Slika bi bila vredna prostora v kakem etnografskem muzeju. Bolj nazorna in realistična ne bi mogla biti, saj je živ prikaz nekega tipičnega trenutka skromnih notranjskih kmetov leta 1954: ročno pokošena visoka in zrela trava, ki je postala debelo seno, tri generacije družine z najmlajšim vred pri delu, prevoz senenega voza s kravjo vprego … Kar čutiš, kako šumijo in dišijo suhe bilke, kako žge sonce, kako vonjajo prepotena telesa, kako nervozna je krava, ki jo nadlegujejo obadi, kako vabi hladna senca ob robu košenine … In se čudiš, kako čista, lepo rejena in gladka je krava – spominja na očarljive kravje lepotice, ki jih je desetletja pozneje slikal Milan Rot … Je ravno zamukala ali se z zamahom glave otepa muh? Kakšne pasme je? Simentalka, matafonka, starodavna pincgavska? No, seno je treba za vsako ceno pospraviti danes, preden bi ga zmočil naliv ali ovlažila rosa. Nujno ga bo tudi takoj zmetati na štalo ali v skedenj, da bo voz, ki še ni gumar, ampak ima tradicionalna lesena okovana kolesa, pripravljen za jutri … Tri tone sena je treba pripraviti za eno žival, pravijo, to pa je veliko, če moraš vse narediti na roke … Je bila nedelja, da je domača hči prišla k staršem in bratu z družino na pomoč in obisk?
Fotografiral je Vinko Toni, njegov sin, lastnik in urednik te spletne strani, pa je zapisal o osebah na sliki: “Moja mama, Marija Toni drži mene, ki sem star deset mesecev, za njo je stara mama Marija Bravec, za njo Julka Bravec (snaha) in France Bravec, ki je prišel malo kasneje iz službe in je bil v uniformi telefonista – vzdrževalca telefonskih linij, ter Ivan (Janez) Bravec – Žan.
Tudi sama imam v spominu precej takih prizorov, čeprav nismo imeli ne krave ne zemlje – ne vem točno, kje sem se jih nabrala. Pri sorodnikih najbrž, pri sosedih na vasi in še kje – ni bilo težko: kot rečeno je na sliki zelo vsakdanji prizor tistega časa, pri kakršnih sem sodelovala od otroštva, še čisto majhna kot odganjalka muh (“brenclje branit” se je reklo temu opravilu), pozneje pri tlačenju sena na vozu, kot grabljica ali pri metanju navilajev sena na pod ali v pridevek …
Kmetje so zelo skrbeli za svoje živali: po telitvi ali ob delu so kravo krmili z obilico suhe ali sveže detelje in sena, morda dodali celo malo otrobov ali dobro zmečkanega kuhanega krompirja, pri tem pa pazili, da sveže krme ni bilo preveč, kajti kravo bi lahko nevarno napenjalo. Takrat so ji morali prebosti trebuh s troakarjem, kar so v Podcerkvi znali narediti Urhov oče, v Nadlesku Ribničanov stric, v Pudobu pa Poladinov Vino … treba je bilo imeti nekaj znanja in spretnosti, ni bil vsak za to, veterinarjev pa tudi ni bilo za vsakim vogalom … V primeru prebavnih težav je bilo treba kravi po steklenici vliti v gobec poparek iz kamilic, ki so jih pridelovali po njivah, posejane med peso in jih potem poželi in posušili. Poprej kdaj, še pri starem, pa so tudi živali opahali, zraven pa zagovarjali s čarnimi izreki in goreče molili …
Če se krava ni pasla ali delala, ji je bilo treba vsake toliko poščipati predolge parklje, v hlevu pa vedno in vsak dan skidati in na novo s slamo ali listjem nastlati njeno mesto. Če je krava vseeno legla v kravjek – in to se je kar rado naredilo – ji je bilo treba s strgalom – štrigljem – opraskati, oštrgljati zasušene iztrebke in dlako še do čistega skrtačiti. Osrana krava je bila velika sramota za lastnika in njegovo hišo. Ob tako umazanih kravah, ki jim kar abranki dreka visijo z dlake na bokih in trebuhu, kot jih gledamo zdaj, bi se včasih ljudje za nebo prijeli od zgražanja.
Krave, ki so znale voziti, so bile tudi podkovane, kar je opravil podkovski kovač s podkvami, ki so bile manjše kot volovske in čisto drugačne od konjskih, s posebnim kavljem, ki je držal to obutev okoli zunanjega parklja.
Krave je bilo treba naučiti vožnje, dokler so bile še mlade, kajti pri starih tega ne moreš več – ni pes na repu prinesel pregovora “starega vola ne moreš naučiti voziti”, ki velja tudi za ljudi, bodisi kot resna ugotovitev ali le opravičilo za neuspešen učiteljev trud in učenčevo lenobo, trdoglavost in nepripravljenost … Nekatere reči so pač zamujene za vedno … Najprej so kravo zapregli v lahek, prazen voz in jo vodili po poti, po možnosti z drugo živaljo, ki je že znala voziti. Ta je bila zaprežena na levi strani in je bolj vlekla, novinka je samo stopala v vpregi in vlekla manj. Želeno razporeditev obremenitve so dosegli z ustrezno prilagojenim načinom vpenjanja vage. Kravji bič je bil le za obzirno spodbudo in usmerjanje. To je bilo treba ponavljati, dokler žival ni doumela in ubogala, kar so pričakovali od nje. Včasih so k vpreženi kravi privezali tudi njeno odraščajoče tele, da bi se čimprej tudi to privadilo vožnji.
Manj vsakdanja in že malo sramežljivo potisnjena vstran pa so bila v času na sliki stara verovanja, povezana z dragocenimi in za preživetje ključnimi živalmi, ki naj bi jim skrita zla bitja delala težave. Največkrat naj bi kravam, ki so morale pogosto garati enako trdo kot ljudje, povrh pa dajati mleko in potomce, škodo delale coprnice, cuprnce, cuprence – tiste štalne ali kakšne druge: uročile so jih ali naredile kako drugače, da jim je presahnilo mleko, poginilo tele, se ognojil parkelj ali pa so postale tako kumrne, da so se jim na daleč videla rebra in so se komaj vlekle naokoli … Štalne cuprnce so pogosto imele uročljive oči, da so že s pogledom lahko škodovale kravi ali prašičem in drugim živalim.
V Vrhniki so pri napajališču v potoku Krapuš, Ventigotris ali Drugumuru povzročali, da krave niso hotele jesti ali piti, da so bezljale ali pa trmasto stale na mestu … Cuprnce so krave tudi jahale in jih tako izčrpavale, da so bile suhe, počasne in neješče z le malo ali nič mleka. Podobno so škodile tudi konjem, posebno furmanskim. Še pred vojno so eno tako imeli na sumu v Iga vasi, druga je na Babnem Polju naredila, da prašički niso hoteli jesti … Cuprnce so tudi zacoprale, da kdo, ki se jim je zameril, ni mogel več spati. In dojenčka ni bil zdravo preveč dajati na ogled tujim ženskam, ker nikoli nisi vedel, če ni kakšna cuprnca med njimi … Okoli Prezida je škodo delal tudi divji mož, ki je kradel močnik, če se je ravno hladil na oknu, potem pa si ga v svoji jami zabelil z mlekom, ki ga je namolzel s kapnikov, visečih s stropa. Kravam se je pa mleko posušilo … Tudi Krvavo stegno je bilo vedno nekje tam okoli vode, ampak to je bolj strašilo otroke in babe, podobno kot Mrdalo.
Kako prepoznati cuprnco, je bila kar težava. Obstajalo je več metod: če se je v štali pojavila predrzna podgana, ki se je čudno obnašala, na primer stala na zadnjih nogah, je bila gotovo coprnica. Treba jo je bilo udariti z vilami, potem pa drugi dan gledati po vasi, katera baba je obvezana – tista je bila cuprnca, dobila jo je z vilami, pa si je morala rano obvezati. Na Otoku so znali narediti svete Lucije stolček: dvanajst dni pred božičem, ko so volčje noči, ob zori pred sončnim vzhodom, iz dvanajstih lesov narejen stolček, ki si ga ob polnočnici prinesel v cerkev in stopil nanj, ti je razkril vse cuprnce: imele so konjske obraze. Ampak so te hitro spazile, zato si moral takoj zbežati ven, skočiti čez potok in se ne ustaviti – šele pod kapom slamnate strehe si bil potem varen pred njimi. Drugače pa so te raztrgale … Če pa je zaradi uroka zbolel prašič, ga je bilo treba spodkolenčiti, potem pa gledati po vasi, katera baba je sčotala – tista ga je zacoprala …
Še o dragocenem kravjem mleku: količina in kakovost sta bili pri različnih kravah različni, odvisni od pasme, prehrane, brejosti, obremenitve z delom: nekatere so dajale gosto in mastno mleko, kjer se je po kuhanju naredila smetana, debela ko kouter, druge redko in pusto, da je bilo kar zelenkasto, z le tanko mrenico smetane. Včasih je k zelenkasti barvi baje pripomogel tudi kanec vode, ki jo je mleku za prodajo dodala goljufiva gospodinja … Prvo mleko po telitvi, mlezivo – kolostrum, ki so mu ponekod rekli po domače zmlejzva, je bilo zelo čislano. Če ga tele ni v celoti posesalo, so ga izmolzli in porabili za posebno dober kruh ali pecivo, nekatere skrbne gospodinje pa so z njim nahranile tudi pravkar povržene prašičke, da bi jih čimprej spravile na noge.
Slovarček:
- abranek: viseče cvetne mačice (leske, breze … ); tukaj: sprimek umazanije
- štrigelj: strgalo za živali
- štrgljati: strgati
- štalni: hlevski
- opahati: zdravilska metoda z mahanjem okoli obolelega človeka ali živali
- spodkolenčiti: udariti po nogi pod kolenom
- sčotati: začeti šepati
- vaga: tehtnica; tukaj: del vprege pri vozu
- navilaj: količina, ki se naenkrat dvigne z vilami
- gumar: voz z gumijastimi kolesi
- kouter: prešita odeja
- zmlejzva: mlezivo
Viri:
- Miloš Toni, Cerknica, maj 2025, pisno
- Slavko Malnar, Ravnice, 2012, pisno
- M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, zal. Kmečki glas, Ljubljana, 2004
- Franc Bavec, Podcerkev, maj 2025, ustno
Kraj: Lož
Datum: junij 1954
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 26. 6. 2014
Oblika: negativ 136