Gospa Chris Sepic, ki raziskuje zgodovino in družinsko deblo rodbine Palčič, se je ob objavi prispevka o Stricu Tonyju prijazno odzvala in poslala več podatkov o njem, kot smo jih imeli do tedaj, tako da po njeni zaslugi lahko pred nami oživi Pudobec, ki je že davno odšel v Ameriko in se nikoli ni vrnil, a je za svoje sorodnike v stari domovini naredil veliko dobrega, ko je v letih najhujšega pomanjkanja družini nečakinje Marije Ožbolt pošiljal pomoč, ki jim je pomagala preživeti najhujše. S pomočjo podatkov g. Chris Sepic lahko takole dopolnimo podobo strica Tonya:

Bil je sin Antona in Marije Palčič iz Pudoba, Čičkin po domače, rojen leta 1880 v župniji Stari trg. Slovenijo je zapustil leta 1905, se naselil v kraju Chisholm, Minnesota in postal rudar. Poročil se je z Alojzijo Kraševec okoli leta 1908 in skupaj sta imela sedem otrok. Njegov vnuk William Palcich je umrl leta 2014 …

Stric Tony si zasluži, da se ga spominjamo …

Cvetne vitice s popki se vidijo tudi spredaj po prsih. Okoli vratu ima deklica obešeno okroglo svetinjo, na kateri je naslikan križ, pod vratom pa pripeto broško. Krilo z našitimi robčki sega do sredine meč, obuta pa je v debele nogavice in scela narejene čevlje, ki se zavezujejo s širokimi pentljami. V ozadju je poslikano platno z drevesom, stoji pa – le s prsti – na tkani preprogi, ki spominja na živalski kožuh. Podobne volnene preproge oziroma odeje smo včasih imenovali jambolija in veljalo je, da so grškega oziroma balkanskega izvora.

In to je vse, kar o sliki vemo, naprej lahko le ugibamo. Ker se pošiljateljica slike piše Perušek, sem najprej pomislila, da je bila soseda in prijateljica Marije Ožbolt, Šemetove z Velikega Vrha. Da je še majhna odpotovala v Ameriko in tam opravila obhajilo … Na Velikem Vrhu je namreč najmanj ena družina, ki se piše Perušek. No, ampak v sporočilu na zadnji strani slike piše, naj sliko dajo Franci Levstek, ki je imela na Babnem Polju gostilno in je bila sorodnica Ivanovih. V kakšni zvezi sta bili Meri Perušek, ki bi bila doma Micka ali Marička in Franca Levstek z Babenfelda, kot je napisala Meri? E, to lahko le ugibamo ali si izmislimo svojo zgodbo, ki nam bo všeč.

Na izrezu se vidi, da je na tleh neki vzorec ali morda še ena preproga, vrh katere so položili jambolijo.

Na polju se vidijo kopice gnoja, ki čaka na trosenje in orače. Kako natančno se morajo vrstiti kmečka dela – ko je primeren letni čas in ugodno vreme, pohitijo vsi in čim prej postorijo, kar je treba. Kdor zamudi, ga narava prej ali slej kaznuje, največkrat z revnim ali propadlim pridelkom.

Ta posnetek je bil narejen očitno zgodaj spomladi, saj listja na sadnem drevju še ni, zdi pa se, da je na spodnjem delu že jeseni preorano polje, saj so brazde zdrobljene, dež in sneg pa sta povzročila, da so se iz ostankov hlevskega gnoja pokazale še nestrohnjene bilke slame, ki je bila živini za nastilo. Spraha se je reklo temu jesenskemu oranju, ker se je po njem zemlja dobro zrahljala in premrznila – sprašila.

Kako pa je vendar nastal Loški Potok?

Kaj pravi znanost ne vem, a ljudski glas ponuja več različnih zgodb, iz katerih je očitno, da so se tu prvi naselili Ložanje, to je prebivalci Loške doline, čemur pritrjuje tudi ime Loški Potok. Najverjetneje so bili res pastirji.

1. En čudak je pəršu z- Luoške doline gorə, kə ga naj nəhče marou tam dolə, pa se je tla nesalu, pol se je pa Loškə Potak zečieu rezvijat. ( En čudak, ki ga tam doli nihče ni maral, je prišel sem gor iz Loške doline in potem se je začel razvijati Loški Potok. ( Retje, 2003)

2. Pri Pojetovih v Vrhniki so imeli veliko živine in so dobili pastirja, da jo je odpeljal past v Loški Potok. Tam je našel vodo in postavil kočo. Tako se je začelo. (Vrhnika, 2001)

3. Ko smo praznovali šestdesetletnico slikarja Lojzeta Perka, je Matevž Hace, dobro razpoložen, kot se za praznovanje tako dobrega prijatelja spodobi, pripovedoval, da je Loški Potok nastal iz ljubezni med pastirji in pastiricami, ki so prišli iz Loške doline. Tam so bili pašniki, tja so gonili past, nekateri pa se potem niso več vračali. Postavili so si kolibe, rodili so se otroci, ustvarili so si družine in tako je sčasoma nastala vas oziroma kar več vasi. (Markovec, 2003)

4. Parvu so pəršlə, kier je blu narbližje. Naj blu še tok zeraščenu, k-je zdaj. Pəršlə so tam pər Šəguovə vasə́, k-je narbližje … Anžietavə so blə u-Varhənkə pa u-Šəguovə vasə́, k-je blu narbližje, in vərjətnu de so tud tə parvə od tam pəršlə, k-je stədanc, Miežnarjou stədanc. (Najprej so prišli tam, kjer je bilo (iz Loške doline) najbližje. Ni bilo še tako zaraščeno kot je sedaj …Prišli so tam pri Šegovi vasi … Anžetovi so bili v Vrhniki pa tudi v Šegovi vasi … in verjetno so prvi (naseljenci) prišli od tam, ker je tam (tudi) studenec, Mežnarjev studenec.) (Retje, 2002)

5. Obstaja pa tudi zelo lepa pravljica o nastanku Loškega Potoka, ki jo je zapisal ali napisal Rudolf Mohar v knjigi Plenkača pesmi poje. Govori o dobri vili, mladeniču, začarani deklici in čudežnem zvonu, ki je s svojim zvokom odgnal sovraštvo, zavist in pohlep, zemlja pa je kipela od rodovitnosti, vse do koder je segel njegov glas … na drugi strani pa rovarita hudobna vila in velikan s čarobnim mečem, ki nazadnje pokonča njega samega … Zvon pa je privabil loške pastirje, da so začeli novo življenje na mestu, kjer je stal grad hudobne vile in kjer iz podzemnega jezera teče potoček … A potem župnik proda čudežni zvon, nad Loški Potok pa se zgrnejo številne nesreče, pa vendar v duši dobrih in poštenih Potočanov ne pokvarijo …

Vsekakor se je žalost že nekoliko ohladila, ko so me nekega nedeljskega popoldneva poklicali Točkov oče k sebi: “Sem pajde!” Boječe sem se približala očetu, ki so sedeli na improvizirani klopi pred hišo. Še zdaj vidim koščeno roko, ki se je stegnila proti meni in držala lepo zložen dragoceni robček iz Amerike. “Si ti to izgubila?”

“Sem!” sem dahnila, pograbila robček in stekla proti domu, da se je prašilo za mano. Nič “hvala” in “kje pa je bil?” … Kakšna sreča … Tisti robček se me je potem držal še dolga leta, dokler ni ves razcefran končal kdo ve kje.

Ja, tako je bilo … Ko zdaj pomislim na Točkovega očeta, so mi vedno pred očmi poleg njih tudi konji, klobuk in tobak – kot na tej sliki, ki je nastala potem, ko mene že nekaj časa ni bilo več v Podcerkvi. Pa nisem čisto prepričana ali je bil tobak takrat res tudi tam, v očetovih rokah, čeprav je verjetno. In tudi ne bi mogla reči, ali so kadili cigarete – Drava, Zeta in Morava so se takrat dobile – ali morda čikali tobak kot naš ate na Poljanah in še mnogi veterani iz prve svetovne vojne, ki so jim sicer dajali tobak, a le za žvečenje, ker bi prižgana cigareta v noči lahko izdala njihov položaj sovražniku …

Ker smo bili sosedje, sem se včasih motovilila tudi po Točkovem dvorišču, kukala v štalo h konjem in opazovala mater med molžo. Vedno sem bila v strahu, da bom padla v gnojnično jamo kot sosedov Tonček, zato sem zmeraj stekla mimo nje v strahu, da me ne bi kakšno mrdalo ali drugumuru ali ventigotris potegnilo k sebi v rezko smrdečo gnojnico …

Po Podcerkvi se mi je potem zmeraj nekoliko tožilo in še zdaj sem hvaležna za tistih osem let v pravi tradicionalni vaški skupnosti, ki je bila zdrava in trdno povezana, čeprav še hudo prizadeta s posledicami vojne. Tam smo bili vsi otroci skorajda družina in vse mame so nam dale jesti, če smo prosili in vsi očetje so nas namahali po riti, če je bilo treba. Samoumevno je bilo, da po svojih močeh delamo vsi; da smo tam, kjer so naši starši; da pomagamo drug drugemu; da ubogamo starejše na migljaj; da starejši otroci pazijo mlajše, a da so tudi prisotni odrasli vedno z enim očesom pri otrocih, pa če so zraven tudi njihovi lastni ali ne.

No, taka vaška skupnost je pomenila tudi, da vsi vedo vse o vseh, ali vsaj veliko; da nič ne uide nadzoru, da se za vsakega človeka in vsak predmet ve, čigav je in kje mu je mesto … kdo je prišel in kdo odšel, kaj so kje novega kupili in kaj se je pokvarilo, katera ženska si je dala pri Polakovki trajno in katera ima novo kiklo ali fiertah … Kaj je kdo naredil in kaj bi moral, kaj rekel prav in kaj narobe … Jasno je bilo, katere oblike vedenja se nagradi z občudovanjem in pohvalo, tudi z zavistjo in katere kaznuje, ne samo s kreganjem, ampak še bolj z opravljanjem in prezirom, pri otrocih tudi z batinami …

In na vasi nikoli ni bilo dolgčas – novice in modrosti so se že zjutraj izmenjale pri vodnjakih in napajanju živine v Bregu ali kar čez dvorišče; širile so se pri skupnem delu na polju ali zvečer pri vasovanju ob gradešanju in preji volne, štriekanju, slačenju koruze, obtrgovanju korenja, prebiranju fižola, ribanju repe in zelja ali žaganju in zlaganju drv – vse to se je delalo v družbi in ob pomoči sosedov. Vmes so krožile zgodbe o strahovih in cahnih, o vojskah, o boleznih in nesrečah pa tudi o pikantnih dogodivščinah, ki so si jih odrasli vpričo otrok izmenjavali v šifrah, opozarjajoč drug drugega, da “je oblačno” ali da “niso vsi obuti”, zato so o nosečnici v vasi rekli, da “je taka” in ko je rodila, da “je šla v Rim” … Pri skupnem delu so se izrazile tudi skrbi in upanja: pa menda ja ne bo spet kakšna vojska, ko je včeraj letel roplan čez dolino; na Korletovi in Marofu bodo vzeli še nekaj delavcev … pri Minatu so dobili kuhinjsko posodo in v Konzumu se zdaj dobi tudi katran, poln sod ga imajo … Na Ulaki so dobili štof za gvante in v zadrugi sonaročili gumijaste škornje, drugi teden bodo … Če rabiš in imaš denar, je treba pohiteti, drugače bo zmanjkalo … kajti vedno vsega takoj zmanjka …

Na sliki Točkov oče držijo dva krasna konja, kakršne so vedno imeli pri hiši, zadaj na hišnem pragu pa stoji mlada ženska z otrokom v naročju in s še dvema poleg sebe. Ugibam, da je to ta mlada, Stanetova žena z otroki ali pa katera od hčera, ki je bila na obisku. Zadaj se na sliki vidi Blaževo dvorišče z Blaževo hišo na desni, na levi je zid Rihtarjeve hiše in plank njihove štale in skednje. Sodeč po sencah, je bil posnetek narejen nekega poletnega popoldneva.

Intimna pričevanja nekdanjih internirancev in njihovih svojcev razkrivajo globino, s katero kratenje človekovih pravic, poniževanje in razčlovečenje zarežejo v posameznika in narod. Poleg preživelih osvetlijo in osmislijo zgodovinske dogodke slovenski in italijanski zgodovinarji ter psihoanalitik.

Dokumentarni film Strah ostane je poskus razumevanja, kako vojna in internacija predrugačita človeka in kako opredeljujeta narod. Ker raziskav o vojni, povojni travmi in medgeneracijskem prenosu travme v Sloveniji ni, kot skupnost malo vemo o tem. Iz tujih raziskav je znano, da se vojna travma zareže v nevrobiologijo naslednjih generacij in se izraža v nasilju, osebnostnih motnjah, odvisnostih, samomorilnosti, političnem diskurzu in tudi v samopodobi ljudi.

Izhodišče za nastanek dokumentarnega filma je fotografsko-dokumentarna razstava Zadnji pričevalci, avtoric, novinarke Saše Petejan, fotografinje Mance Juvan in zgodovinarke Urške Strle. Avtorske fotografije Juvanove, na katerih so še redki živeči interniranci, so narekovale vizualno podobo filma. Ritem mu dajejo prikazi likovnih del, nastalih v fašističnih taboriščih, ki jih hranijo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani.

Namen dokumentarnega filma je ohranjanje zgodovinskega spomina na fašistična taborišča in na internacijo. Hkrati spodbuja refleksijo o vplivu travmatičnih izkušenj na posameznika in na družbo.”

Moj takratni svet je bil majhen, preprost in obvladljiv. Ko sta se ob nedeljah dopoldne Fricova fanta uredila, si z mokrim glavnikom počesala temne lase nazaj, da so se gladko bleščali, si oblekla beli srajci in nekam odšla, najbrž k maši, je vedno sijalo sonce. Zdi se mi, da je celo dišalo za njima – mogoče sta pa res imela kolonjsko vodo, čeprav je njuna mati prala perilo še z doma skuhanim milom … Živeli so skromno kot vsi drugi in še malo bolj.

Najlepše pa je bilo, ko je potem Marjan v nedeljo pred kosilom ali kmalu po njem odprl okence podstrešne sobe in začel brenkati na kitaro, da se je slišalo po vsem spodnjem koncu vasi. Včasih je zraven tudi zažvižgal ali zapel. Je bila res že takrat popularna Marina ali se mi samo zdi? Kot da bi od Marjana prvič slišala tisto “O, mia bella mora, no ho mi lasciare …” in potem znameniti refren “Marina, Marina, Marina!” …

Ne vem, katerega leta je nastala ta fotografija, koliko je na njej Marjan star in kdo jo je posnel. Je bil fotograf sovaščan Franc Truden? Bilo bi logično. Imam pa za spomin na Fricove še eno majceno in komaj razločno fotografijico, na kateri na njihovem pragu sedimo Fricova mati, Marjan, moja mama in jaz, posnel pa nas je kakega leta 1953 Viktor Strle – Knausov Bobi, ki je od nekod dobil star fotoaparat in ga – bister kot je bil – usposobil, da je nastala tista slika in najbrž še kakšna druga … Podcerkev je bila tista leta polna čednih in podjetnih fantov, zato se je tam kar naprej kaj posebnega dogajalo: hodili so na vse veselice in v šeme, delali pri gasilcih, igrali pri godbi in v Amaterskem gledališču Stari trg … tam je tudi Bobi dobil svoj vzdevek, ki se ga je za zmeraj držal tako močno, da ga nekateri pod pravim imenom sploh niso poznali, prislužil pa si ga je z briljantno odigrano vlogo nekega smešnega Bobija v predstavi, na katero je drla vsa dolina …

Slovarček:

• greda: zelenjavni vrt
• mužlar: krajnik

Kraj: Podcerkev
Datum: okoli 1954
Avtor: neznan
Zbirka: Milena Truden
Skenirano: 4. 12. 2012
Oblika: fotografija

V enem od pisem mi piše:

Koliko sem prejokala v tujini!

Najprej smo rekli: “Pet let ostanemo, potem se vrnemo nazaj!” Potem so prišli otroci, šola, prijatelji – in tako so minila leta … 22. julija letos je bilo oseminpetdeset let … Še vedno pogrešam prelepo Slovenijo. Zelo sem pogrešala mamo, očeta, sestre in ves Loški Potok. Bila sem mlada, sama v tujem svetu, razen moža nisem poznala nikogar. Prišla sva brez vsega, imela sva samo tisto, v kar sva bila oblečena. Pobirala sem stare stvari – kar mi je kdo dal. Bila so težka leta. Hvala bogu, vse je mimo … Mož mi je umrl pred dvema letoma. Bilo je hudo. Jaz sem zdaj še kar … Živim sama v majhni hiši, ki sva si jo prigarala. Imam tri otroke – Drago je star 57 let, Ani 54 in Wendy 52 – in dva vnuka: Daniel ima 20 let in Marcel 17 let. So pridni, delajo in tudi skrbijo zame. Smo skromna in lepa družina.

To sem napisala zato, ker nekateri od naših v Sloveniji rečejo: “Njim je lahko, ko so v Kanadi! Lahko se prihajajo samo sprehajat po Sloveniji!”A nikoli me ni nihče vprašal, kako živim. Vsi so mislili, da nam tukaj denar kar leti z drevesa … Samo Mima, moja najstarejša sestra, je jokala vsakič, ko je mesila kruh. Pa so jo vprašali, zakaj joka in je rekla: “Zato, ker mi bomo imeli kruh, Anica je pa mogoče lačna!”

Še to:

Kakšne sem imela zavese v kuhinji: mama so mi naredili na roke spodnje krilo iz kotenine s čipko ob robu. Po skromni naselitvi v Kanadi sem ga prerezala, dala na elastiko in napela na okno. Dve leti sem imela za zaveso to polovično kombinežo na oknu …! V župnišču je bil duhovnik, ki smo mu rekli brat Ciril. On mi je prinesel stvari, take stare, ki so jih ljudje metali stran, na primer po dvoje vilice, žlice, dva krožnika, skledo in en lonec – toliko da sem lahko kuhala.

Danes sem ponosna , da sem ostala trdna in preživela vse to …

Lahko bi še in še pisala, ker mi kar vre, pa naj bo dovolj. Tudi grdo pišem, ker se mi trese roka in jokam.

To je moja resnična življenjska zgodba.

Prav lep pozdrav od Anice

Tudi jaz sem jokala, ko sem prvič brala to pismo in stisne me v grlu ob vsakem ponovnem branju. Kako me ne bi, ko je pa v njem toliko bridkih spominov. A zdaj je mimo, zdaj je teti Anici dobro in zadovoljna je, kot je znala biti zadovoljna celo takrat, ko je šlo vse narobe.

Biti moraš prav posebne sorte človek, da te takšno življenje ne zlomi. In teta Anica je taka – prava Potočanka, “Patuošca”: trdoživa, skromna, garaška, iznajdljiva, vedra in odprtega srca. In koliko takih Anic je odšlo iz Slovenije po svetu!

Sredi izreza je hiša, kjer izvedba frčade spominja na Benčinovo v Starem trgu – je tudi to gostilna? In priimek Benčina v Starem trgu – skoraj gotovo je prišel iz Loškega Potoka, tako kot Mohar, Knaus, Košmrlj, Debeljak – zelo značilni so za ta predel, prav tako Šega, Samsa, Košir, Kordiš, Lavrič in osebna imena Korl, Rudolf in Luojz.

Le malo streh je slamnatih, med njimi razkošen star skedenj z gankom in kozolcem ob strani. Svetloba je čudovita in hiške so kot iz sladkorja, vse je videti snažno in čedno, pred hišami pa se tu in tam vidijo tudi prebivalci.

Na stavbah razberemo napise “Osnovna šola Loški Potok” in “Gasilski dom”, po njivah pa je že videti kot bi bil v vrstah počez vsajen krompir, a listja na drevju še ni videti. V sadovnjaku na pobočju je moška postava v beli srajci, pred stavbo poleg šole še dva, na cesti otroci in voz, naložen z deskami ali trami, ki čaka na vprego …

Kraj: Loški Potok
Datum: okoli 1935
Avtor: Vekoslav Kramarič
Zbirka: Etnografski muzej Slovenije
Skenirano: neznano (Etnografski muzej Slovenije)
Oblika: skenirana datoteka

Gospodinje iz Trzen oziroma Belega malna so na Brodu prale le redko, saj so imele lepo kamnito in pozneje betonsko perišče veliko bliže v vasi, tiste iz Ta starega Markovca pa sem sploh niso prihajale. Na Brod se je šlo kvečjemu prat pozimi prašičja čreva, perilo pa le izjemoma v veliki suši, ko je Studenček pri Bočkovi Mici imel celo v najgloblji kotanji premalo vode za pranje.

Pač pa smo se na Brodu otroci veliko kopali, ampak to je že druga zgodba.

Živela je z mamo Ivanko, sestro Geli in starim očetom v posebni hiški s posebnim vrtom. Ata, kot so ga klicale Vrtnarjeve, je v tistih letih imel pravo in resnično vrtnarijo, edino daleč naokoli, z vrsto čudežnih toplih gred na zgornjem, najtoplejšem robu vrta. Pripovedovali so, da je bil pred vojno vrtnar pri gradu Snežnik, a nam otrokom tega ni bilo mar. Bilo je dovolj čudovito, da je poleg toplih gred in vodnjaka s suhozidom imel tudi čebelnjak in zajčnik, zdi se mi, da tudi sušilnico za sadje. Na vzhodni strani se je hiške držala nekakšna lesena veranda, v kateri je vedno nepopisno lepo dišalo, saj so se tam sušila semena, čebula, česen in zelišča … Spomladi so gospodinje iz vse doline hodile k Vrtnarju – nihče ga ni imenoval drugače – kupovat sadike, največkrat kapus in solato, tiste bolj optimistične tudi paradižnik, ki jim potem skoraj nikoli ni dozorel in pa mačehe za na grobove. Ob vhodu v vrt je bil vodnjak za kapnico, ki je bil obdan s kamni, preraščenimi s smiljko in ta je ob cvetenju omamno dišala. Na robu sončne kotanje, v kateri je bil vrt, pa je vsako leto cvetel temno rdeč rožlin; po domače smo tistim rožam rekli puaplni. Ob vzhodnem robu vrta je raslo nekaj mogočnih lip, nižje po pobočju in na zahodu pa sadno drevje … Zame je tisti vrt za vse življenje ostal nekakšna rajska podoba in nikoli nobeden se mi ni zdel več tako lep … Mogoče tudi zato, ker drugod ni bilo zajčnika, kjer bi čakala sivo in belo lisasta zajklja Marta, da bova prišli z Marijo in jo božali med ušesi. To ji je bilo tako všeč, da je kar otrpnila, zdelo se je, da je tudi dihati pozabila … no, potem je imela mladičke, ampak take smo imeli tudi doma. Pa tudi Marti potem ni bilo več za igro in božanje, celo napadalna je postala.

Da sta panja na sliki tako lepo poslikana, ni naključje: gotovo ju je poslikala Vrtnarjeva hči Ivanka; ona je to znala, zelo lepo pa je risala tudi Marija, tega se najbolj spomnim o njej. Ivanka je bila zelo izobražena in pravzaprav mi ni jasno, zakaj je živela v Podcerkvi, ko bi gotovo lahko dobila kakšno dobro službo … Po šoli sem skoraj vsak dan ostajala pri Mariji – raziskovali sva po vrtu in okoli živali, se motovilili Vrtnarjevemu atu pod nogami, ga spraševali vse mogoče, zašli kdaj tudi na Ulako, tako da sem velikokrat prišla domov šele pozno popoldne. Mama se je že navadila, da sem se najbrž zadržala pri Mariji. Naloge sem potem pisala pri luči …

Nekoč sva z Marijo stikali po zastekljeni verandi, kjer so se sušile rastline in Marija mi je s prstom pokazala na polico visoko pod stropom: “Vidiš tisti kovček? … V njem so stvari strica Milana.” “Kje pa je stric Milan?” “Ubili so ga,” je zašepetala Marija … Nikoli nisem slišala zanj. “Tudi moje strice so ubili,” sem enako zaupno povedala. Potem sva se igrali naprej … Takrat se mi je zdelo, da ima vsak učenec v razredu sorodnika, ki so ga – ko nas še ni bilo – ubili in da drugače skoraj ne more biti.

Nekega dne je k Vrtnarjevim prišel nenavaden mož z izrazitim obrazom in temnomodro baretko na glavi, enakim temnomodrim ogrinjalom in veliko mapo pod pazduho. Z Ivanko in očetom so se prisrčno pozdravili, posedli okoli mize in se zatopili v svoje pogovore, nas otroke pa poslali ven. Komaj sem še utegnila vprašati Marijo, kdo je ta nevsakdanji človek. “Lojze Perko, slikar!” je rekla. Vso pot do doma sem premišljevala o njem in ko je čez nekaj let imel razstavo v telovadnici TVD Partizan v Starem trgu, sem že vedela, da je to tisti mož, ki sem ga videla pri Vrtnarjevih in je zato gotovo najboljši slikar na svetu.

Drugače pa smo vse vroče poletne popoldneve tam čofotali, vreščali in poskušali zaplavati od enega kamna do drugega ali celo na drugo stran brega, si delali plavalne šlaufe in splave iz bigovja in se imeli skrajno lepo. Ko smo postali lačni, smo napulili še več bigovja in žvečili njegove sladke srčke, z dolgimi zunanjimi listi, polnimi zračnih mehurčkov pa še obogatili svoj plavalni pripomoček. Z žejo ni bilo problema – voda iz Obrha je bila pitna, sicer pa smo jo tako ali tako pili ob ponesrečenih plavalnih podvigih. Rib tam v dosegu naših rok ni bilo videti in z rokami smo takrat tako ali tako znali ujeti le tiste male neužitne ribe, ki se skrivajo pod kamni ali med njimi in jih je sama glava in rep. Rekli smo jim frilki in težko jih je bilo opaziti, še težje dovolj hitro zgrabiti, a smo z vajo postali neustavljivi mojstri. Naše mačke so bile tega zelo vesele. Ampak te smo lovili samo pri Belmalenskem jezu, ne na Brodu, tam jih ni bilo.

V bližini našega kopališča je bila speljana dolga brv iz po dveh desak, brčica, dvignjena od tal le malo več kot pol metra, ki je čez poplavne travnike vodila na žago Marof. V poletnih popoldnevih je bila čudovito topla za poleganje in igro. A tisto, kar nas je res privlačilo, je bil prepovedan sad, ki se mu je reklo Olarija. To je predel z globoko vodo slabih sto metrov dalje po strugi Obrha, kamor smo neplavalci smeli le kot gledalci. Na sliki ga je mogoče videti v skrajnem kotičku struge. Da ste to videli! Voda je bila srhljivo globoka in zelena, v njej so bile velike ribe in včasih jo je preplavala celo kakšna belouška. Vanjo so vodile lesene stopnice, na drugi strani pa je bilo treba zagaziti do kolen v blato, če si hotel ven. A to ni vse. Starejši fantje, večinoma starotrški, so zgradili tudi leseno ploščad iz krajnikov, kolov in rabljenih desk, na njej postavili barako z ravno streho, ki je služila za skakalnico in seveda je bila tam tudi lestev, po kateri si splezal gor in potem elegantno skočil v vodo. To so bile predstave! Hitali so se med sabo, kdo bo skočil dlje in lepše, pa tudi kdo bo dlje zdržal pod vodo. Za hec so ničkolikokrat tauhali novčič ali kamenček, skakali salto, bombico in lastovko … Tam so bili oba Toneta Šepca pa Rudi Markolčič, Lojze iz Loža in še veliko drugih, a so njihova imena nekam odplavala. Pa seveda dekleta – Zinka, Marica, Ela … Sčasoma se je v Olariji zbirala mladina od vsepovsod, posebno ob nedeljah popoldne. Včasih so zakurili tudi ogenj, zlasti proti večeru, menda zaradi komarjev. Še danes imam pred očmi neverjetno vzdržljivega Markolčiča, ki je stavil, da bo pod vodo napravil sto krogov s premerom kakih deset metrov. Ne spomnim se, kako se je tisto končalo, vem samo, da smo takrat tudi mlajši hoteli nemudoma plavati pod vodo in smo se na veliko bahali, koliko smo že ali še bomo, a nas je že po dveh metrih skoraj pobralo, če smo se sploh uspeli potopiti.

Seveda smo si mlajši, dokler še nismo znali, zelo prizadevali, da bi se čimprej naučili plavati in si s tem pridobili pravico do kopanja v Olariji. In potem smo posnemali starejše pri vseh podvigih in neprestano preizkušali svoj pogum, moč in spretnost …

Že v mraku smo se vračali domov, tresočih kolen od utrujenosti in lakote, ker nas je voda prevzela, pogoltnili večerjo in popadali v postelje. Naslednjega dne pa spet …

Ko je tekel čas, se je tudi na Brodu in v Olariji vse spremenilo: vse manj je bilo kopalcev in peric, vse več grmovja, brvi so zgnile ali jih je odnesla voda, podrla se je skakalnica. Nihče več ne hodi tja, samo še živali, pa kak zgubljen ribič ali lovec …

No, te korete, kočije in kočijce so bile univerzalno vozilo, uporabno za marsikaj. Večinoma so jih “upravljale” in vlekle ženske: z njimi so vozile z njiv poljske pridelke za sprotno rabo, največkrat skuho za prašiče. Enako dobro se je v njih peljalo žito v mlin ali provizacija iz trgovine, perilo k potoku, bolnega otroka k zdravniku ali tovor odpilkov in pilance z Marofa za prvo silo. Ko sem si spet enkrat zlomila nogo, me je oče nekajkrat celo peljal s koreto v šolo, dokler si nisem toliko opomogla, da sem lahko sedla na štango kolesa. Ne vprašajte kakšno zabavo je imela takrat z mano mularija!

Koreta je bila tudi splošno priljubljen otroški rekvizit, bodisi da so starejši v njej po svoji poteh prevažali nebodijihtreba ta male, ki so jih morali paziti, ali pa so se samo spuščali z njo po klancu in prirejali dirke. Pokonci postavljena je bila čisto dobra hiša, prevrnjena s kolesi navzgor pa skrivališče. Zabavno je bilo tudi pri zvrnjeni koreti do onemoglosti poganjati kolesa v prazno in nič hudega, če se je kje pojavil kak madež od šmira, kajti tudi pri koreti so morala biti kolesa podmazana, da so lepše tekla. Če se je pri koreti kaj polomilo, recimo kolo, je bila to kar resna reč. A so se k sreči največkrat odlomili le ročaji na ojesu – takrat je bilo koreto težje držati in vleči. So pa otroci zadaj malo bolj potiskali, kajti porivati kočijo je bila njihova standardna naloga. Tako so tistemu spredaj olajšali delo, niso mogli zaiti v kakšno nevarnost, pa še mišice so si krepili.

Nekoč sem naletela na koreto celo v pesmi. Ne spominjam se več natančno besedila, toda šlo je za mamo in njeno koreto, s katero sta bili nerazdružljivi. Prav milo se mi je storilo. Pesem je napisala Tonka iz Begunj, sestra naše pokojne učiteljice Rozke in mislim, da jo imam še vedno nekje shranjeno.

Rihtarjeva hiša stoji ob cesti in od nje jo še danes loči precej visok kamnit zid, ki se vidi tudi na sliki. Nanj smo mulci vedno znova in neutrudno skušali splezati, še zlasti, ker je bilo prepovedano in nevarno. Na nasprotni strani vaške poti ob Knausovem vrtu in Točkovi hiši je bil globok jarek, po katerem je ob nalivih drla voda, ki je spominjala na mlečno kavo in ko je dež ponehal, smo otroci hiteli broditi po tisti brozgi, ne glede na to, kako glasno so odrasli vpili na nas, da bomo dobili garje. Včasih je tam ostalo nekaj vode še naslednjih nekaj dni in šele ko smo v njej videli gomazeti drobcene živalce, najbrž ličinke komarjev, se nam je res zagnusila in poiskali smo si drugo zabavo … Nosili smo drug drugega cumeli, tolkli na Blaževem pločniku papriko iz koščov opeke ali talerčke iz čarobnih pokrovčkov od kokte, ki je prav takrat prišla na trg.

Jaz sem še posebno rada hodila k sosedom Blaževim, ki so bili z mojimi starši prijatelji v dobrem in slabem … Blaževa teta mi je včasih v debelo skodelico z ročajem, kakršne so imeli za čaj, dala ješprenja. O, kako je bil slasten! Pri nas nismo imeli zemlje, nismo sejali ječmena in torej tudi nismo imeli ješprenja. Ne vem v čem je bil drugačen od poznejših ješprenjev v mojem življenju, a nobeden več ni bil tako dober. Tudi kruh je bil tam drugačen: naš je bil hlebec, enkrat na teden spečen v peči iz enotne moke iz trgovine in spodaj siv od pepela. Toda ko so pri Blaževih kupili nov, bel emajliran štedilnik znamke Tobi, je Blaževa teta v njegovi pečici pekla kruh iz domače moke v protfanu, ki je bil po dnu namazan s svinjsko mastjo! Lahko bi ga pojedla pet kosov …

Pri Rihtarjevih so ob nastanku te slike najbrž nekaj popravljali v hiši: vidimo kose lesa na kupu in vmes čudovito izrezljan kos vratnega krila, na desni strani pa se zdi, da je pokonci postavljena truga za razsute tovore, s kakršno so vozili krompir in peso z njiv ali pesek iz peščenka …

Ampak to s cimprom – ali kar že je – na sliki nima zveze … Jaz sem se teorije tesarstva učila v Podcerkvi, ko je oče po šihtu na Marofu sam tesal trame za ostrešje hiše, ki smo jo gradili. Les, ki ga je dobil za doto od doma, je bil zložen ob poti pod vasjo malo naprej od Fricovega skednja. Oče je potem posamezno deblo podložil s tramički, ga premeril, označil in napel vrvico, stopil nanj kot mož na gornji sliki in začel tesati. Les je bil še svež in je lepo dišal po smoli, ki se je cedila iz njega tu in tam. Od daleč sem gledala, kako je močno in natančno zamahoval s sekiro, da je vsakič zasikala skozi zrak. Dolge iveri so se v ravni črti počasi ločile od debla, a so se še držale skupaj, dokler je le šlo. Pobiranje tistih trsak je bilo moje delo. Nalagala sem jih v kočijo in vozila zlagat domov pod uadnes. Tam so se posušile in postale odlična spodnajta za v peč in štedilnik. Imele so le eno napako: prehitro jih je zmanjkalo, čeprav sem pobrala vse do najmanjše … Moram pa pogledati, kako je bilo z našim cimprom potem: so bile na roke stesane tudi špire ali je bil že med tistimi, ki so jim špirovce zrezali udarniško oče in sodelavci neke nedelje na Marofu? Takratno vodstvo podjetja je nekaj časa namreč dovolilo, da so si njihovi delavci v prostem času sami s pomočjo sodelavcev in mojstrov zrezali gradbeni les za hiše. Storitve ni bilo treba plačati, le odslužiti delo kolegom, kar pa je bilo tako ali tako samoumevno – danes gradimo pri meni, jutri pri tebi. Kar naprej so nekje vezali ali stavili cimper , kaj kopali, fršolali ali betonirali … že deset in več let pred nastankom te slike, potem pa še vedno bolj.

Kako je bilo pri vezavi in postavitvi ostrešja naše hiše, se ne spomnim dobro, vem le, da so delavci malicali razkošno: kruh, sir in šunkarico iz trgovine, pili pa doma narejeno figovo vino, ki so ga zelo hvalili, do zadnje kaplje spili in potem nekateri do večera onemoglo ždeli na gradbišču, nad njimi pa je z rdečimi, belimi in modrimi papirnatimi trakovi plapolala huojca na vrhu slemena, ki so jo tja po stari navadi za srečo, varstvo nove strehe in v znak, da je gradnja dosegla najvišjo točko, sami pribili.

Kaj Patuošca fanta, ki jo osvaja, najprej vpraša?

Pravilen odgovor je :”Pa znaš tesat’?!”

In če ni znal, se nista imela več kaj pogovarjati … kako bi pa preživljal njo in otroke, če ne bi znal tesati?

V pismu je Matija z za kmečkega fanta presenetljivo lično pisavo nagovoril mater:

Draga mama!! Sporočam Vam da sem sprejel od Vas karto na ekspres pisano 26.II dobil sem vse pakete vseh devet in denar od vas in od Štefe. Za katero se Vam najlepše zahvalim. Dobim vse nepokvarjeno in vse v redu in prosim še. Dobil sem 12. II. štiri vesel sem bil tako da ne verjamete, ko sem se malo domače skorjice najel. Tudi od Poldeta sem dobil 13. II. eno karto mi piše da je dobil od Vas 2 paketa 190 lire. In da mu Angela pomaga kolikor more. Tudi meni so pomagali Bozjevi (Bajzljevi?) toliko da ne vem ako ne bi bilo njih ne vem kako bi bilo. Poslali so mi enih trikrat denar in majhen paket, Žagar* mi je tudi enkrat. Sedaj sem pa toliko vesel ko vendar od doma nekaj dobim. Kaj pa ata so zdravi in oni dve jaz sem še nekako dobro in tudi vam vsem želim. Prosim vas večkrat pišite kar po Lukovih najprej dobim in sigurno. Tudi Štefka mi piše da večkrat piše pa sem samo 2 karti in eno pismo dobil. Od doma pa eno pismo in eno karto. Prosim Vas da mi pišete kako se kaj imate in če je kaj novega mi kar napišite. Drugega Vam nimam kaj pisati. Sprejmite lepe pozdrave od Vašega sina Matija.  

V levem kotu spodaj je sporočilo za posrednika pošte g. Pirmana v Postojni: Gospod Pirman prosim Vas ako oddaste še to pismo na Rakek 140 Škrlu. V desnem kotu spodaj pa piše: Dragi Stanko prosim Te če oddaš to pismo na Jezero k Mramorjevim.

Nič ne vemo, kako in kdaj se je Matija znašel v taborišču v Trevizu in kdo so bili ljudje, ki so pripomogli, da je pismo, tako zelo podobno drugim pismom iz taborišč, prišlo k Matijevim staršem na Gornje Jezero. Iz napisanega lahko zaslutimo, kako so tudi Matijo mučili pomanjkanje, domotožje in negotova prihodnost …

Ko je Italija razpadla, je Matija že 11. septembra postal partizan in prevzel dolžnosti kurirja. Tudi o tem obdobju ne vemo skoraj ničesar več … Le še to, da je nekega dne prišel domov k staršem na obisk, sedel za pečjo in čistil pištolo, ki se je po nesreči sprožila in ga obstrelila. Hudo ranjenega so svojci – oče in sestra Štefka – peljali z vozom v eno od Slovenskih vojnih partizanskih bolnic pod Snežnikom, a je umrl že med prevozom, ki je gotovo trajal več ur v temi in slabih poteh, nesreča se je namreč zgodila proti večeru.

Sestra Štefka je kot svetinjo hranila listek, ki je bil pokopan v steklenici ob Matiji. Na njem so suhoparne, a usodne besede:

Mulc Matija, Notranjski odred, kurir. Rojen 23. II. 1924 Gornje Jezero 20, bivališče Gornje Jezero 20 (Cerknica). Ime in bivališče svojcev: Jakob Mulc, Gornje Jezero 20 pri Cerknici.
Ranjen: 28.V. 1944 po nesreči od karab. pištole. Sprejet na postoj. Stari trg 29. V. 1944. Diagn.:Vuln. sclop. hypochondr. sin. Umrl 29. V. 1944″

V levem spodnjem kotu listka je s svinčnikom napisana podčrtana številka 4 s piko. Listek ni podpisan, glede na latinsko diagnozo poškodbe in izpisano pisavo lahko domnevamo, da ga je najbrž napisal zdravnik, ki je ugotovil smrt.

Matijeva sestra Štefka je ohranila tudi moder listek, ki ga je po vsej verjetnosti imel Matija pri sebi v času nesreče. Gre za pismo, datirano s 5. V. 1944, le štiriindvajset dni pred Matijevo smrtjo, v katerem s skrbno pisavo piše:

Dragi prijatelj!
Včeraj sem bil na javki in po službi sem šel na Gornje Jezero v Tvoji vasici bil sem pri Županovih menil sem se tudi z tvojimi starši bil sem tudi pri Mirkotu on je vedno enak tip fest fant je on. Sestre Tvoje pa nisem nič videl oprosti mi na naši stanici se vedno zafrkavamo in smejemo

Oprosti moji pisavi
Mlakar Franc

Oba listka sta bila skrbno prepognjena in shranjena v majhnem koledarčku z zlato obrezo iz leta 1945, katerega strani so skoraj vse prazne, le na koncu na eni piše:

Teta Micka se je spominjala, ko so šli po vojni z vozom pod Snežnik, da bi Matijo prekopali v posvečeno zemljo na domačem pokopališču. Ponj so šli sestri Štefka in Marija ter oče Jakob, sodeč po zabeležki v koledarčku pa je bil z njimi tudi Avsec Franc, mogoče sosed Tomažev, vendar je možno tudi, da je bil kdo drug s tem imenom. Matijev začasni grob je bil blizu bolnice pri Županovem lazu, na desni pod cesto v ovinku. Ne vemo kdaj natanko je bil prekopan, mesto pokopa pa je najbrž pokazal omenjeni Franc Avsec. Spominjam se pripovedi tete Micke:

“S sestro sva začeli odkopavati gomilo, oče pa so stali s konjem in krsto na cesti, naju gledali in glasno jokali. Da je v grobu res naš Matija, sva vedeli, še preden smo odkopali steklenico z listkom, na katerem so bili Matijevi podatki, saj je bil zavit v isto rjuho, s katero je bil pokrit, ko smo ga pripeljali od doma v bolnico … odpeljali smo ga na Škrilje in pokopali poleg starih staršev v družinski grob.”

Matijevo življenje je ugasnilo, ko je dvajsetleten prišel iz partizanov domov na obisk in nikoli ni spoznal nečakov in nečakinj, ki smo se rodili po vojni, in mi njega ne. Le bratje in sestre so se ga v pogovorih pogosto spominjali in nam pripovedovali o njem, še posebno ob raznih družinskih srečanjih …

In koliko drugih družin se še po vseh desetletjih od konca z žalostjo spominja mladih življenj, ki jih je kakor mimogrede odnesla vojna katastrofa!

V Podcerkvi z vodo nismo imeli težav – ob Jurjevcevi hiši je bila zvirna štierna, kamor so prihajali včasih po vodo tudi iz drugih hiš in nikoli je ni zmanjkalo. V Markovcu prva leta vodnjaka še nismo imeli in vodo smo nosili vsak dan iz enega ali drugega od bližnjih studencev v dveh rjavih emajliranih vedrih. Kakšen blagoslov so bili pravzaprav ti studenci – pa smo zdaj kar pozabili nanje …

Med gradnjo hiše smo vodo za malto vozili na ulaku, ki je imel na podoben način kot baču na sliki pritrjen – najbrž izposojen – bencinski sod. Imeli smo tudi enak lij, vodo iz studenca pa smo zajemali z vedrom ali pa z veliko zajemalko, narejeno iz vojaške čelade, pritrjene na drogu. Vodo smo potem na roke prepeljali na gradbišče in prelili v drug sod, da je bil ta na ulaku pripravljen za novo vožnjo – zidarji niso smeli nikoli ostati brez vode.

Zidarji so si z vodo tudi tešili žejo – za to sem bila zadolžena jaz. Še vedno imam shranjeni tisti dve steklenici, zeleno in rumeno, s katerima sem oskrbovala gradbišče s pitno vodo. Čudež, da teh dragocenosti po nesreči nisem razbila. Bilo mi je pet ali šest let, ko sem – posebno v vročini – nenehno potovala s tistima steklenicama od studenca do gradbišča in nazaj. Všeč mi je bilo, kako je brbotalo iz steklenice, ko sem jo potopila v vodo, zato sem včasih vodo izlila in jo napolnila še enkrat … Ko sem dostavila steklenico sveže in mrzle vode zidarjem, je bila prejšnja že prazna in spet sem šla na pot. Ne daleč, kakšnih sto ali nekaj več metrov do Martinovega studenca … Zidal je mojster Šepec, Andretov iz Starega trga, pomočnik je bil Kraščev France iz Kozarišč, malavar pa Zgrabnov iz Podgore in kdo od domačih, celo jaz sem poskušala v tistem plitvem lesenem bazenčku z motiko na dolgem ročaju mešati pesek, apno in vodo …a me je motika včasih skoraj vrgla po tleh. Veliko kamna za hišo smo dobili od starega podrtega kozolca, ki nam ga je dobrohotno ponudil Malenski atek (povezava Beli malen), bilo je tudi nekaj malega nove rdeče in rumene opeke, ki je imela zagonetno oznako “B:J”. Do danes nisem razvozlala, kaj bi lahko pomenila … Primanjkovalo je materiala, da smo ga znašali od vsepovsod, sosedje pa so nam prijazno posojali zdaj voz, zdaj živinče, zdaj to in ono pripravo, oče pa je ob tem neznosno trpel, saj se je čutil dolžnega posojeno čimprej vrniti in odslužiti, a ni vedel, kdaj bo in kako … pa da se ja ne bi kaj polomilo – izposojene reči se najraje pokvarijo.

No, daleč me je zaneslo od bačve na sliki … A lahko rečem, da mi je iz tistih časov ostalo globoko spoštovanje do vode in kar zaboli me, ko šumi po odtočnih ceveh meni nič tebi nič tja ven iz strojev ali kopalnice. Zdi se mi, da je to pregrešno obilje samo začasno in da jo bomo kmalu spet nosili v vedrih iz studenca ali vozili z bačvami iz Suodla … Mogoče bomo tudi oživili starodavne navade slovanskih prednikov, ki so po božje častili vodne izvire. So že vedeli zakaj.

Ko so bila sušna obdobja, so ljudje s takimi bačvami hodili po vodo od vsepovsod. Polovnikov ata in Gržetova mama sta večkrat omenjala sušo v dvajsetih letih dvajsetega stoletja, ki je bila tako huda, da so po vodo v Loško dolino z vpregami prihajali celo s Pivškega. Nazadnje so tudi v Loški dolini usahnili vsi studenci, samo v Suodlu pri Marofu je še bila. Oče me je nekoč med enim od številnih obiskov pri njem na Marofu – mislim, da je takrat delal v mašinhauzu – peljal pokazat, kje je ta Suodu: prav nasproti žage, tam kje je voda najgloblja in struga najširša. “Vidiš stopničke?” mi je pokazal globoko v zeleno vodo, kjer je bilo res videti nekaj stopnic, prekritih z muljem. Tam je bila voda najgloblja in v strugi je bil studenec, ki ga drugače ni bilo opaziti, le v suši. “Da boš vedela, če bo kdaj sila …” Kako pomembno je vedeti prave reči, kadar je sila! Starejši so skrbno prenašali na otroke takšne informacije, ki so bile lahko usodne.

Postava na sliki je prava mala umetnina, mirno bi jo lahko razstavili v kakšni sodobni galeriji. Tam bi protestirala proti vojni, pozivala k miru in sporočala o Babnem Polju in njegovi tragediji, ki so jo povzročili vojaki v natanko takih čeladah. Tudi tukaj ni tiho, le poslušalcev ima bolj malo, ko pripoveduje, da je Babno Polje preživelo, da gre življenje dalje, da je treba jesti, če hočeš delati in da brez dela ni jela … Zato pa odganja divjad z njive pese, ki mora ostati in se zrediti za male babnopoljske preščke, da bodo veliki in debeli in bodo dali zabelo in meso družini v mrzli zimi … Koliko špeha bodo imeli: tri, štiri ali pet prstov na debelo? Upajmo, da so ješči in ob zakolu ne bodo osramotili gospodinje z le borno maščobno oblogo. Kako bodo pa ljudje delali, če hrana ne bo dovolj zabeljena?! Zelje, če ni klobase ali ocvirkov poleg, se samo na rebra obesi, moči pa ne da nobene! Kdo je kriv, če so prašiči kumrni?! Najbrž zanikrna in nesposobna gospodinja – kdo pa drugi … Tudi zato je žrtvovala vrečo in stari površnik, kajti če ne bo krme, ne bo špeha. Že res, da bi srno ali jelena lahko tudi skrivaj počili in pojedli, a ne tako blizu vasi, kazni so prehude … Saj bo cunje, če ne bodo razpadle, shranila za drugo leto, pa bo. Čelada bo pa še za dolgo.

Oče si je iz odpadnega železa sam skoval dolge in kratke, ploščate in šilaste svedre, okrogle in ploščate kajle ter priloge in iz debele žice celo sploščeno žličko na dolgem ročaju za odstranjevanje kamnitega prahu iz lukenj. Potem me je poklical in zlezla sem k njemu v tisto jamo. “Tako!” je rekel. “Jaz bom tolkel, ti boš pa po vsakem udarcu obrnila sveder”. Pa sva delala. Ko se je v luknji nabralo prahu, ga je s tisto žlički podobno rečjo izvlekel ven in tolkel naprej. Všeč mi je bil tisti prah, bil je mehak, skoraj svilnat in dišal je nekoliko po nafti. Ko se je očetu luknja zdela dovolj globoka – vsaj pol metra je rekel, da mora biti, pa najbrž ni bila vedno – je vanjo zabil okroglo zagozdo in včasih je kamen počil na dolgo in široko, drugič pa samo za pest ali še manj. Zmetala sva ga ven in začela znova. Kamen je bilo treba skrbno očistiti in pregledati, kje so raze, po katerih se bo morda razklal, če bova na pravo mesto zabila ploščato kajlo. Sčasoma so svedri od nabijanja postali že razcefrani pri vrhu in zagozde prav tako. Kakšna stvar se je tudi zlomila, posebno priloge, ki so bile tanjše.

Peklensko vroče je bilo v tisti jami za hišo, ki se kar ni hotela dovolj povečati in izmišljala sem si vedno nove izgovore, da bi lahko šla ven … ampak ni bilo milosti. Dokler ne bo dovolj velika in čisto pravilne oblike, ne bova nehala … Potem sem upala, da bo morda začelo deževati, a je bilo kot zakleto – ne sapice, ne oblačka, ne senčice … Upanje, da bi naletela na izvir pa je bilo tam čista utopija …

Vse drugo v zvezi z nastankom našega vodnjaka pa je do zdaj že utonilo v pozabo …

Kar milo se stori človeku, ko preko stare slika pokuka v čas, ko je bilo vse drugače … Pred domačo hišo na pločnik med okni so se postavile mati in njeni dve hčerki. Mati je spokojno sklenila roke na predpasniku, hčeri sta dali vsaka eno roko v bok. Tako je prizor na sliki odlično uravnotežen. Eno okno s platneno zaveso na zankah in najbrž debelejši žici je odprto, drugo s kratko zaveso pa ne. Mama je lično pokrita v pod brado navzkriž zavezano ruto s temnim štemom, oblečena v temnejši vzorčast gvant, čez pa ima privezan do pasa fiertah. Noge so v temnih bombažnih nogavicah in obute v tiste značilne črne copate z gumbkom ob strani. Pametno in umirjeno gleda fotografinjo.Mame na sliki nisem dobro poznala, njeni hčeri dvojčici pa še kar, čeprav sta bili veliko starejši od mene. Tukaj sta – kot vedno – v enakih oblekah s kratkimi rokavi, v pasu rezanih in spredaj zapetih. Podobni sta si v drži in izrazu na obrazih. Bili sta zelo navezani ena na drugo, skupaj sta delali in le redko je bilo videti eno samo vse do poznih let.

Ko smo se preselili v Markovec, sem že od začetka vsako nedeljo ob pol desetih videvala dve ženski v enakih plaščih, enakih rutah in vsako s svojim tuašlcam, ki sta dostojanstveno zravnani sedeli vsaka na svojem, kajpada enakem kolesu in ju počasi poganjali proti Staremu trgu. “Kdo pa je to?” sem bila radovedna. “Druolieve dvojke,” so rekli … Takrat je bilo reči za odrasli ženski, da sta dvojčici nekoliko smešno, zato so jima rekli “dvojke”.

Ko sem jima nekoč – kot me je trudoma naučila mati – voščila dober dan, mi je prišlo v duetu prijazno, široko nasmejano in zveneče naproti: “Dober dan, punčka, čigava pa si, ko si tako pridna?” Izmomljala sem odgovor in onidve sta rekli: ” Tako, ja, lepo da se starejše vnaprej pozdravi!” In že sta bili nekje daleč naprej, jaz pa sem neverjetno počaščena in presenečena gledala za njima. Zlepa se ni zgodilo, da bi mulca kdo tako prijazno ogovoril. Zato sem potem naslednjo nedeljo prav vahtala, kdaj se bosta pripeljali mimo hiše, da ju bom spet lahko pozdravila in mogoče še enkrat doživela tako prijazen odziv. In sem ga res. Drugih ljudi ni bilo tako lepo pozdravljati, njiju pa … Vsi moji poznejši stiki z njima so se sončili v spominu na tisti prvi vtis. Bili sta vedno enako prijazni.

Poznala sem tudi njunega brata Jakoba, ki je bil že starejši možak, ko sem prišla v službo. Med drugim je bil zadolžen za nasade okoli tovarne in nekega jesenskega dne mu je delovodja naročil, naj za zimo pripravi vrtnice, ki so še kar cvetele pred okni menze. Jakob je cvetove porezal in jih prinesel v našo pisarno, rekoč, da se mu jih škoda zdi zavreči, mogoče bi jih dali v vodo. Tako je tisti šopek ostal pri nas tako dolgo, da so na nekaterih stebelcih odgnali drobceni brsti … Ni mi dalo miru, posadila sem jih v zemljo in naslednjo pomlad je pred hišo pognala mlada vrtnica. Po več kot treh desetletjih je še vedno tam, samo izrodila se je, sirota: namesto elegantnih roza cvetov zadnja leta dela samo še skoraj bele, razkuštrane, rahlo starinske …

Samo čevlje imata dekleti različne, vse drugo je enako… Gotovo je raziskovalka kje zapisala tudi pripovedi njihove mame … radovedna sem, o čem so govorile, gotovo je bilo zanimivo.

Slovarček:

• štem: okrasna obroba
• gvant: obleka
• do pasa fiertah: predpasnik, zavezan v pasu
• tuašlc: torbica
• vahtati: paziti, varovati

Kraj: Viševek
Datum: 1.-15. 8. 1962
Avtor: Pavla Štrukelj
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/244
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka

Na tem izseku se dobro vidi sveže popravljena slamnata streha. Potrebna je bila ržena škupa, čim daljša in lepo počesana, prirezana na enako dolžino. Pogosto so kot tukaj prekrivali le slabši del strehe, saj škupe ni bilo na pretek.

Spominjam se še, ko so v Markovcu pri Lohnetovih popravljali streho prav podobnega skednja. Bil je velik, kaj velik, velikanski dogodek pri hiši, na katerega so se pripravljali vse leto: treba je bilo dobiti ali pridelati dovolj snopov slame prave dolžine in kvalitete, pripraviti dovolj leskovih palic in vrvice ali žice za pritrjevanje … in kdo ve, kaj še vse. Treba je bilo poiskati mojstra, ki so bili tedaj že redki, mu mestlirati – streči ves čas, ga hraniti in napajati in nazadnje tudi ne čisto poceni plačati …

Tudi pri Šišnekovih v Podcerkvi so v petdesetih letih še imeli slamnato streho na skednju in hiši, zaradi česar jim oblast ni hotela priključit elektrike, ker je bilo nevarno za požar. Tako je vnukinja Šišnekove matere pri sveči vse noči brala Grofa Monte Krista in čez vse mere obremenila oči … Mati pa so se bali Škupneka, da ne bi strehe razkopal ali celo zažgal …