Sodobni klasik slovenske poezije Boris A. Novak je ob srečanju s starimi fotografijami zapisal:
naplavilo naključne brodolomce – v rešilnih čolnih
škatel za čevlje – v hvaležni začudeni spomin!”
To še kako velja tudi za to in vse druge fotografije na strani Stare slike Cerknica. org.
Na istem mestu in istega dne kot prejšnja je nastala tudi ta slika, na kateri je manjši del oseb s prve. So bili tesnejši sodelavci, boljši prijatelji, so si bili všeč in so se zato želeli skupaj slikati za spomin? Uspelo je. Franc Truden je fotografiral tudi njih.
Spredaj na levi je mlada ženska, ki ji ne vem imena, sledi mogoče Ivanka Baraga Nelc iz Iga vasi, nato pa Marija Strle Razdrih, Jernejeva iz Šmarate. Zadaj je Vinko Avsec, Janezkov s Knežje Njive, v sredini neznana mladenka, poleg nje pa Jože Martinčič, Poladinov, ki ga je prepoznal tudi sin. Tistega dne se je nekaj zgodilo z njegovim levim očesom, ki je videti otečeno, v desni roki pa ima med prsti cigareto – brez filtra, znamke Ibar …
Dekleta imajo obute nizke čevlje, Marija pa skoraj nove platnene Borovo copate z gumijastim podplatom, ki so bili takrat priljubljeno in razmeroma poceni obuvalo za vse priložnosti. Tudi ta slika je po mojem nastala pod jablano pred okni mašinhausa, kjer je takrat delal Jože Martinčič in še pred njim njegov oče, hkrati z njim(a?) pa moj oče. Drevo je včasih jeseni rodilo ne preveč okusna pisana rdeča jabolka …
Moški in zlasti ženske so lepo urejeni. Prva na levi ima čedno krilo in bluzo z zavezano pentljo, zadnja v vrsti pa po prsih okrašeno bluzo, morda z vezenino. Fant na levi zadaj ima na glavi imenitno oblikovano platneno delavsko kapo, ki jo je vedno nosil tako, spominjam se ga.
Jože Martinčič, rojen 19. 2. 1933 v Podcerkvi, v hiši na klancu pod Urbanovo, je nekaj časa tudi brusil žage na Marofu. Bil je bister, odkritosrčen in živahen fant z veliko dobre volje. Kot drugi je bil vesel, da ima delo in svoj denar, pa da je bilo počasi vsak dan vsaj malo bolje. Živelo se je še vedno zelo skromno. Izbor in količine dobrin so bile omejene in ljudje so spoštovali in dodobra izkoristili, kar je bilo na voljo. Jože je bil odličen polhar, imel je rad tudi ribe in se je dobro spoznal nanje.
Neki Jožetov vrstnik mi je veliko pozneje opisoval, kako spreten je bil Jože na Marofu: v Sodlu je imel nastavljen trnek, ko se je riba ujela, jo je nekako spekel v peči mašinhausa in jo potem mimogrede tako spretno obral, da so mu srti kar same lezle iz ust in padale na tla. Nikoli se mu ni nič zataknilo!
Ribe so takrat kljub prepovedi in strogemu nadzoru lovili vsi, kdor je le mogel in znal: trnek na laksu, ovit in dobro privezan na leseno palčko, je pritrjen na zataknjeni rogovili z brega poplesaval v vodnem toku Obrha ali stranskega pritoka in vabil že prej dobro ošpegano ribo, ki se je zadrževala tam … Celo v studencu, kamor smo hodili po vodo, je bil včasih nastavljen trnek. Vsi smo vedeli, čigav je, a smo se delali, da nas ne briga. Če se je kaj ujelo, pa tudi ni znano.
Vsaj trije s fotografije pa so se kmalu prezaposlili v hitro razvijajočo se Kovinoplastiko, ki se jim je morda zdela bolj obetavna …
Slovarček:
- mašinhaus: strojnica
- ošpegan: opazovan, zalezovan
Viri:
- Rajko Martinčič, Stari trg, ustno, april 2025
- Boris A. Novak: Vrata nepovrata, Zemljevidi domotožja, Epos I. knjiga, str. 45, zal. Goga, Novo mesto, 2014
Kraj: Marof – Pudob
Datum: 1955
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 21. 7. 2012
Oblika: negative 6 x 9