokalni recepti za to ali ono vaško ali hišno posebnost tudi niso kar tako – a naj ostane kaj še za drugič…

Viri:

  • Boža Toni, Cerknica, 2015

Slovarček:

  • stou, kavaliecna: poseben stol za klanje prašiča
  • ošopati, opauhati, obriti, omaužati: odstraniti ščetine in vrhnjo plast kože pri prašiču
  • ruzak, rucak: nahrbtnik
  • čejva prat: čistiti, prati in pripraviti čreva za klobase
  • špina: špila, gladka paličica iz smrekovega lesa za spenjanje klobas.
  • bolj trdna: tukajčustveno manj občutljiva
  • kri mešat: prestrezanje in priprava krvi za klobase
  • štamprle, žgajnarček: šilce
  • šnopc: žganje
  • zos: omaka
  • kaj za popit: pijača
  • vinski: tukaj: pijan
  • držat: tukaj – držati prašiča med klanjem
  • rezdajlat: razkosati
  • drub: drobovje
  • klouc: klavec, mesar
  • luon: plačilo
  • te čarne klobase: krvavice
  • te bajle klobase: jetrnice
  • mesiene: mesene klobase
  • prata: zarebrnica, meso ob hrbtenici
  • obačouna, čejvna mast: maščoba, ki se drži notranjih organov
  • ruonta: črna meta (Babno Polje, Bukovica)
  • karjola: samokolnica, tukaj – ročni voziček, kočija, koreta (Babno polje, Bukovica)
  • kuožarca: vrsta klobase, ki vsebuje svinjsko kožo, kožarica
  • ta mala: deklica
  • guodla: godlja, juha v kateri so se kuhale krvavice in jetrne klobase
  • vsak udek ima suoj gudek: vsak kos mesa se porabi ob določeni priložnosti
  • žlajmajne: odstranjevanje notranjega sloja črevesa, namenjenega za izdelavo klobas
  • poprejkedaj: nekoč, nekdaj, v starih časih

Kraj: Vrhnika
Datum: 1.-15. 8. 1962
Avtor: Ivan Romih
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, R0000019/22
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka


1962 Markovec – Perejo, perejo na Obrhu: perilo, čreva in še kaj

$
0
0

19_207Perejo na Obrhu … Ob podobni sliki, ki jo je poleti 1962 posnela Marija Makarovič, sem že nekaj napisala, a ker se je na Brodu dogajalo marsikaj, naj mi bo dovoljeno še enkrat … Tukaj moški z aktovko, verjetno raziskovalec, opazuje žensko pri izpiranju belega perila. Poletje je, sonce pripeka, voda je prijetno hladna, zrak diši po obvodnem rastlinju, algah, ribah …

Toda Brod ni sameval niti pozimi. Resda je takrat le izjemoma kdo pral perilo tukaj, toda v času kolin, med koncem novembra in novim letom je bilo marsikdaj treba priti sem prat čreva – od sile neprijetno opravilo, ne samo zaradi natančnosti, vonjav in nesnage, tudi zaradi mraza. To je bilo treba opraviti ne glede na to, koliko je bilo snega, kako mrzla voda in kakšno vreme. Zlasti, če so hkrati zaklali dva prašiča, je bilo delo tudi dolgotrajno, zato so si gospodinje poiskale – ali določile – vsaj eno ali dve pomočnici: odraščajoče hčere, sosede, kogarkoli, ki je bil voljan ali se ni mogel upreti … Seveda so uslugo po potrebi vrnile …Treba se je bilo dobro obuti. Dvoje štumfe, gumaste čoule, če jih ni bilo, pa močne in dobro namaščene čevlje, pod noge pa kamen, ki je obetal, da ne bo treba stopiti v vodo … Privilegij je bil, če so bili na voljo kakšni moški buotarji in kakšna stara kamažuola. Pod krilo je bilo treba obleči dvoje pumparce, čez krilo vsaj en predpasnik, po možnosti čez še kaj manj premočljivega, meagare kos stare vojaške celtne. Z rokavicami se seveda ni dalo prati, saj so bile volnene, vendar so bile obvezne za vsaj občasno ogrevanje premrlih rok. Pojav gumijastih rokavic in polivinila je zadevo nekoliko olajšal. Na glavi je bila obvezna volnena ruta, po životu štriekanca ali dve …

S črev, ki jih je klouc pazljivo zavezal, da ne bi onesnažil zunanje, čiste strani, je obral maščobo ter odstranil salo in mrene, ki so jih držale skupaj. Zdaj so bile na vrsti ženske: v škafu so jih odnesle k potoku ali – če res ni bilo druge izbire in je bilo vode na pretek – k vodnjaku in začele: z ostrim nožem so odrezale kak meter črevesa in ga pazljivo izpraznile ter splakovale v čisti tekoči vodi toliko časa, da je bila notranjost čista. Nato so črevo obrnile in odstranile sluz, ki se je še držala ter ga odložile v pripravljeno posodo. Zelo je bilo treba paziti, da ne bi po nerodnosti tanke opne predrle in česa umazale – taka čreva niso bila uporabna. Včasih je bila stena zelo tanka in se je strgala že pri premikanju. Da bi bilo to delo lažje, so nekateri žival dan pred zakolom nehali krmiti. Enako so očistile tudi želodec in mehur.

Ko so bila čreva oprana, jih je klouc – ki največkrat sploh ni bil poklicni mesar, ampak le moški, ki je bil tega dela vešč – čreva ožlajmal: z lesenim nožem ali robato gladko palčko je previdno ostrgal zdaj zgornjo, prejšnjo notranjo plast črevesa, tako da je ostalo le čisto vezivno tkivo in ni bilo ničesar več, kar je bilo v stiku s črevesno vsebino. Takšna čreva so v vodi skupaj s koščki olupljene čebule počakala na svojo nadaljnjo usodo – polnjenje z maso za krvavice, jetrnice, kožarice, pljučnate ali mesene klobase.

Ni čudno, da nekateri trdijo, da kralj živali ni lev, pač pa prašič! Kako do zadnjega vlakna so prav pobožno porabili vse od njega! Samo parklji so ostali in – po temeljitem obiranju in obkuhavanju – še kosti, pa nič drugega, tudi ščetine so porabili. Ko se zdaj bašemo s svinjino iz mesnice, se ne spomnimo več, s kakšno pobožnostjo in hvaležnostjo so včasih ravnali z mesom domačega prašiča, kako skrbno uporabili vsak grižljaj …

Vsak udek ima svoj gudek, se je reklo – vsak kos se porabi ob določeni priložnosti: klobase so pojedli še pozimi skupaj z zeljemin in krompirjem – najprej bele in črne, nato pljučnate in kožarice, mesene klobase in špeh pa so čakale za kakšno težje delo – gozdarsko malico na primer ali za prebolevnika, ki ga je bilo treba okrepiti, pa so mu košček ocvrli skupaj z jajcem. Ušesa, rep in parklje so pokuhali v kavri in ješprenju, morda poleti naredili tudi žieuco. Opečena mesena klobasa z jajcem in kruhom je služila kot sijajen nadev za žinkrofe, ki so jih dobili kosci skupaj z enolončnico iz zelja, krompirja in fižola. Košnja in žetev sta pobrali tudi pleče in druge manjše kose suhega mesa. Šunko, želodec ali mehur so pojedli za veliko noč in druge velike praznike. Masti za zabelo je bilo pri vsakem obroku le toliko, da je zacvrčalo, če ni bilo ravno kakšnega garaškega dela pri hiši. Skrbna gospodinja, ki je zredila “kot konje” velike in debele prasce, ki so imeli za štiri ali pet prstov špeha in je z živili varčno ravnala, je imela vsega ravno prav do naslednjih kolin, mogoče je kak liter masti celo prodala ali podarila …

O svetem Antonu, ko so imeli ate na Poljanah god, so morali mama zmeraj skuhati svinjsko glavo. Z veliko slastjo so si ate privoščili čike – maščobo s svinjskega obraza, da je bilo vse mastno in se jim je cedilo po bradi … O sveti Marjeti pa so mama na masti ocvrli tašce za svoj god, da so lahko dali, če jim je kdo prišel voščit. Pa lipov čaj.

Slovarček:

  • klouc: klavec, mesar
  • štumfi: nogavice
  • pumparce: pumparice, tukaj ženske spodnjice s hlačnicami do kolen
  • čouli: škornji
  • buotarji: škornji z visokimi golenicami
  • megare: čeprav, (magari)
  • štriekanca: volnena pletena jopica
  • celtna: ponjava
  • kamažuola: kamižola, moški površnik
  • žlajmanje: faza priprave črev za polnjenje, odstranjevanje notranje plasti črevesne stene
  • žinkrofi: inačica žlikrofov; vrsta nadevane testenine
  • žieuca: žolica, aspik, hladetina
  • tašce: flancati
  • čiki: slanina s svinjske glave (šaljivo)

Viri:

  • Zofija Mulec, Markovec, 1974, ustno

Kraj: Markovec
Datum: 1. 8. 1962
Avtor: Marija Makarovič
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/207
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka


1955 Stari trg – Folklorna skupina

$
0
0

151204310 Slika, ki jo je posredoval prof. Tone Avsec iz Medvod, je bila posneta leta 1954 ali 1955, avtor ni znan, je pa povsem mogoče, da je bil Vinko Toni ali njegov učenec na fotografskem tečaju oziroma v fotoklubu Jože – Pepi Berglez. Tudi o prizorišču lahko le ugibamo, je pa posnetek skoraj zagotovo nastal po nekem nastopu.

Plesalci na sliki so znali plesati “potrkano polko”, “šivaj, šivaj dreta” in še mnoge druge plese. Nastopali so oblečeni v svoje obleke, kar je pač kdo imel, saj o kakšnih bolj imenitnih oblačilih niso mogli niti sanjati. Obleke so vseeno toliko uskladili, da so zgornji del vsi imeli v beli ali vsaj svetli barvi, poleg pa so dekleta oblekla pisana nabrana krila, fantje pa temne hlače. Okoli vratu so si oboji zavezali barvite rute, si pripeli šopke … in nastop v kinodvorani, ali kot se lepše reče v Kulturnem domu, na dvorišču šole v Iga vasi in še kje, se je lahko začel. Veliko so nastopali na prireditvah in vedno poželi odobravanje in navdušenje občinstva. Zadnji nastop je skupina odplesala 29. novembra 1956 in kolikor mi je uspelo izvedeti, je bila to res zadnja odrasla folklorna skupina v Loški dolini vse do danes – okroglih 60 let.

Skupino je osnoval in vodil učitelj Tone Avsec, doma z Vrhnike, ki je kot dijak učiteljišča plesal pri folklorni skupini KUD Kajuh v Ljubljani in tam pridobljeno znanje prenesel v Loško dolino. “To je bilo vse Tonetovo delo!” je delovanje skupine komentirala nekdanja plesalka Marija Perušek. Z njegovim odhodom na novo delovno mesto pa je tudi folklorni ples v Loški dolini zamrl.

Za pomoč pri prepoznavanju članov folklorne skupine sem prosila Marijo Kandare Perušek, ki tudi hrani prav takšno sliko. Začeli sva v zadnji vrsti skrajno desno, kjer s harmoniko v rokah stoji Marjan Mlakar iz Iga vasi, poleg njega je Ivanka Lekan Strle, takrat Matjonova iz Pudoba, ob njej je Uhančkov Tone iz Podloža, sledita Ana Kraševec, Kukčeva, takrat Carova iz Podgore ter Mehalov Janez iz Dan. Zadnja v vrsti je Milena Šumrada, Jefkena iz Kozarišč.

Spredaj čepijo: prvi od leve Ivan Žagar, Jurčkov iz Starega trga, poleg Marija Razdrih Kraševec, takrat iz Šmarate, sledita pa Feliks Lekan, Matjonov iz Pudoba in Marija Kandare Perušek iz Šmarate.

151204310-002Še enkrat, tokrat od leve:
  • Tone Uhančkov iz Podloža, mogoče se je pisal Kočevar,
  •  Ivanka Lekan iz Pudoba, o kateri sem bila prepričana, da je Urbanova Meri, pa se je izkazalo, da nikakor ni ter
  • Marjan Mlakar iz Iga vasi, ki je vsaj leta 1956, če ne tudi prej, po vajah skupaj z Bločenovim Ivanom in Fricovim Viktorjem, ki sta bila oba iz Podcerkve (od nekdaj je to vas muzikantov) nadaljeval z godbo, v veliko veselje mladine iz vse doline.
151204310-003Čepijo, od leve:
  • Ivan Žagar iz Starega trga,
  • Marija Razdrih iz Šmarate,
  • Feliks Lekan iz Pudoba,
  • Marija Kandare iz Šmarate.

Najmanj trije plesalci s slike še živijo.

151204310z
Po vajah folklorne skupine, ki so bile v telovadnici TVD Partizan v Starem trgu vsako nedeljo, so kar prišli mladi od vsepovsod in plesali, da se je tresel svet. Med odmori so sedeli na nizkih gredah in drugem telovadnem orodju. Nič pijače ni bilo, nič jedače, ničesar – samo ples, se spominja Marija Perušek. In to kakšen ples!

Učili in plesali so se standardnih plesov, in to druženje je trajalo kar dve do tri leta, se še spominja tudi prof. Avsec …

Viri:

  • Marija Perušek, Podcerkev, januar 2016, ustno
  • Tone Avsec, Medvode, december 2015, ustno

Kraj: Loška dolina
Datum: 1954 ali 1955
Avtor: ni znan
Zbirka: Tone Avsec
Skenirano: 4. 12. 2015
Oblika: kopija fotografije



1964 Ljubljana – Plesalci folklornih plesov

$
0
0

151204309Slika je nastala leta 1964 v Ljubljani, ko je domačin z Vrhnike Tone Avsec med študijem sodeloval pri Akademski folklorni skupini France Marolt.

Kdo je sliko posnel, ne vemo, prepoznamo pa vsaj dve osebi: prvi moški na desni je prof. dr. Mirko Ramovš, dolgoleten odličen strokovnjak za ljudske plese v Sloveniji, ki je še vedno aktiven, četrti fant z desne pa je študent Tone Avsec, ki je že pred tem plesno znanje, pridobljeno v KUD Kajuh v Ljubljani, uspešno prenesel in razširil v rodno Loško dolino.

Na njegovo pobudo je leta 1954 po veselem plesnem zaključku gospodinjskega tečaja v Iga vasi, kjer je učil ustavo in bonton, zaživela folklorna plesna skupina, ki je imela najmanj osem parov in dva muzikanta: poleg Marjana Mlakarja je s harmoniko spremljal plesalce tudi Janez Krapenc, oba iz Iga vasi, vendar se je pozabilo, kateri je plesalcem godel prvi in kdo drugi, vsekakor nista igrala hkrati.

 Pri zbiranju gradiva za knjigo folklornih pripovedi Andrejeva stopinja (2004) sem naletela na zagoneten stavek: “Gremo na Klance použa vintat!” Šele preko urednice in dr. Ramovša je prišel namig, da je bilo “vintanje polža” po vsej verjetnosti neke vrste ples, mogoče z zvijanjem vrste plesalcev v spiralo. Najbrž se je besedna zveza “použa vintat” med tedanjimi fanti in dekleti z Gornjega Jezera prav zato ohranila čez več generacij in so jo včasih uporabljali tudi v druge namene kot prispodobo nečesa veselega in razigranega, že kar prismuknjenega, saj je vsebovala spomin na prešerno rajanje ob žegnanjih na Klancah, ko goduje tamkajšnji patron sv. Pankracij.

“Pri Potonovih se je plesalo!” so pripovedovali.

151204309-001Posnetek je nastal v trenutku, ko so se plesalke v slikovitih nošah zavrtele “pod roko” držeč se za prst plesalca – gotovo eden od bolj slikovitih trenutkov v ljudskih plesih …

Oblečeni so v ljudske noše s svilenimi krili izpod katerih kukajo untarce in z lajbelči, polnimi gumbov, s čipkastimi pečami, ki pokrivajo kite in z nageljni na prsih …

151204309-002Plesalec skrajno desno je dr. Mirko Ramovš, še živeči neprekosljiv strokovnjak za slovenske ljudske plese.

Slovarček:

  • untarca: spodnje krilo
  • lajbelč: telovnik
  • použa vintat: polža zvijati

Viri:

  • prof. Tone Avsec, Medvode, januar 2015, ustno

Kraj: Ljubljana
Datum: 1964
Avtor: ni znan
Zbirka: prof. Tone Avsec
Skenirano: 4. 12. 2015
Oblika: kopija fotografije


1962 Viševek – Lesa za sušenje

$
0
0

19_242 “Laisa” (lesa) za lešnike, sadje, čebulo, Terezija Intihar, Viševek št. 28, so podatki, ki jih je raziskovalka Slovenskega etnografskega muzeja Pavla Štrukelj zabeležila leta 1962 ob sliki, ki jo je posnela tisto poletje v Loški dolini.

Ta lesa – po domače lajsa ali tudi liesa – je narejena iz debelejših palic, med katerimi so prepletene tanke šibe, in iz stranskih letev. Nekatere lese so bile narejene tudi iz tankih letev z režami. Ta je velika ravno prav za na peč ali na štedilnik, potem ko so nehali kuriti, ali za ven na sonce. Na lesah so se sušili škundri (škuorši, brečki, brjački, rižni, krhli ali še kako drugače), pa tudi slive, hruške, orehi, lešniki, prav tako poparjen in odcejen stročji fižol ter gobe. Če se je sušila čebula ali česen, je bilo treba potem leso temeljito oribati, da je snažna počakala na sadje. Ob kolinah so na pogrnjeno leso dali tudi hladit klobase.

Sušenje sadja in zelenjave je bilo v času, ko ni bilo skrinj in hladilnikov, pogost način shranjevanja hrane za zimo. Posušeno hrano so skuhali ali jedli suho.

Pri nas smo v glavnem sušili sadje – škundre oziroma škuorše – drugega nismo imeli. Tudi lese sem videla samo še v Podcerkvi, ko je mama sušila škundre v peči, potem ko je nehala kuriti, in pa pri stari mami na Poljanah. Pri tem načinu je bilo treba zelo paziti, da peč ne bi bila še prevroča, ker bi vse skupaj zgorelo. Pozneje smo pri nas sušili samo v protfanu v roru – za naše malo gospodarstvo je bilo dovolj. Se pa še dobro spomnim vaških sušilnic na vzhodnem robu Iga vasi in še ponekod, na Vrhu in Babni Polici – tam je sadje dobro rodilo. Imeli so jo tudi v Babnem Polju pri Pajštebarju. V teh pajštebah so vaščani v sezoni sušili velike količine sadja neprestano drug za drugim in si napravili izdatne zaloge za zimo. Pri teti Rezi so se včasih v kuhinji pojavile pečene hruške, sušeče se za zimsko zalogo, a so bile tako sladke, da bi jih s sestričnami najraje kar vse takoj pojedle.

Gospodinje so nasušile polne skrinje sadja, so pripovedovali. Veliko hiš je namreč imelo lepe sadovnjake, saj sta tako Stara Jugoslavija in pred njo Avstro-Ogrska pospeševali sadjarstvo, omogočali ugoden nakup sadik in v šolah poučevali o umnem sadjarjenju ter drugih gospodarskih rečeh. Mnogo šol je imelo svoj vrt in sadovnjak, kjer so se učenci med drugim učili sajenja, cepljenja, nege in oskrbe sadnih dreves. (Učili so jih učinkovite samooskrbe, a ne da?

*

Moj oče je velikokrat pripovedoval, kako jih je na Gornjem Jezeru o tem učil učitelj Lado Furlani, ki je tiste čase prišel čez mejo v Jugoslavijo iz primorskega Štandraža. Čez leta je učil tudi mene in zatem še mojega sina … Znanje iz tistih dni je oče s pridom uporabil na domačem vrtu, ko so v času velike krize Mramorjevi otroci željno pričakovali vsak sadež posebej: najprej drobne češnje črnice, za katere so tekmovali s kosi, potem mirabele v juliju, nato cibore ali grehke ali kakor so že rekli tistim malim češpljicam. (Šele pred nekaj leti se mi je posvetilo, zakaj so dedci tudi mladim dekletom radi rekli cibore …). Za njimi so prišle debelejše ringlote, kmalu tudi zgodnji beličniki, vmes še ribez in nato vse po vrsti: careviči, kosmači tja do zimskih sort – železnikarja in krivopeclja ter čisto nazadnje bobovca. Imeli so tudi slive, hruške in orehe. Hruške cepljenke so bile zelo v časteh – medenka, viljamovka in cukrenka; tepke, moštarice in drobnice malo manj. Nasušili so vreče škundrov, sliv, hrušk in orehov, nekaj so stisnili za mošt in jeseh, vse ostalo namočili za šnopc, ki so ga potem počasi kuhali pozimi in včasih kar sproti tako množično pokušali, da ni bilo kaj shraniti … Nekaj teh krepko čez osemdeset let starih dreves na Jezeru še vedno obilno rodi vsaj vsako drugo leto, kljub desetletni zapuščenosti in žledu, ki jih je močno razredčil in poškodoval.

*

Ko sem bila majhna, me je oče včasih posadil na rumeni otroški sedež iz lesa, ki ga je sam izdelal in pritrdil na svoje kolo. Sedež ni imel naslona, je pa bil vseeno udobnejši kot gola štanga. Na njem sem sedela, se kot klop oprijema bilaunce in držala noge skrbno na nastavke vilic prvega kolesa, da ne bi noga zašla med špice in bi oba padla.

Tako sva se pripeljala na Jezero, na očetov dom. Po začetnih pozdravih je bilo treba takoj na vrt. To je postalo prav nekak obred, potekalo je vedno enako, počasi in med tihim kramljanjem. Šli smo v gruči zlagoma z dvorišča čez vaško pot navzdol mimo hiše tete Neže in Županovih: oče, teta Štefka, stara mama, ki je bila že zelo bolna, sestrična Zdenka, jaz in rjavi pes Rufi … Skupaj smo potem obhodili ves vrt, se ustavljali pri posameznih drevesih in poslušala sem očeta in teto, ki sta gledala v krošnje in ugibala ali bo kaj pridelka. Teta je podrobno poročala, katero drevo je cvetelo in koliko časa, katero je cvetelo v dežju ali sploh ne in ob koncu sta zaključila: “Letos bo pa veliko!” Ali pa: ” Za silo ga bo! ” Včasih pa: “Letos ne bo pa prav nič!” in sta bila žalostna zaradi tega.

Stara mama je medtem nama s sestrično kazala rože v travi: trobentic ni bilo več, cvetele pa so marjetice in spominčice. Potem je nenadoma zapela s tresočim starčevskim glasom, ki pa je bil visok in je pravilno zvenel, besedilo pa je izgovarjala jasno in razumljivo: “Jaz pa grem na zeleno travco, trgat rožce za mojo mamco …” Melodija se je dvigala in spuščala, besede so se ponavljale in valovale skozi jasni pomladni dan … To je moj najbolj razločen in čist spomin na staro mamo, ki je bila potem vedno bolj bolna in je umrla skoraj natanko na najin skupni rojstni dan, ko me ni bilo več doma in nisem mogla niti na pogreb … Takrat pa je nagovarjala tudi naju z Zdenko, naj zapojeva, pripevati je začela še teta Štefka s svojim sopranom in tako smo mrmraje pesmico pod tistimi lepimi drevesi zrle v travo, kjer so cvetele prav take rožice, o kakršnih govori pesem …

Šele potem smo šli v hišo, po ozkih stopnicah gor v cimrc, kjer sta živeli stara mama in teta. Tam je teta v nenavadni zidani peči, ki se je rada kadila, na majhnem rinku skuhala zoc, nam ga nalila v porcelanaste lončke in osladkala s kockami iz pločevinaste škatle: vsakemu eno. Kocke je dobila od sestrične iz Amerike in uporabila jih je samo, kadar je prišel kdo na obisk… Kava je bila brez mleka, prosojna kakor lončki, v katerih se je hladila in dišala je neverjetno lepo, čeprav je bila samo kavni nadomestek iz domačega ječmena. Ko se je ohladila, je bila čudovita: sladka, grenkljata in osvežilna. Še vedno čutim tisti vonj, ki prihaja iz lončka z modrimi pikami – porcelanastega – ne plehnatega kot doma – takega, ki ni smel pasti iz rok, ker bi se razbil in so ga imeli še izpred vojne. Tudi žličke, ki se je svetila, kot bi bila srebrna, se živo spomnim: imela je tri ali štiri vzdolžne okrasne črte do polovice reclja, potem pa dve kratki prečni – lepa je bila, veliko lepša od moje aluminijaste doma in med mešanjem je v lončku prelepo cingljala, jaz pa sem skušala iz tekočine z njo pobrati zrnca sladkorja, še preden bi povsem izginil …

*

Ko je čez leta umrla tudi teta Štefka, je v njeni skrinji med drugo zapuščino ostala vrečka posušenih hrušk medenk. Tiho in pobožno so si jih razdelili dediči, vsem enako – točno tako kot bi želela rajnica …

Slovarček:

  • lajsa, liesa: lesa
  • škundri, škuorši, brečki, brjački, rižni, krhli: posušeni jabolčni krhlji
  • protfan: pekač
  • ror: pečica
  • pajšteba: sušilnica za sadje
  • jeseh: kis
  • šnopc: žganje
  • štanga: drog (tukaj: prečni drog pri kolesu)
  • bilaunca: krmilo pri kolesu
  • špice: napere
  • cimrc: zgornja soba, v nadstropju, včasih podstrešna
  • rink: obroč, (tukaj: odstranljivi del kuhalne plošče)
  • plehnat: pločevinast
  • recelj: ročaj

Kraj: Viševek
Datum: 1.-15. 8. 1962
Avtor: Pavla Štrukelj
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/242
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka


1953 Podcerkev – Po tržaški krizi

$
0
0

160119-Stareslike-Marta-Hren-Jože-054Marta Hren je ob tej sliki napisala: Vojaki Slovenci, slikani v Umagu, pozno jeseni 1953.

Stojijo: levi je Albin Gorše iz Drganjih sel, neprepoznan, Župančič z Dolenjske, čepita Marjan Hrabar iz Kosez pri Ilirski Bistrici, kjer »niso ne Čiči ne Brkini, ampak v’le na konfini« in Jože Hren, Kovačov iz Bezuljaka. Vojake je služil od 15. julija 1953 v Pazinu in Umagu v Istri pa do 1. avgusta. 1955.

Vemo torej, kdo so fantje na sliki, kje so se slikali in kdaj. Nastanek slike sovpada s časom, ki ga v svojem prispevku opisuje Irena Mazij in ko je v njem omenila tržaško krizo, so se tudi meni vsuli spomini:

Takrat smo živeli v Podcerkvi. Oče je bil mobiliziran med prvimi in je ostal pod orožjem v Ajdovščini več mesecev, mislim da tri. Ko se je vrnil, ga nisem več poznala in ni mi šlo v glavo, zakaj ta nasmejani človek v zelenih hlačah hodi sem in tja po naši kuhinji. Še bolj me je začudilo, ko je na sredo postavil štokrle, mama mu je v lavor nalila vode iz kotlička in začel se je z užitkom umivati, da je bil ves penast. Pri tem mi je dal poduhati smrdljivo vojaško žajfo ob kateri je bilo mamino terpentinovo pralno milo Zlatorog rajska dišava. Dokončno se mi je prikupil, ko je od nekod potegnil valjast zavitek z desetimi okroglimi piškoti Albert, kakršnih še nisem videla, povrhu pa še slikanico, iz katere mi je bral: “Mižek Figa gre po svetu …” In še: “Nič ne vprašaj kam in kod, nekam pelje vsaka pot …” Mižek Figa pa je na eni sliki vozil ladjo, na drugi vlak, na tretji neskončno lep avtobus, pred katerim se je modra pošta, ki je dvakrat na dan peljala skozi vas, lahko skrila … Slikanica je bila velika in živih barv, skratka nepojmljivo lepa, kakršno lahko kupiš samo v Ajdovščini po tržaški krizi.

O minuli vojaški izkušnji oče ni veliko govoril. Če ga je kdo vprašal o tem, je rekel samo: “Saj veš …” Nekaj pa je neke nedelje le povedal sosedu: “Strašno je bilo napeto … Če bi samo ena puška po nesreči počila, pa bi se spet udarili …” “Bognasvaruj!” je prestrašeno prišlo od štedilnika, kjer je soseda prestavljala lonce in vlekla na ušesa kot jaz. Je moj oče vedel za izkušnjo pri Solferinu v stoletju pred tem, ko je nesrečen pok iz puške sprožil grozovit pokol? Po tisti bitki, kjer je bil udeležen tudi ded Franca Ovsca, Polovnikovega s Knežje Njive, je Henry Dunant ustanovil Rdeči križ …

Po tistem so očeta kmalu spet vpoklicali na orožne vaje in z mamo sva ga šli obiskat v Postojno … in potem še večkrat … a to je že druga zgodba. Še leta potem je vedno, ko se je pripravljal na kakšno veliko delo, skrbel: “Samo da me ne bi ravno takrat spet poklicali na orožne vaje … “Ko je bil oče že desetletja mrtev, mi je pokojni Anton Baraga, čevljar iz Kozarišč, pripovedoval, da sta bila takrat skupaj, ko je šlo za Trst. Bili so na položajih in ko so jim pripeljali mineštro, sta ugotovila, da v menažkah nimata žlic. Kaj pa zdaj? Šla sta v najbližjo hišo prosit, če jima posodijo vsaj eno žlico in brez pomišljanja so jima jo dali, rekoč naj jo kar obdržita, oni da bodo že lahko brez nje. Vrli Primorci niso pomišljali, ko je šlo za pomoč vojakoma v službi domovine. Ali pa so morda vseeno tiho pomislili tudi na to, da v puškah nimata manevrskega streliva, ampak pravo? Tržaško krizo so ljudje še dolgo s tesnobo omenjali in mnogi jo še vedno dobro pomnijo kot hud in tesnoben čas, poln strahu pred novo morijo, od kakršne si do tedaj še sploh niso opomogli.

Slovarček:

  • štokrle: stol brez naslona
  • lavor: umivalnik
  • žajfa: milo
  • pošta: tukaj vzdevek za avtobus, verjetno zato ker so avtobusi nadomestili poštne kočije 

Kraj: Podcerkev
Datum: 1953
Avtor: neznan
Zbirka: Marta Hren
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka


1928 Ljubljana –Čez lužo!

$
0
0

160108392Podobna slika je bila že objavljena, kot me je opozoril Lojze Mazij, le da so na tej drugi ljudje. Na njej je poslovalnica Ivana Krakerja v Ljubljani blizu železnške postaje, pred njo pa skupina potnikov in njihovih spremljevalcev pred odohodom v Ameriko.

Najprej so me zanimali napisi. Na manjši levi stavbi piše: “KOLKI TRAFIKA ZNAMKE”, poleg je tablica, na kateri bi lahko bil obris orla, nekakšen grb ali emblem. Na večji stavbi je slovensko- angleško – francoski napis v več vrstah in s črkami različnih velikosti:

● HAVRE- NEW YORK

● FRANCOSKA LINIJA – FRENCH LINE

● CIE GLE TRANSATLANTIQUE

● CIE CHARGEURS. REUNIS, SUD ATLANTIQUE

● TRANSPORTS MARITIMES -ZA POMORSKE VOŽNJE V JUŽNO AMERIKO ARGENTINIJO URUGVAJ IN KANADO.

Nad vrati je polkrožen nečitljiv napis, ki se konča z “ul.”, spodaj pa je številka 35 – očitno sta na njem hišna številka in ulica, poleg na veliko piše ZASTOPNIK IVAN KRAKER. Na sosednji stavbi piše še:” Jos. Presker” …

Na sliki je enaindvajset potnikov in njihovih spremljevalcev, sorodnikov, prijateljev, kolegov … in zadaj še štiri – predvidevam – zijala iz trafike in ladijske poslovalnice, med njimi mogoče tudi postrešček v službeni kapi. Šest žensk je na sliki – pet spredaj, ena v zadnji vrsti. Mogoče je katera poročena moškim poleg nje. Bosta odpotovala skupaj, ali je prišla le po slovo?

Večinoma so oblečeni v boljše gvantelajbelce, moški razen enega nosijo kravate, bele srajce in klobuke, ženske pa obleke, nekatere prav po modi tridesetih let, ter klobučke, čeveljce s paščkom, lepe tuašlne, dolge ogrlice … Prav v sredini sedi starejša ženska v daljšem krilu. Tisti v beli bluzi s temno pentljo je moški za njo položil roko na ramo, ona pa je roko sprožila za hrbtom ženske poleg sebe, ki svojo roko drži na njenem kolenu …

Obrazi so resni, skoraj tesnobni, nobeden ni nasmejan. Skrajno levo sedi odraščajoč fante, ki je mogoče pripadal kateremu od parov – ali pa se je čez ocean podal kar sam? Kajti na sliki je spodaj z lepim rokopisom napisano: Odpotovali so iz Havre 4. julija 1928 z brzoparnikom “Paris” v severno Ameriko. Pomislila sem, da je bila fotografija morda nekakšen dokument ladijske družbe ali zavarovalnice, pa se je izkazalo, da gre le za spominski posnetek skupine izseljencev, ki se večinoma najbrž niti (še) niso poznali med sabo.


160108392-001Prva ženska z leve v beli bluzi s pentljo, ki sedi spredaj in ji moški drži roko na rami, je označena s križcem. To je Meri Rigler, pozneje poročena Antončič.V času nastanka posnetka je še obiskovala trgovsko šolo v Ljubljani in se je na fotografiji znašla verjetno zato, ker je pospremila nekoga, ki je odhajal v Ameriko. Sta to bila moški, ki je položil roko na njeno ramo in ženska ob njej? Videti je, da spadajo nekako skupaj, celo kot bi se hoteli objeti. Sta sorodnika, prijatelja, kolega, ki ju je pospremila? Morda obiskovalca iz Amerike, ki se vračata? Meri namreč potem, ko se je šestletna leta 1913 vrnila s starši v Slovenijo, ni več odšla v Ameriko, čeprav je bila tam rojena.
160108392-002Na zidu še enkrat delno čitljiv napis : Havre – New York, Francoska linija, …. Kanado, Avstralijo … severno … Možje so odkrili klobuke nevsakdanji priložnosti na čast ali morda na fotografov predlog, da bi bili tako obrazi bolj vidni.

Riglerjeva Meri o svojem šolanju ni veliko pripovedovala, omenila pa je, da je bil prav tisti čas v Ljubljani strah in trepet razbojnik Tone Hace, ki je bil doma iz sosednje vasi in ga je Meri mogoče vsaj na videz celo poznala. Slišala je, kako si je razbojnik Hace privoščil ljubljanske žandarje, ko se je mimo njih v spremstvu ministrantov sprehodil preoblečen v duhovnika. Živo se je spominjala, kako so potem nekega jutra prodajalci časopisov po Ljubljani do onemoglosti vzklikali: “Razbojnik Hace prijet! Berite, berite!”

*

Ko sem leta 1969 prišla v službo, sem tam tudi jaz spoznala Haceta, ki je po prestani kazni – spokorjen in prevzgojen (?) – postal kuhar v Kovinoplastiki. Ko sem se nekaj pozneje po daljši odsotnosti vrnila, je bil Hace že premeščen na novo delo v vratarnico. Šla sem mimo, ko se je iztegnil skozi okence in zavpil: “Kaj si pa delala, da imaš tako debelo rit! Prej si bila bolj fejst baba!” … Nekaj sem nebogljeno jezikala nazaj v obrambo svojega ozadja, pa me sploh ni poslušal.

Že precej v letih je bil takrat, a je še vedno delal, saj ni imel dovolj delovne dobe za upokojitev. Bil je bister, robat, imel je poseben smisel za (črni) humor, rad se je pogovarjal in veliko bral, živel pa precej skromno. Iz tega obdobja je najbrž najbolj znana njegova službena anekdota, ko je v skladu s pooblastili pred vstopom v tovarno ustavil neznano osebo (mogoče niti ni bila tako neznana, a jo je Hace imel na piki), ki pa je bila slučajno novi direktor oddaljenega TOZDa Kovinoplastike. Prišlek se je nad Hacetovim ravnanjem razburil in ga nahrulil: “Kaj ti ne veš, kdo sem jaz?!” Hace pa (menda): “Če bi ti vedel kdo sem jaz, bi se pa v hlače usral!!” O nadaljevanju in posledicah anekdota ne govori, vendar je Hace zadnja leta službe preživel v vratarnici majhnega dislociranega obrata …

Včasih se mu je zahotelo heca ali zgolj pogovora, pa je iz “njegovega” obrata odhajajočega domačega zelenokjunca zgrabil za kravateljc in zatulil: “Kaj si ukradel?!… Štanco?”

Ko je ustrahovani prišel k sebi in dojel, da gre za hec, sta kakšno rekla in Hace se je pomirjen vrnil v svojo vratarsko kabino h kruhu in kavi, ki ju je morda malo prej žvečil…

Slovarček:

  • tuašln: ženska ročna torbica; denarnica
  • štanca: strojna stiskalnica
  • TOZD: temeljna organizacija združenega dela, organizacijsko samostojen del OZD – organizacije združenega dela ali po domače tovarne

Viri:

  • Janez Antončič, Podcerkev, januar 2015
  • Marija Antončič, Podcerkev, januar 2015

Kraj: Ljubljana
Datum: 1928
Avtor: ni znan
Zbirka: Janez Antončič
Skenirano: 8.1.2015
Oblika: fotografija


1928 Ljubljana – Grabnarjeva mama v trgovski šoli

$
0
0

160108393Na sliki iz leta 1928 so slušatelji obrtne trgovske šole v Ljubljani s profesorji. Ne vemo ob kakšni priložnosti je slika nastala, zdi pa se verjetno, da je bil to zaključek šolanja, saj so vsi zelo čedno oblečeni in urejeni, čeprav je bilo fotografiranje v tistih časih še dogodek, vreden najboljše obleke in frizerja kadarkoli. Dekle v drugi vrsti, za katero se zdi, da ima na prsih šopek, a je to le sled kemičnega svinčnika, s katerim jo je nekdo označil, je Marija Rigler, po domače Meri, ki se je rodila leta 1907 v New Jerseyju v ZDA in leta 1913 prišla v staro domovino skupaj z bratoma in starši. Njena mama je bila iz Metulj na Blokah, oče Rigler pa iz Lipsenja. Spoznala in poročila sta se v Ameriki, imela tam tri otroke, po vrnitvi domov pa še dva. Mlajša dva, Ivanko in Jožeta, so leta 1942 ubili Italijani.

Meri je po prihodu iz Amerike odraščala v Danah, kjer sta starša kupila Jakopetovo domačijo. Potem je šla v triletno trgovsko šolo v Ljubljano, učno dobo oziroma vajeništvo pa je opravila v Cerknici pri Kravanjetovih, kjer je tudi stanovala in v prostem času pazila na dva fantka. Pripovedovala je, kako jo je Boris, poznejši zobozdravnik, prosil: “Meli, ne do tlama!” – “Meri, ne do trama!”, ker se je bal, da bi ga zauckala previsoko in bi padel z gugalnice. Meri se je kot trgovka vrnila v Dane in odprla trgovino, ki jo je po poroki z Ivanom Antončičem z Vrha leta 1933 predala sestri Ivanki, sama pa z možem poprijela v najeti hiši Maksa Strleta z gostilno in trgovino. Bila je zelo podjetna in delovna ženska. Poleg gostilne je ročno prala in v oddaljenem potoku izpirala še perilo iz šestih graničarskih karavl na Javorniku, ki so se v zameno oskrbovale v njeni trgovini, mož pa je graničarjem s konjem vozil perilo in fasengo na mejo

V njeni gostilni so se zbirali tudi tihotapci živine, saj je v tistem času kontrabant cvetel do neslutenih razsežnosti. Prav zato sta Meri in mož leta 1939 dala gostilno v najem njenemu bratu Feliksu Riglerju in ženi Francki, sama pa odpotovala v Zagreb, kjer sta odprla lokal, v katerem so se zbirali in prenočevali domačini iz Loške doline, ki so na Hrvaškem, zlasti v Bjelovarju, kupovali konje in jih prodajali v Italijo. Bil je dober šeft, a ostala sta le eno leto, kajti grozila je vojna in “v Zagrebu je bil vsako noč kakšen mrtev na ulici”, kot sta pripovedovala … “Najbolje, da greva domov, kajti to ne bo imelo srečnega konca …” sta rekla in se vrnila v Podcerkev, kjer je bila najeta hiša kmalu naprodaj in po nekaj zapletih tudi postala njuna last.

Leta 1940 sta se lotila obnove hiše in ravno ko so podrli ostrešje do štekadurja, je Ivan dobil poziv na orožne vaje, kjer je ostal šest mesecev, Meri pa je vso obnovo izpeljala sama. Mož se je vrnil, ko so že nosili pohištvo v obnovljene prostore …

Poleg hiše z gostinsko sobo je domačija imela tudi “salonček”, preurejen iz nekdanjega hleva. V njem je bilo med vojno leta 1943 , ko je bila Loška dolina osvobojeno ozemlje predvideno, da bo tam potekal pouk, saj je bilo v redni šoli to prenevarno, a ni potrjeno, da je do tega tudi res prišlo. Hacetova Stanko in Ana, takrat še otroka, se spominjata, da se je nekaj dogajalo pri Grabnarjevih, ne vesta pa kaj. Vsekakor so pristojni prišli na ogled prostora in soglašali, da je “salonček” dovolj primeren za razred. Pač pa je nesporno, da je bil med svojim bivanjem v Loški dolini večkrat pri Grabnarjevih pesnik Karel Destovnik Kajuh, ki je kot član kulturniške skupine 14. divizije jeseni 1943 nastopal na mitingih v vaseh Loške doline.

160108393-001Dijaki so zelo lepo urejeni, dekliške frizure so vse do zadnje kratko, spodaj skoraj vse enako ravno pristrižene, pa je vseeno vsaka drugačna. Nekatere tudi zato, ker so nakolmane, druge pa imajo lase spete z zapenčki.

Na sliki je tudi nekaj moških in nekateri so gotovo predavatelji, mogoče je med njimi tudi ravnatelj, a dva ali trije so videti vrstniki deklet na sliki. So bili sošolci ali so imeli kakšno drugo vlogo, da so se znašli na tej sliki?

160108393-002Častitljiva gospoda spredaj izžarevata dostojanstvo in nesporno avtoriteto. Dekleta okoli njiju se trudijo biti enako resne in odrasle, a je nekaterim le ušel nasmešek.
160108393-003Gospodje na sliki so se okinčali s kravatami in šimi robčki, eden si je v gumbnico pripel tudi nagelj. Njihovi lasje so bolj ali manj gladko počesani nazaj in visoko pobriti po vratu, kot jih je nosil Rudolf Valentino.
160108393z“Janezova mama Meri v trgovski šoli”, je na hrbtno stran slike zapisala snaha.

Slovarček:

  • zauckati: zagugati
  • kontrabant: tihotapstvo
  • nakolman: nakodran z vročimi frizerskimi kleščami
  • fasenga: mesečni gospodinjski nakup
  • šeft: posel
  • štekadur: lesena izvedba stropa s tramovi, kantinelami ter slamnatim in apnenim ometom
  • kantinela: vrsta tanke in ozke lesene letve
  • okinčati: okrasiti
  • šimi robček: moški okrasni robček

Viri:

  • Janez Antončič, Podcerkev, januar 2015
  • Marija Antončič, Podcerkev, januar 2015
  • Anita Manfreda, Cerknica, januar 2015

Kraj: Ljubljana
Datum: 1928
Avtor: ni znan
Zbirka: Janez Antončič
Skenirano: 8. 1. 2015
Oblika: fotografija


1943 Stari trg – Karel Destovnik Kajuh recitira na mitingu

$
0
0

6887-bPosnetek partizanskega mitinga v Starem trgu pred farno cerkvijo sv. Jurija je napravil partizanski fotograf Jože Petek. Posodili so nam ga v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani, za kar se jim lepo zahvaljujemo. Viri navajajo dva različna datuma nastanka slike: 23. septembra 1943 in konec novembra 1943.

Marta Paulin – Brina piše, da je bila kulturniška skupina 14. divizije 23. septembra 1943 prisotna na Knežji Njivi pri ustanovitvi Loške – pozneje Bračičeve – brigade, 24. septembra na Mašunu, 25. septembra v Babnem Polju, nato pa v Gradu Snežniku in na začetku oktobra v Vrhniki.

Možen datum nastanka posnetka pa je prav tako tudi konec novembra, po ali celo med prvo nemško ofenzivo, ko se je kulturniška skupina vrnila v Loško dolino in v Starem trgu spet imela miting.

Osrednja figura posnetka je pesnik Karel Destovnik Kajuh, ki velja za enega najvidnejših slovenskih literarnih ustvarjalcev med drugo svetovno vojno. Vsem znana je njegova Slovenska pesem (»Samo milijon nas je«) ali pa Materi padlega partizana, ki jo je recitiral tudi ob dogodku na sliki. Lepa in pomembna pa je tudi druga njegova literarna zapuščina, objavljena v različnih revijah in časopisih in v pesniški zbirki Pesmi. O njem je bilo napisanih več knjig, posnet dokumentarni film, ne tako daleč nazaj je bilo objavljeno v knjigi tudi Kajuhovo dopisovanje s Silvo Ponikvar.Zgodovina je hotela, da je Karel Destovnik Kajuh, ki je bil član kulturniške skupine 14. divizije, na poseben način povezan tudi z Loško dolino. Najprej je bil kot kulturnik 24. septembra 1943 prisoten na nam bližnjem Mašunu ob ustanovitvi Rabske brigade, kamor so se v veliki meri vključili tudi osvobojeni rabski interniranci iz Loške doline, potem pa je kulturniška skupina 14. divizije v času od septembra do novembra v Loški dolini priredila več mitingov, ki se jih ljudje še vedno spominjajo. “Kajuh je prišel, pojdimo poslušat!” so govorili, saj so ga že poznali vsaj po imenu, ker so bili pesnikovi ognjeviti nastopi zelo navdušujoči in prepričljivi in se je o njih veliko govorilo.

“Strašno lepo in s poudarkom je recitiral: ‘Veš, mama, lepo je živeti, toda za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!’” se spominja udeleženka mitinga v Starem trgu Vilma Mlakar Prosenc, takrat stara 11 let. “Še danes ga slišim!” pravi.

Marija Plos iz Podgore pa se ob sliki spominja: “Bilo je po nemški ofenzivi. Bili smo pri dopoldanski nedeljski maši, po maši pa so nas prestregli partizani in nas usmerili na miting, ki je potekal pri cerkvi. Spominjam se Kajuhovega obraza, ne pa tudi kaj je recitiral. Pač pa se spomnim Matevža Haceta, ki je imel zelo dolg govor. Zapomnila sem si nekaj njegovih besed: ‘Bežimo, pa bomo še en čas bežali, a nazadnje bomo zmagali!’ Govoril je zelo glasno in po domače. Vsi pa so bili zelo izčrpani, lačni, žejni in prezebli.”

Obstajajo tudi druge fotografije kulturniške skupine s Kajuhom v Loški dolini. Ena od njih skupino prikazuje na poti v Kozarišče, v ozadju se vidijo Kucelj, Vrh in Podgora …

Marta Paulin-Brina se v prvem obdobju bivanja kulturniške skupine na Notranjskem, septembra 1943, spominja mitingov v naslednjih vaseh: Šmarata, Podgora, Dane, Podlož, Nadlesk, Pudob, Kozarišče, Iga vas, Babno Polje, Prezid, Nova vas, Vrhnika, Viševek, Žerovnica, Lož, Podcerkev, Loški Potok in Studenec na Blokah. Nato so imeli miting 3. novembra 1943 na Petelinjeku nad Poljanami, na dan oktobrske revolucije 7. novembra v Mrzli Jagi (ali Jami) nad Jurščami, po ofenzivi pa v novembru 1943 spet v Loški dolini, na Blokah in drugod: Šmarata, Vrhnika, Stari trg, Metulje, Topol, Ravne, Benete, Gora, Globel, Nova vas … Zatem so se kulturniki z divizijo premaknili na Dolenjsko, naprej na Hrvaško in končno na Štajersko.

Kajuhova zbirka sedemindvajsetih pesmi s preprostim naslovom Pesmi je bila natisnjena novembra 1943 v javorniških gozdovih v osemintridesetih izvodih na skromni zalogi papirja iz gradu Snežnik, ki ga je v partizansko tehniko prinesel kurir Tone iz Viševka … Marta Paulin-Brina piše, da je bil papir moker in so se črke na več mestih razmazale. Obstaja tudi fotografija razmnoževanja Kajuhove zbirke Pesmi, 18. novembra 1943 pri Starih Ogenjcah (Notranjski listi II.).

Kot je znano, je Kajuh, star komaj enaindvajset let, svojo življenjsko pot končal 22. februarja pri Belih Vodah nad Šoštanjem, prav blizu rodnega kraja. Ob njem v Žlebnikovi hiši je bil takrat poleg drugih tudi Franc Bavec Gregorinov iz Podcerkve, ki ga je po usodni bitki skupaj s Tonetom Žnidaršičem Mezinovim, prav tako iz Podcerkve, tudi pokopal.

6887-b-001Na tem izseku je poleg Karla Destovnika Kajuha najbolj viden Vilko Žnidaršič, ob njem sta njegovi mladi sorodnici Vilma Mlakar in Malči Vesel iz Iga vasi, zadaj pa Jernej Zabukovec iz Loža. Moški v ozadju je mogoče Vilmin starejši brat.

Kajuha se je dobro spominjala tudi Meri Antončič, Grabnarjeva mama, saj je bil pesnik večkrat v njihovi hiši v Podcerkvi. Stanoval je nekaj časa v Vrhniki pri Zakrajškovih, kjer mu je požgana vas navdihnila še zadnjo pesem z naslovom V slovenskih vaseh. Marta Paulin-Brina piše, da je pesem nastala v začetku oktobra 1943. Zapisala si jo je v beležnico, saj jo je Kajuh le povedal, sam pa je nikoli ni zapisal.

6887-b-002Na sliki prepoznamo moža, ki smo ga imenovali Janezkov Jože, a ne vemo priimka. Doma je bil iz Dan, gotovo pa bi bralci strani Stareslike prepoznali še koga.

Pripovedovali so mi, da se je ta miting odvijal po nedeljski maši, ko so odhajajoče iz cerkve ustavili partizani, rekoč, naj še malo počakajo, ker bo zdaj miting. Z okna kaplanije ga je opazoval tudi duhovnik Lovšin. Kdo je še nastopal, se je pozabilo, bil pa je vsekakor prisoten harmonikar.

Viri:

  • Tone Avsec, Medvode, februar 2014 – februar 2016, ustno
  • Vilma Prosenc, Iga vas, februar 2015, ustno
  • Marija Plos, Podgora, februar 2015, ustno
  • Karel Destovnik Kajuh, Marta Paulin – Brina: Jaz sem droben, droben list, Velenje (brez letnice), zal. Občinska kulturna skupnost Velenja, Družbeno politične organizacije občine Velenje, Vzgojno izobraževalni zavod Velenje
  • Notranjski listi II, 1981, Cerknica, Marta Paulin – Brina: Kulturniška skupina 14. divizije na Notranjskem, str. 296 – 302
  • Zvone Kržišnik: Patrulja zvestobe, (Kulturniška skupina XIV. divizije), Zal. Borec in Partizanska knjiga, Ljubljana 1984
  • Emil Cesar: Kako je padel Karel Destovnik Kajuh, Borec 1963, št. 11 1971, str. 701 – 710
  • Franci Strle, Borec 1963, št. 12, str 498 – 507

Kraj: Stari trg pri Ložu
Datum: 23. september 1943
Avtor: Jože Petek
Zbirka: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Skenirano: neznano (MNZS)
Oblika: skenirana datoteka


1953 Ljubljana – Tečajnice prve pomoči na izletu

$
0
0

160125502-002Tečajnice prve pomoči v organizaciji Rdečega križa so bile leta 1953 po uspešno opravljenem zaključku na izletu v Ljubljani. Na tečaju sta poučevala Mimi in Vinko Toni in še nekdo, mogoče je bil to učitelj Jenko.

Marija Perušek iz Podcerkve se še spominja skoraj vseh njihovih imen:

Prva vrsta od leve:

  • Ivanka iz Podgore
  • Francka Škrbec, Carova iz Podgore
  • Silva Prevec, Iga vas
  • Vera Truden, Šmarata
  • Vinko Toni, Stari trg
  • Milka Bavec, Ogradarjeva, Šmarata
  • Broni Bavec, Kozarišče
  • Ivanka Prevec, Iga vas
  • Ela iz Vrhnike

Druga vrsta od leve:

  • Enžicova Francka, Vrh
  • Marija Kandare, Šmarata
  • Marija Mihelčič, Babna Polica
  • Dubča Justina, Iga vas
  • Julka Ravšelj, Gornje Poljane

Zadnja vrsta od leve:

  • Francka Špeh, Šmarata
  • Francka Lekan, Podgora
  • Marija Špeh, Kozarišče
  • Marija Gerl, Podgora
  • Ana Martinčič, Šmarata
160125502Rdeči križ si je v tistem času izredno prizadeval za izboljšanje higienskih razmer, zdravstveno vzgojo in izobraževanje iz prve pomoči. Tečaji prve pomoči so potekali vsakih nekaj let po vaseh, šolah oziroma občinah, pozneje pa po delovnih kolektivih, krajevnih skupnostih in tudi v osnovni šoli. Za dekleta na sliki ne vemo, kako dolg je bil njihov tečaj, a udeležba je bila tudi zanje obvezna in hkrati brezplačna. Pozneje so intenzivni 80-urni tečaji prve pomoči potekali tudi v okviru sanitetnih enot Civilne zaščite.
160125502-001Nekatera dekleta s slike sem veliko pozneje srečala v Kovinoplastiki in s ponosom so mi povedale, da imajo že opravljen tečaj prve pomoči.

Viri:

  • Marija Perušek Kandare.

Kraj: Ljubljana
Datum: 1953
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Marija Perušek
Skenirano: 25. 1. 2016
Oblika: fotografija



1954 Iga vas – Plesoče kuharice

$
0
0

160125501Slika je bila že objavljena v sklopu starejšega prispevka. Na njej so dekleta, ki so obiskovale kuharski tečaj, se tam seznanile z učiteljem Tonetom Avscem, ki je imel izkušnje s folklornim plesom in ga prosile, da je nekaj od tega naučil tudi njih. Marija Perušek, ki je tudi na sliki, je prepoznala skoraj vse.

Čepijo od leve proti desni:
  • Francka Žnidaršič, Iga vas
  • neprepoznana
  • Ivanka Okoliš, Srpanščava, Nadlesk
  • Malka Strle, Podgora
  • Francka Škrbec, Carova iz Podgore
  • Harmonikaš Janez Krapenc, Iga vas
  • Francka Špeh
  • Skrajno desno stoji Tone Avsec,
  • poleg njega Marija Kandare, Šmarata
  • naprej proti levi Marija Onušič, Viševek
  • Marica Ravšelj, Gornje Poljane
  • Meri Baraga, Kozarišče
  • Milka iz Viševka
  • Dubča Justina, Iga vas
  • Cirila Bavec, Kozarišče
  • Silva Prevec, Iga vas
160125501-002Plesa jih je kot rečeno naučil Tone Avsec, nato so oblekle bele bluze in pisana krila, čez rame ogrnile lepe rute, pripele nageljček na prsi in že so bile pripravljene za nastop.
160125501-003Kaže, da se je v tistih letih v Loški dogajalo marsikaj – iste obraze srečamo na kuharskih tečajih, na tečajih prve pomoči in pri folklorni skupini. Da niti ne govorimo o telovadcih, gasilcih in godbi na pihala …

Slika že objavljena na http://stareslike.cerknica.org/2013/09/05/1954-iga-vas-folklorni-nastop/

Viri:

  • Marija Kandare Perušek, Podcerkev, januar 2016, ustno

Kraj: Iga vas
Datum: 1954
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Marija Perušek
Skenirano: 25. 1. 2016
Oblika: fotografija


1943 Rab – Igovci v taborišču

$
0
0

rab-046Še en pogled na koncentracijsko taborišče na Rabu, kot ga prikazujejo slike v italijanskem albumu iz leta 1943, ki ga hrani Muzej novejše zgodovine v Ljubljani. Slika niti malo ne daje slutiti, kaj se je tukaj v resnici dogajalo.

Na Rab so Italijani tudi iz Loške doline poleti 1942 odpeljali moške, ki bi se lahko pridružili odporniškemu gibanju ali so bili tega osumljeni, iz bolj odmaknjenih krajev pa cele družine, ki bi lahko podpirale odpor oziroma sodelovale v njem. Požgali so tudi njihove hiše oziroma kar cele vasi. Iz Iga vasi so odpeljali v zapor v Italijo najprej gostilničarko Magušarjevo mamo, in sicer že v letu 1941, v italijanskem taborišču je bil tudi Jožef Šumrada, ostale pa so med ofenzivo 1942 odpeljali na Rab in nekateri so tam v nečloveških razmerah umrli:
  1. Mlakar Matevž, Baragov,
  2. Nelec Janez, Lekšanov,
  3. Bavec Franc, Dubeč,
  4. Pavlič France, Lekanov,
  5. Žnidaršič Milan, Videč,
  6. Žnidaršič Janez, Uoščiev,
  7. Truden Franc, Šemacov.

Iz Iga vasi so bili internirani na Rabu tudi:

  1. Krapenc Janez, ki je bil pozneje tudi v drugih taboriščih, kmalu po koncu vojne pa je umrl doma. Na Rabu je pisal dnevnik, ki ga hrani družina.
  2. Strle Stanko, Knavskov
  3. Mici Mlakar, Pirča
  4. Vesel Lojze z Milanovega vrha, ki je bil slučajno v Iga vasi, bi ga pa gotovo izselili tudi, če bi bil doma, saj so velik del Gorskega Kotarja izpraznili in požgali.

Tisti, ki so ostali doma, večinoma so bile to ženske, so nase sprejele breme težkih razmer, saj je šlo tudi njim za golo preživetje. Ni bilo veliko moči in časa za žalovanje za umrlimi. Ženske so pokrile črne rute, se zakopale v delo in tiho molile.

Zanimivo je, da starejši ljudje večkrat omenjajo, kako je med vojno v Loški dolini polje dobro obrodilo, letine so bile nenavadno obilne, kot bi narava hotela ublažiti gorje, ki ga je prinesla vojna. Po razpadu Italije so začeli v dolino prihajali preživeli z Raba, ki so prej bivali v vaseh onkraj meje takratne Ljubljanske pokrajine, v Reški pokrajini, kjer pa so ob vrnitvi našli le gola pogorišča in so bili prisiljeni iskati kakršnokoli pomoč, da bi preživeli. V Iga vasi se spominjajo, da so imeli kar “stalne odjemalce” – za pomoč pri kmečkih delih so obubožani Gorani kot plačilo dobili nekaj živeža, kadar dela zanje ni bilo, pa so bili prisiljeni prositi po hišah, ne glede na to, kako zelo ponižani so se zaradi tega počutili. Večinoma so ljudje delili z njimi, kar so pač imeli – fižol, krompir, moko … Nekateri Gorani so poskušali tudi trgovati – prodajali so vžigalice ali kaj drugega, kar so uspeli prinesti z Reke.

rab-046-002Interniranci so bili večinoma nastanjeni v odsluženih vojaških šotorih po šest skupaj, v večjih šotorih, kot so ti na sliki, pa so imeli skupne prostore.
rab-046-001V ozadju je lesen nadstrešek, poleg pa dve lopi z odprtimi vrati. Pred eno je na pol sklonjen vojak, ki se zdi, da ravno odpira vrata.
rab-046-003Še nekaj lesenih barak je na sliki, zadaj na hribu pa večja zidana zgradba. V baraki na levi sta v odprtini vrat vidni še dve postavi in tudi v srednji med vrati nekdo stoji.

Viri:

  • Vilma Prosenc, ustno, februar, 2015
  • Silva Šepec, ustno, februar 2016
  • Kebe Janez: Loška dolina z Babnim Poljem II. zal. družina 2002
  • Stane Okoliš: Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, Ljubljana, 1996

Kraj: Rab, koncentracijsko taborišče Kampor
Datum fotografije: februar 1943
Avtor: neznan
Zbirka: Album “Rab”, Muzej novejše zgodovine Slovenije
Skenirano: neznano (Muzej novejše zgodovine Slovenije)
Oblika: skenirana datoteka


1902 Podlož – Marija Kraševec z najmlajšim sinom

$
0
0

150716881Na sliki, ki jo je okoli leta 1902 posnel neznan fotograf, je moja prababica, Marija Kraševec, rojena Telič iz Žerovnice, ki se je poročila na Tomaževo polkmetijo v Podlož. Živeli so v hiši, ki še vedno na kamnitem portalu nosi letnico 1842 in začetnici T. K., saj je bil tedaj gospodar Tomaž Kraševec, po katerem se domačija tudi imenuje. V starem skednju pri Tomaževih pa je na stebru napisana letnica 1815.

Marija Kraševec je rodila sedem otrok: najprej Marijo, ki so klicali Mica, sledila je Marjeta, nato Franca, Johana, Reza in nazadnje, ko je bila hči Mica roj. 1884, že v Ameriki, 26. aprila 1900 še Jakoba, s katerim je na sliki. En fantek ji je še majhen umrl. Njene hčere so se sčasoma odselile in poročile. Mica je šla komaj šestnajstletna v Ameriko k materinim sorodnikom iz Žerovnice, ki so živeli v ZDA, kjer se je poročila in rodila šest otrok. Mlajši sin Jože je bil v službi pri letalstvu in je bil med vojno pogrešan, najbrž na Aljaski. Po njem je mati, ki ni bila zaposlena, dobivala podporo, s katero je pomagala tudi sorodnikom v opustošeni Evropi, saj je med drugim vsem nečakinjam, ki so rojevale po vojni, kljub dragi poštnini pošiljala pakete opreme in oblačil za dojenčke in otroke in odrasle.

Neporočena Johana, rojena leta 1893, se je najprej zaposlila kot kuharica pri italijanski družini Padovanni, ki je živela na Reki. Lastniki so se pozneje odselili in svojo vilo prodali novim hrvaškim gospodarjem, trgovskemu potniku in zdravnici, teta Johana pa je ostala pri njih vse do upokojitve. V Podlož, kjer je imela zapisan “kot”, se je vrnila stara 70 let prav tiste dni novembra 1963, ko so v Dalasu ubili ameriškega predsednika Kennedyja. Pomagala je gospodinjiti in še naprej z veseljem kuhala in pekla, dokler je mogla. Gozd, ki so ji ga bili zapisali starši, je bil zasežen.

Marjeta se je poročila na Dolenje Poljane, Rezka na Knežjo Njivo, Francka v Podcerkev, Jakob pa je postal mladi gospodar v Podložu. Mati Marija na sliki je umrla stara 54 let leta 1914. Jakob se je po letu 1926, ko je umrl njegov oče, poročil z Marijo Zakrajšek iz Velikih Blok. Imela sta sedem otrok: Franceta, Jožeta, Toneta, Anico, Staneta, Janeza in Marijo.

Med vojno, 17. oktobra 1942, so Italijani družino iz Podloža izselili v Stari trg. Februarja 1943 je bil Jakob kot pripadnik bele garde poslan v patruljo na Knežjo Njivo in bil tam ubit. Marija je ostala sama s sedmimi otroki. Najstarejši France, rojen leta 1927, je imel šestnajst let, najmlajša Marica leto in pol. Bili so hudi časi, ki se zanje tudi po vojni niso unesli, saj je družini nova oblast odvzela velik del premoženja: boljše njive in gozd, pa tudi skoraj doraslega vola, ki je bil dodeljen novemu gospodarju na požgano Babno Polico in kravo, ki jo je dobila družina v Ložu … Starejša sinova sta se začela ukvarjati z mizarstvom, obdelovali so preostalo zemljo in se preživljali s tem, kar so pridelali. Redili so po dva prašiča in kravo za mleko in vožnjo. Tomaževim so v najhujšem pomagali materini sorodniki z Blok s kakim hlebcem kruha ali kanglico mleka. Hrana je bila takrat na karte, ki pa jih kmetje niso imeli.

Anica, ki je bila takrat stara 13 let, se spominja, kako je neko leto kmalu po vojni še pred žetvijo po dolžnosti prišel k njim nek vaščan in hotel videti, kaj imajo v kašči. V enem od zabojev so še imeli nekaj žita, najbrž ječmena, in tudi tistega so morali potem po uradnem nalogu oddati. Le počasi so se stvari umirile in izboljšale.

150716881-001Mati ima na glavi prečo po sredini, zadaj verjetno kito. Vidi se uhan, ki je mogoče murček ali pa tudi ne … Dete je oblečeno v krilce s čipko in nazobčanimi rokavčki in obuto v visoko zavezane čeveljce. Materina obleka je po modi s preloma stoletja dolga, visoko zaprta, z napihnjenimi rokavi. Na sredincu se sveti poročni prstan, ki je mogoče možev in zato prevelik, pa ga je nataknila na sredinec. Če je ženska poročni prstan nosila vsak dan in večinoma so ga, se je ta z leti zaradi dela stanjšal in včasih prelomil. Moški na kmetih poročnih prstanov praviloma niso nosili, saj bi se uničili še prej kot ženski ali pa celo botrovali kakšni poškodbi.

Mati Marija se je stisnila na eno stran velikega belega stola z lepo izdelanim naslonom za hrbet iz struženih – drakslanih – stebričkov, ki se nadaljuje v naslone za roke. Za njo je razpeto poslikano platno s palmami in stebrički v ozadju, na tleh pa je le senca njenega krila in težko je reči, kje je bila fotografija posneta.

150716881zNajprej sem domnevala, da je slika, ki sem jo našla v mamini zapuščini, prišla iz Amerike, potem mi je teta Micka povedala, da so to stara mati iz Podloža z Jakobom v naročju.

Podatke, napisane z modrim svinčnikom, je povedala devetdesetletna vnukinja žene na sliki, Marija Miklič.

Slovarček:

  • drakslan: stružen
  • narečno: knjižno

Viri:

  • Marija Miklič, 1922, Cerknica, 2015
  • Ana Tomc, 1933 Podlož, marec 2016
  • Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem, Ljubljana, 1996
  • Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem II, Ljubljana, 2002

Kraj: ni znan
Datum: okoli 1902
Avtor: ni znan (isti atelje)
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 16. 7. 2015
Oblika: fotografija


1960 Babno Polje – Tamaščetova strina

$
0
0

160125503Tamaščietava strina Johana, Ivanka Pintar, z Babnega Polja, točneje iz Bukovice, je bila naša soseda. Prav takšne so bile še okoli leta 1960 mame, tete, strine, ujne, stare mame, sosede njenih let … Razoran obraz, osiveli lasje, včasih še pod ruto speti v figo ali kito, večinoma pa že trajno nakodrani. Ima utrujen, a čist pogled, usta pa kljub vsemu drži nekoliko na smeh.

Strina se je slikala najbrž za kak dokument, kdo je posnetek napravil pa ni znano, prav tako ne kdaj in kje. Sliko je verjetno dala naši mami za spomin in je tako ostala pri Ivanovih.

Strina se je od Dolajncovih z Laz poročila k Tamaščetovim v vzhodni del Babnega Polja, ki se mu reče Bukovica, za razliko od zahodnega, ki smo mu v Bukovici rekli Une kraj in se je od našega ločil ne le po lokaciji, ampak tudi po govorici. Pri nas se je na primer reklo konju kojn, v Unem kraju pa po krajsku – kajn. Namesto “že”, se je pri nas reklo žie, v Unem kraju pa vsaj nekateri vre ali vrie – in tako naprej … Če velja, da ima vsaka vas svoj glas, ima Babno Polje dva …

Čez mnogo let sem spoznal tudi sestro Tamaščetove strine: Neža je bila poročena s Krajnčim Janezom na Gornjem Jezeru in vaški otroci so ji po tedanji navadi rekli “teta Neža”, čeprav niso bili v sorodu; njena hiša je bila “hiša tete Neže”. Nikomur od otrok ni bilo mar, kako se piše, ne kako je bilo ime njenemu možu in čigav je bil. Zanimala jih je samo teta Neža, ker je bila nekako posebna in so bile njene njive obdelane tako skrbno, da na njih ni ostala grudica zemlje, večja od oreha. Svojih otrok Neža ni imela, zato so bili najbrž sosedovi bolj dobrodošli. Sčasoma sta si z možem omislila manjši traktor, ki ga je že tam okoli leta 1970 vozila ona, “teta Neža”. Precej v letih je že bila, a še vedno gonilna sila pri hiši. Takrat sem prvič videl žensko voziti traktor.

A nazaj k Tamaščetovi strini. Bila je rojena okoli leta 1902 in je imela dvoje otrok, Toneta in Pepco. Mož ji je še mlad umrl na delu v Franciji in ostala je sama z otroki in moževim bratom Janezom, Tamaščietaven strican, ki je bil samouk, a zelo iznajdljiv, prav odličen tesar. Lotil se je celo izdelave lesenih koles za vozove, sank in smučk. Mogoče je bilo to nekdaj njihova družinska obrt, na kar namiguje priimek Pintar, kar pomeni izdelovalec lesenih posod. Čeprav so ga vaščani pogosto prosili za kakšno uslugo te vrste, se je šušljalo, da Tomaščetov stric menda ne zna niti brati.

Nekoč pozimi je nekdo prišel k Tamaščetovim v vas in našel strica, kako sedi za pečjo in drži pred sabo narobe obrnjen časopis. Vasovalci – fantje, s katerimi je bil tudi Gmajnarjav Frence – vprašajo:

“Kaj pa dejuašte, stric?”

“Kaj na videš, de bjeren?”

“Kaku pa bjerešte?! Saj imašte naruobe abrnen časopis!”

“Vejš-vejš,” se je znašel stric, “kdur zna brat, zna praf in naruobe!”

K Tamaščetovim smo otroci radi zahajali – Ivanovi, Petraševi in drugi, starejši pa so si pomagali pri delu in kdaj pa kdaj hodili vasovat. Stric je tudi klal prašiče po vasi in med mesarjenjem nepretrgoma pripovedoval številne zgodbe, tudi čarovniške in strašljive. Otrokom je bilo to posebno všeč, koline pa so zato trajale najmanj dva dni. Tudi to nam je ugajalo, saj je bilo tako bol dougu lušnu, ker se je lahko tudi kaj dobrega pojedlo.

Pri nas smo vedno imeli uafci za volno in meso. Nekaj časa sem se rad zabaval z mladim bidran, ki je čez leto postal močna žival z velikimi ukrivljenimi rogovi. S starim likalnikom sem mahal proti njemu, da se je zapiralo pokrova premikalo in delalo “klek-klek, klek-klek”. Bidra je to jadeuo, pa se je zaganjal za mano, a sem vsakič še pravi čas zbežal v hišo na varno. Nekoč pa me je zasačil nezaščitenega na rebri nad hišo in me vrgel na tla, potolkel po glavi in mi skoraj potrl rebra, čeprav nisem imel likalnika. Komaj sem se rešil. Za roge mi ga je uspelo zes subratan privezati h grmu in kolikor se je dalo hitro pobegniti domov, še preden se je strgal

Tistega leta jeseni je Tamaščetov stric na svojem dvorišču nasproti naše hiše nekega dne globoko sklonjen nad nizek čok tesal ročaj za orodje ali nekaj takega. Stal je razkoračen in od zadaj je bider opazil samo to, da se med njegovimi nogami premika toporišče sekire. Takoj se je z glavo zagnal stricu v ta zadnjo, da je ta z nosom piknu f kep drf pred sabo. Še dolgo se je po vasi razlegalo njegovo jezno arjavejnje, ki so se mu pridružili tudi smeh in pripombe zijal iz soseščine.

Strinin sin Tamaščetov Tone je najprej delal v orodjarni Kovinoplastike, ki je bila v nekdanjem hotelu Jelen v Pudobu, potem se je okoli leta 1964 z družino odselil v Francijo. Sestra Pepca je odšla od doma že prej. Tudi Tamaščetov stric se je na presenečenje vaščanov že precej ostarel poročil na Vrh, kje sta potem zanj skrbeli žena in njena sestra. Strina pa je ostala sama. Ko je umrla tudi ona, je hiša povsem opustela in žalostno čaka, ali se je bo kdo usmilil in se naselil v njej. Zlasti naša mama je Tamaščetove zelo pogrešala.

 Slovarček:
  • Tamaščietaf, Tamaščietava: Tomaščetov, Tomaščetova
  • kajn, kojn: konj
  • ži, vre, vrie : že
  • Kaj pa dejuašte, stric?: Kaj pa delate, stric?
  • Kaj na videš, de bjeren?: Ali ne vidiš, da berem?
  • Kaku pa bjerešte?!Kako pa berete?
  • Saj imašte naruobe abrnen časopis!:  Saj imate narobe obrnjen časopis!
  • Vejš-vejš…, kdur zna brat, zna praf in naruobe!: Veš, veš,… kdor zna brati, zna prav in narobe!
  •  uafci:  ovce
  • bidor: oven; ( v Loški dolini: bigel, bigeln)
  • jadet: jeziti ; jadeuo: jezilo
  • zes subratan: s srobotom
  • piknu f kep drf: zapičil v kup drv
  • arjavejnje: rjovenje
  • bol dougu lušnu: dlje prijetno

Viri:

  • Tone Vesel, Babno Polje, december 2015
  • Janez Ožbolt, Babno Polje, januar 2016

Prispevek je napisal: Slavko Ožbolt.

Kraj: Babno Polje
Datum: okoli 1960
Avtor: ni znan, mogoče Franc Truden
Zbirka: Jože Ožbolt
Skenirano: 25. 1. 2016
Oblika: fotografija


1962 Stari trg – Kolajeva hiša

$
0
0

19_133 Stara hiša v Starem trgu št. 1. piše ob sliki iz Slovenskega etnografskega muzeja, ki jo je leta 1962 posnela Fanči Šarf.

To je Kolajeva hiša pred prenovo, pokrita še z bobrovcem, ki je bil mogoče narejen v Urhovi opekarni v Podcerkvi, tukaj pa je videti že precej načet. Hiša ima majhna okna in preprosta masivna vrata, zadaj je v prizidku hlev, pod kapom pa stojita skladovnici drv. Streha je spredaj narejena na čačko, da sapa najma tuolk moči. Leva skladovnica deloma pokriva obokano odprtino v zidu, ki je bila morda še eno okence ali pa – verjetneje – niša, kamor so nekoč postavili Marijin kip, razpelo ali kakšno nabožno podobo. Ograja za hišo na levi strani je videti narejena iz lesenih palic, tista spredaj, bolj nova, pa je iz žaganih mužlarju in lajšt. Na levi se v daljavi poleg električnega droga vidijo štiri ostrnice, ki pa najbrž niso pripadale tej domačiji.

To je hiša, mimo katere sem štiri leta hodila v šolo. Malo bolj na desni je križišče, kjer se združita glavna cesta in tista z Mandrg, po kateri smo do četrtega razreda prihajali Podcerkljani, Danci in Mandrgarji, po spodnji pa poleg Starotržanov tudi Nadleščani, Markovljani, Vrhničani in Knežani. Lepo se je videlo z Mandrg vsako jutro pred osmo uro gruče otrok s torbami, ki so hitele vse v isto smer – v šolo. (Nič staršev, avtomobilov in avtobusov, le resni mali človečki). Po pouku tok otrok v obratno smer ni bil tako urejen – postavali smo v gručah, vpili drug čez drugega, igrali šulo, kjer nam je to padlo na misel, čeprav na cesti, se lovili in kar pogosto tudi stepli, pri čemer so bile torbe, ki smo jih nosili v rokah, čisto priročno orožje. Pot domov je trajala najmanj še enkrat toliko kot v šolo.Kolajevo hišo sem gledala drugače kot druge, bolj pozorno, kajti tam je bila poročena sestra naše sosede Blaževe Francke, ljudje v njej so bili torej žlahta naše najbližje sosede in zato le malo manj kot tudi naša žlahta – tako se je zdelo meni, čeprav nisem nikoli govorila z nikomer od njih. Pač pa sem vlekla na ušesa, ko je Blaževa teta omenjala nečakinji Minko in Rezko, ki sta bili štedierani in sta živeli nekje na Primorskem, kar je bilo za moja otroška ušesa toliko kot v nebesih. Očeta Kolaja sem se malo bala, ker je bil velik in glasen, a strah je bil brez potrebe, saj me še pogledal ni, če sem šla mimo ravno takrat, ko je z drugimi Starotržani napajal kravo v Brežičku poleg hiše. Za Kolajevo hišo je namreč včasih tekel potok, ki je prav ob cesti imel plitvino, kjer je bilo napajališče živine in za silo tudi perišče. Brežiček je ob vsakem deževju poplavljal bližnje travnike, v šestdesetih letih pa so strugo poglobili in speljali drugje – zdaj poplavlja redkeje … Marička Žnidaršič v svojih spominih opisuje, kako je Brežiček zalival tudi njihovo hišo, ki je stala malo naprej in kako se je šla po narasli vodi vozit s sodom, da so jo komaj rešili.

Zadaj se na sliki vidi tudi Mercinova hiša, za starotrške razmere pravzaprav vila, na obzorju pa hrib Mali vrhek, na katerem – kot so pripovedovali – je nekoč davno stal samostan. Nanj sem šla menda samo tistikrat, ko smo v šestem razredu imeli na športnem dnevu orientacijski pohod, ki je bil markiran s papirčki od bonbonov … zamerilo se mi je: tisti, ki je markiral, je jedel bonbone, mi pa smo morali lačni in žejni riniti v hrib skozi tisto trnje … Zdaj je pod Malim vrhkom obsežno naselje, ki je začelo rasti kmalu potem, ko je bila posneta ta slika.

Cesta mimo Kolajeve hiše je bila takrat, ko sem hodila v prvi razred, še makadamska kot vse ceste daleč naokoli in tudi plotovi so bili vsevprek iz mužlarjev, le najimenitnejše hiše so imele kovinsko mrežo. Na tej sliki se zdi, da je cesta že asfaltirana, rob ceste pa podpira nizek zid s kovinsko ograjo, ki pa je bila tako raztrgana, da že dolgo ni zadrževala ničesar več.

Daleč zadaj se vidi razvalina Loškega gradu in čisto na levem robu slike delček krošnje prve od treh lip pred Ljudsko šolo. Stoji le še ena, a ne vem ali je to tista, pod katero so zakopali steklenico z imeni prvih učencev in učiteljev ob odprtju Ljudske šole nekoč davno pod rajnko Avstrijo.

19_133Kakšno čudo je fotografija: konzervira nek drobec časa za dolgo, dolgo in te – ko jo pogledaš – v hipu preseli nazaj v trenutek, ko je nastala, prikliče spomine, preda sporočilo …

Slovarček:

  • čačka: zatrep
  • sapa najma tuolk moči: veter nima toliko moči – zaradi manjših ploskev pod različnimi koti je upor vetra manjši in s tem tudi verjetnost poškodbe strehe.
  • mužlar: krajnik
  • lajšta: letev
  • žlahta: sorodstvo
  • štedieran: izobražen
  • šula: ristanc

Kraj: Stari trg pri Ložu
Datum: 1. – 15. 8. 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/133
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka


Viewing all 565 articles
Browse latest View live