Sliko, ki jo je najbrž posnel nekdo iz Kovinoplas­tike, sem našla v kupu rokopisov za Glasilo Kovinoplastike. Preden povem, kaj je v resnici na njej, naj postrežem z nekaj let staro prigodo s to sliko.

Ko sem pripravljala prispevek o civilnem partizanskem zdravstvu v Loški dolini med drugo svetovno vojno, mi je prijazen in spoštovan zgodovinar poleg fotokopij iz pisnega gradiva poslal tudi nekaj fotografij, med njimi tudi tole s pripombo, da ne ve točno kaj je na njej, verjetno pa da gre za katero od medvojnih bolnišnic na osvobojenem ozemlju v Beli krajini. No, jaz sem takoj vedela, da ni tako.

Na fotografiji iz leta 1981 ali 1982 je zametek Obratne ambulante Kovinoplastike, ki je pozneje – z izdatno spodbudo dr. Sama Modica, predstojnika Inštituta za medicino dela v Ljubljani, sicer po rodu z Bloške Police, prerasla v eno boljših enot za medicino dela v Sloveniji. Pred tem je v Kovinoplastiki deloval le referat za zdravstveno varstvo, ki je vključeval tudi organizacijo in izvedbo prve pomoči in organizacijo preventivnih periodičnih pregledov delavcev na zdravju škodljivih delovnih mestih. Za dokumentacijo oziroma objavo v Glasilu Kovinoplastike je sliko posnel najverjetneje takratni vodja Službe varstva pri delu ing. Bernard Turk, ki si je za razvoj medicine dela v KPL zelo prizadeval in ima tudi velike zasluge za to, kar je pozneje nastalo. Mogoče pa je slikal tudi kdo iz kroga uredništva Glasila Kovinoplastike.

Kdaj je bila ta stavba s slike zgrajena in zakaj, mi ni znano, bila pa je skoraj zagotovo še izpred prve svetovne vojne, a kar dobro vzdrževana in v uporabi, vse dokler je niso pred gradnjo nove upravne stavbe Kovinoplastike okoli 1998 porušili. Nekaj podatkov iz njene preteklosti pa vseeno vem.

Če ne že prej, je bil v njej vsaj med obema vojnama sodni zapor, kjer je svojo kazen prestajal tudi komunist in revolucionar France Popit, ki pa je od tam pobegnil, medtem ko so mu nekoč naložili pripravljanje drv na dvorišču. Tri dni je bil po pripovedi moje mame in tet tam zaprt tudi moj stari oče, ki je med plačilom kazni in zaporom raje izbral zapor. Kaj je napravil narobe pa res ne vem. Po vojni so bila dolga leta v tej hiši stanovanja. Spodaj so živeli Turšičevi, zgodaj pa družina takratnega direktorja Kovinoplastike Franca Peruška. Ko so se stanovanja izpraznila, je Kovinoplastika stavbo obnovila in v spodnjih prostorih namestila zasilno obratno ambulanto, kamor je prihajal zdravnik opravljat preventivne preglede enkrat tedensko, zgoraj pa del računovodstva. Poleg je bila avtomehanična delavnica, na sliki desno je videti del njenih vrat.

Zgodovina zdravstvenega varstva v Kovinoplastiki pa je na hitro takale:

Ko se je Kovinoplastika, ki je v začetnem obdobju doživljala kar precej poškodb pri delu, preselila v nove prostore v Ložu, je bila tam na novo urejena tudi služba varstva pri delu s sobo za prvo pomoč, v kateri je delala usposobljena tečajnica prve pomoči, dokler se ni izšolala srednja medicinska sestra, ki jo je na predlog dr. Emila Trudna štipendirala Kovinoplastika. Preventivne preglede delavcev je za Kovinoplastiko najprej opravljal dr. Rakuš v Obratni ambulanti KLI Logatec, nato Inštitut za medicino dela ali pa Zavod za varstvo pri delu v Ljubljani, malo pozneje pa Obratna ambulanta Brest Cerknica z dr. Šmalcem na čelu.

Ves čas je v KPL obstajala želja, da bi preventivno zdravstvo poenostavili in pocenili s tem, da bi vse postopke opravili kar v Ložu. Tako je okoli leta 1980 prišlo do adaptacije stanovanjskih prostorov v hiši s slike za potrebe zdravstvene preventive. Opremljena je bila skromna ordinacija, sestrska soba in laboratorij ter sanitarije; čakalnica pa je bila kar na hodniku. Enkrat tedensko je prihajal specialist medicine dela dr. Boris Moškon, ki je sicer delal v papirnici Vevče v Ljubljani ali pa je bil v tem času morda ravno upokojen. Istočasno se je že usposabljala specialistka za medicino dela dr. Olga Brlas – Ožbolt, ki je začela delati prav tukaj, najprej kurativo. Takrat je del preventivne dejavnosti potekal tudi v nekdanji službi varstva pri delu in prvi pomoči tik zraven proizvodnih prostorov. Od leta 1984 je v novih sodobnih prostorih, ki so bili v sklopu Inoxa, opravljala kompletno kurativno in preventivno dejavnost za okoli 1200 delavcev Kovinoplastike. Vse priprave in preiskave od laboratorija, preiskav sluha, vida, pljučnih in srčnih funkcij, telesnih meritev in anamneze je zdaj potekalo na enem mestu po točno določenem urniku med delovnim časom. Tako je bilo zdravstveno varstvo delavcev na zdravju škodljivih delovnih mestih in vseh drugih organizirano kar se da udobno, s čim manjšimi stroški in izostanki z dela. Odprta je bila tudi zobna ambulanta. Nekaj časa je preventivne preglede opravljal tudi specialist medicine dela dr. Mitja Miklič iz Zdravstvenega doma Vrhnika. 

Kovinoplastika je financirala vso preventivo, ki je bila zelo obširna in temeljita ter plačevala tudi stroške nadstandardnih storitev kurative in zobozdravstva, še prej pa z enoletnim podiplomskim študijem medicine dela, prometa in športa in dodatnimi posebnimi znanji izobrazila tudi zdravnico in medicinsko sestro.

Po letu 1998 je prišlo do večjih sprememb in krčenja dejavnosti ter končno do zaprtja vseh zdravstvenih dejavnosti v Kovinoplastiki, razen zobozdravstva.
No, slika še poudarja vso skromnost takratnih razmer: oznaka z rdečim križem brez napisa, kup umazanega snega in komaj prehodna stezica do vrat … v ozadju pa žična mreža, ki je preprečevala prost prehod iz ograjenega tovarniškega področja do bližnje gostilne pri Mlakarju. Vendar se jo je dalo zlahka preplezati … Stavba je na drugi strani imela v pritličju nizko – nekdaj kuhinjsko – okno, ki je tudi lahko služilo za zasilni vhod ali izhod, vendar je bilo večji del časa pod ključem in zato ne posebno uporabno … Zdaj to lahko povem …

Kraj: Lož
Datum: 1981
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 19. 1. 2019
Oblika: fotografija

Še dva lista iz zvezka vojaških in pevskih zapiskov skrivnostnega Andreja Trudna:

Na strani 148 je ljubezenska pesem – mislim, da se vsaj v odlomkih še kdaj zapoje – pod katero pa piše “Garnisionsarrest Hoche am 4 jun.1908#”, na drugi pa del pesmi o Marjetici pod katero sta najprej spet inicialki F.H., nato pa datum in kraj : “Trst, dne 10. Junija 1908”. Sledi prav mogočen podpis “A. Truden, zugsführer”… Kakor da bi učitelj pregledoval domačo nalogo…Ampak “Garnisionsarrest” – ali to ne pomeni garnizijski zapor?! Je bil v njem Andrej Truden – ne zdi se verjetno, pisava tukaj ni Trudnova – ali kateri od njegovih vojakov, pa je za kratek čas ali za kazen prepisoval pesmi? … Sama meglena ugibanja, a trenutno nič drugega ne preostane. Tisti “garnizionsarrest” lahko pomeni bogvekaj. Ampak – kaj pa če je bila pesmarica v skupni (neprostovoljni?) rabi enote ali skupine? Zakaj vsi ti cugsfirerjevi podpisi?… Nisem bila pri vojakih, še dobro, ampak zato pa nič ne vem, kako tam stvari funkcionirajo, oziroma so delovalev času A. Trudna …

Na drugi strani spodaj je še lepa pesem z naslovom Domovina, v katerih prav tako kot v nekaterih drugih najdemo – takratnim pravilom ustrezno – besedo sonce zapisano kot “solnce”. V mojem času smo v šoli še tu in tam v starejših tekstih naleteli na tak zapis in strašno me je jezilo, kako je to mogoče, ko pa je vendar učiteljica rekla, da tako ni prav. In šele na stara leta se mi je posvetilo, da se je moral tisti odvečni “l” izgovoriti kot “u” in tako dobiš besedo, ki so smo jo in jo še vedno izgovarjamo vsak dan: “sounce” …

Zdaj pa najboljše: prišli smo na sled cugsfirerju Andreju Trudnu! Medtem, ko so bili objavljeni prvi odlomki iz njegovih stoletnih zapiskov, se je – ker vsi ljudje vse vedo – pojavil tudi podatek, ki pravi, da je bil lastnik zvezka najverjetneje Andrej Truden doma iz Kozarišč. Upam, da izvemo še več.

P.S.: Evo, kaj zmoremo skupaj: še pred objavo prispevka dobim pomoč in   izvem, da tisti “garnisionsarrest” in kar je še sledilo, namreč “Wache” in ne “Hoche” pomeni, da je šlo za stražo, vahtanje… in se je tam nekaj dogajalo…torej nič prepisovanja v zaporu, kot sem zelo gospodinjsko sklepala na prvi pogled… Hvala za pomoč!

Slovarček:

• Zugsführer, cugsfirer (fonetično): četovodja
• Garnisionsarrest: garnizijski zapor

Viri:

• Zapiski Andreja Trudna, zvezek
• Ludvik Ponuda, Pudob, 2019, ustno

Kraj:Trst
Datum:1908
Avtor: –
Zbirka: Ludvik Ponuda
Skenirano: 24. 4. 2017
Oblika: dokument

Slika ALojza Tomca iz leta 1959 me je prav ganila. Na njej sta Stari trg in Ulaka nad njim tako zelo drugačna kot zdaj. Prav iz mojih prvih šolskih let sta še, ko je bila vsaka pot v šolo in iz nje odkrivanje novih svetov. Fotograf je stal na griču Mali vrhek severovzhodno od naselja. Njegov južni del, od koder je videti Stari trg, se še vedno imenuje Ograde, le da je zdaj tu moderno naselje. Takrat so tam res bile ograde in ogradice, podobno slikovite kot tiste na Ulaki, ki ji je tu tako razločno videti. Na Ogradah je v šestdesetih letih najprej nastalo odlagališče vsega, kar je bilo odveč in se je začelo kopičiti ljudem in tovarnam – bogato založeno smetišče skratka. Ko pa je nekdo ugotovil, da je tu najlepša južna lega nad dolino s krasnim pogledom na Snežnik, da pa zemlja ni vredna nič, se je v sedemdesetih letih začelo organizirano pozidavanje.

Prej pa je bilo – ne le po in pod Malim vrhkom, ampak okoli in okoli doline – na desetine in stotine ograd. Ko je namreč bajeslovni sedmeroglavi zmaj, potem ko mu je ostala le še ena glava, izpolnil obljubo, da bo poravnal kamnite griče, ki so stali na mestu sedanje Loške doline, je bil precej površen, veliko kamenja je še ostalo za njim … Pa saj mu ni zamere: šest glav je izgubil in najbrž tudi veliko moči, a je le napravil rodovitno polje, ki so ga naseljenci takoj začeli obdelovati …

Ker pa je bilo zemlje malo, so ljudje skrbno očistili tudi tisto pod kamnitimi hribi, ki jih je nakopičil zmaj. Kjer je bilo le mogoče, so kamenje pobrali in ga zložili na robove zemljišč v ograje, ki so zamejevale vsako parcelo in jo branile pred nepoklicanimi obiskovalci ter omogočale košnjo ali obdelovanje …

V šoli smo se s polno glavo melanholije učili o skromnih, a rodovitnih globokih kraških vrtačah z rdečo prstjo na dnu, ki smo jih videvali, ko smo se z vlakom peljali k morju skozi Divačo in tam okoli, te naše domače ograde, ki so bile enako značilna krajinska posebnost kot one na golem Krasu, pa so nam bile deveta briga. Nihče jih ni ponosno občudoval, še sitno nam je bilo, ko je bilo treba iti tja enkrat, največ dvakrat na leto pograbit voziček ščetinastega sena in ga pripeljati domov ali obdelati zaplato zemlje, kjer je rasel spomladanski “présad” – sadike zelja in kolerabe, morda malo prosa ali ajde, pa seveda krompir ali kaj drugega, odvisno od lege in debeline zemlje. Edino Marička Žnidaršič je notranjskim ogradam, gmajnam in brinju v svojih pesmih namenila dostojno mesto, ki jim gre.

Ograde, ki jih je tukaj videti na pobočju Ulake, so bile vse po vrsti košenine, morda je bila le redko katera, skrita v zatišju, kdaj obsajena. V kamnitih mejah so se zasejale leske in drugo grmovje, med njimi pa so kakor še zdaj od nekdaj rasle nežne lipe, ki so jih bili gospodarji veseli, saj so njihovi mladi poganjki v sili služili za živinsko krmo. Veje so ob določenem času posekali in posušili ter shranili za krmo. Imenovali so jih “vejniki”. To lepo opisuje Matevž Hace v enem od svojih del, mislim da v Kroniki stare Streharjeve družine. Velika večina od stoterih ograd ob vznožju hribov okoli Loške doline je zdaj čez in čez preraslih z gozdom, le nekaj teh na Ulaki še kljubuje, prav kakor za spomin na trud prednikov in opomin k ponižnosti in spoštovanju zemlje …

Če je bilo grmovje okoli ogradic dovolj gosto in visoko, da je bilo neprehodno, je vhod vanjo zapirala le preprosta lesa, ki je preprečevala srnjadi in jelenom, mogoče tudi zajcem, da bi popasli posevke. Drugače so ograde ponekod zaščitili še z vejevjem, ki so ga morali prinesti tja iz najbližje primerne gošče, saj samega kamenja za dovolj visoko ograjo ni bilo mogoče zlahka nabrati.

Ulaka s spomenikom NOB, skupino smrek, od koder smo se pozimi ob športnih dnevih sankali, spodaj ljudska šola, ki tu še nima nove strehe in oken – obnovili so jo tisto jesen – pred njo Mercinova hiša, levo od nje pa Kolajeva … Mimo Mercinove hiše vodi pot pod Malim vrhkom iz Loža v Stari trg, le malo več kot kolovoz je. Za njo, mimo ljudske šole pa gre občinska cesta, solidno makadamska, po kateri dvakrat na dan pripelje avtobus. Tudi struga Brežička tukaj še ni regulirana, to so naredili menda leta 1961, zato se ta meni nič tebi nič dvakrat na leto razlije po travnikih in tudi čez cesto, če se mu zazdi. Pri Kolajevi hiši pa je vedno dovolj globok, da tja Starotržani z Mandrg gonijo napajat živino. Skoraj od spomenika pa dol do ceste zdaj že desetletja sega urejeno smučišče z vlečnico, o kakršnem se ni v našem času niti sanjalo nikomur, a veselja, navdušenja, vrišča in smeha, tudi kakšne buške in polomljene okončine ni bilo tedaj nič manj. Če ne celo več. Uro dolgo so smučarji štamfali proti vrhu, da so se lahko enkrat zapeljali navzdol do ceste. Med smučarji in sankači je na tem pobočju divjala prava vojna, saj so sankači hote ali ne, vede ali ne, neprestano kvarili težko prigarane smukaške proge.

Slovarček:

• štamfati: tlačiti

Viri:

• Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem, Ljubljana, Družina, 2004
• Notranjski listi I, 1976
•  Vinko Šumrada – Radoš: Ob štiridesetletnici pokola v Loški dolini; Dogodki iz revolucionarne preteklosti,Glasilo Kovinoplastike, leto 1982

Kraj: Stari trg z Ulako
Datum: april 1959
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 24. 7. 2018
Oblika: fotografija

Ob tej razkošno razcveteli češnji na zeleni livadi onkraj zidu in mladem smrečju za njim, kjer so skrite ostaline rimske vojaške utrdbe, se še britof ne zdi nekaj turobnega, ampak prijazno domačega, kraj olajšanja od zemeljskih muk, spominjanja in oziranja nazaj …

To je eno najlepših pokopališč na svetu: pri svetem Martinu v Podcerkvi, tam kjer na kamnitih podbojih vrat na eni strani piše “Danes meni”, na drugi pa: “Jutri tebi!” Vsak dan sem prebirala ta napis, ko sem se vračala iz šole. S tega pokopališča je pravljičen pogled po zelenih gmajnah na Podcerkavsko polje, zeleno ali poplavljeno, ter proti valovitim Javornikom. Na jugu pa je krona razgleda veličastni Snežnik visoko nad temnimi gozdovi … Ampak ko si pokopan, pa čeprav na še tako lepem pokopališču, najbrž nimaš veliko od razgleda …

Tukaj so pokopavali svoje umrle vaščani iz Podcerkve, Starega trga, Nadleska in Markovca. O slednjem ljudski glas pravi, da so bili Markovljani, večni puntarji, kaznovani z oddaljenim pokopališčem zato, ker niso hoteli voziti zemlje za nasipanje tistega v Viševku, uradni pa pojasnjuje, da je šlo le za teritorialno delitev: kar je bilo na desnem bregu Obrha, gre v Podcerkev, kar na levi pa v Viševek … Kdo ve?

Sodeč po precej razkošnih spomenikih je brez posebnega proučevanja mogoče sklepati, da so tu božje njivice mnogih premožnih družin: starotrških trgovcev, posestnikov, obrtnikov, gostilničarjev, uradnikov, poleg množice skromnih kmetov in delavcev seveda. Vedno mi je bil najbolj všeč spomenik Šišnekove družine spodaj desno, na katerem je pisalo, da ga je postavila … ne vem katera že gospa z Reke. Pozabila sem napis in tudi kakšno zvezo z Reko so imeli Šišnekovi, a gotovo je bil tam kdo od številnih Slovencev, ki so na Reki vse 19. stoletje in še prej trgovali ali kako drugače služili denar v živahnem pristanišču.

Spredaj je videti svežo gomilo in z malo truda bi se dalo uganiti čigava je. Danes bi našim staršem mimogrede pripisali neprimerno ali celo nekrofilno ravnanje, takrat pa smo otroci brez pardona morali na pogreb in se udeležiti tudi vseh drugih dogajanj ob umrlem, razen priprav mrliča in polaganja na pare ter pokopavanja. Kropljenje, čutje ob umrlem, pogrebni sprevod – s tem nam ni bilo prizanešeno, treba se je bilo navaditi, da bi bili pripravljeni, ko pride smrt v našo hišo, kajti prišla zagotovo bo: “Danes meni, jutri tebi!” …

* * *

Ampak to sliko, ki je že sama po sebi zanimiva in zgovorna, sem potrebovala iz nekega drugega razloga: nekam sem morala nasloniti sveže ulovljeno zgodbico in kar se je še obesilo nanjo, ki sicer ni iz Starega trga, prav od daleč pa tudi ne: kako so kradli …

Pride nekega dne tam v letih po vojni h gospodarju M. vaški pijanček Z. J. in mu pomoli klešče: »Dam ti jih za pol litre šnopca!«

Gospodar gleda: »Seveda ti dam pol litra šnopca, dobre klešče so tega vedno vredne … za cveke pulit jih rabiš, če drugega ne … ampak ne bo šlo veš!«

»Zakaj pa ne?!«

Gospodar razpre klešče in pokaže s prstom: »Vidiš, tole so moje klešče, prinesel sem jih iz Francije! Tukaj, vidiš, je moj znak!«

Od sile nerodna reč … Izkazalo se je, da je Z. J. pri S. sunil klešče, ki jih je Johana S. pred časom ukradla pri M. In zdaj so klešče prišle nazaj k zakonitemu lastniku … Cveke bodo spet pulili z njimi, jih poravnavali in vedno znova uporabili – naj bodo njihove glave kolikor hočejo pokvečene, da le cvek drži.

Drugikrat je Z. J. s pajdašem C. sunil voz lesa za trame, ki jih je O. s sinovi trudoma na roke nažagal za prodajo in preživetje, zvlekel na rampo in le nekaj dni pozneje, ko jih je nameraval odpeljati na žago, ugotovil, da jih ni več. Šel je na milico, ki je kmalu našla uzmoviča in ga prijela. Moral bi povrniti škodo, a je ni imel s čim, saj je vse sproti zapil, tudi to, kar je dobil za ukradeni les. Nesrečna mati je dve leti prinašala oškodovanemu lastniku lesa pristradane, v robec zavite dinarje, da je poravnala dolg, čisto zadnje poplačilo je prispeval celo njen brat, falotov stric. Z. J. pa nič.

Kdo pa je mlademu M. odpeljal les, namenjen za novo hišo, se ni ugotovilo nikoli. Kamion lesa, ki je čakal v gozdu na odvoz, je kratko malo izginil, gospodar M. pa se je obrisal pod nosom … Niso mu pomagali, še manj potolažili stari pregovori, da prilika dela tatu, da sila kola lomi in da ima laž kratke noge … Niti dejstvo, da je kljub vsemu vsak dan bolje, pa zato ni več hude sile in kradejo le še tisti, ki si ne morejo pomagati ali pa to tako dobro znajo, da jih nikoli ne dobijo …

Postavi dveh mož med spomeniki se mi zdita znani, gotovo sta Podcerkljana in mogoče je levi res Blažev stric, kot se mi dozdeva, ali pa mogoče Vidmarjev, lahko pa kdorkoli. Ko pa dovolj dolgo gledam desnega možaka, mi pride na misel slikar Lojze Perko. Drža na sliki sicer ni tipično njegova, frizura pa spominja nanj in tudi njihov družinski grob je prav nekje tam blizu križa … Perko je večkrat obiskoval Vrtnarjeve, le dve hiši nižje od pokopališča … Me heca spomin in prevelika želja, da bi prepoznala postavi med grobovi? …

Spomeniki so še vsi tisti starinski, še nič ni črnih marmornih plošč, kjer piše le rodbinsko ime, ne pa tudi imen in podatkov posameznikov, ki so tam pokopani. Na spomenikih so še vklesane besede neutolažljivega žalovanja, zahval pokojnikom, posvetil in molitev, želje po ponovnem snidenju in tu in tam tudi ime tistega, ki je spomenik umrlim – in mimogrede tudi sebi – postavil. Tudi plastičnih rož še ni na grobovih. Kadar kdo umre, mu vaška mojstrica za drobiž splete smrekov venec, okrašen z rožami iz vijoličnega ali belega krep papirja, domači mu prižgejo svečo ali dve, ki ju veter neprestano ugaša in ju žalovalci znova in znova prižigajo, dokler ne pogorita. Le nekaj pozneje si že lahko privoščijo prazen marmeladni kozarec, kjer veter sveči ne more tako hitro do živega …

Ampak ne morem zamolčati obešenjaške pogrebne zgodbice s Krasa: Materi je umrl odrasel sin, ki se je v življenju že nekoliko uveljavil, zato je bil deležen tudi poslovilnega govora. Govornik je opeval in hvalil pokojnega, se mu zahvaljeval in ga povzdigoval čez vse mere, da je bilo pretiravanje že smešno in vsem očitno. Žalujoči materi, ponosni Kraševki, je bilo tega dovolj, pa je dregnila ob sebi stoječega sorodnika in glasno rekla: “Šopni ha po huobci, de bo dau mir!!”

V tistem času gotovo tu še ni bilo pokopanega nobenega od pomembnih mož in žena, ki smo jih vsi poznali. Pač pa so le nekaj let pozneje poleg nekdanjih duhovnikov, posestnikov in trgovcev našli tu svoj mir pisatelj Matevž Hace, Mežnarjev, ki je bil rojen prav v hiši nasproti pokopališča (letos je 40 let od njegove smrti), pesnica Marička Žnidaršič iz Starega trga, slikar Lojze Perko, zdravnik dr. Nikola Krstić, pilot Stanislav Žnidaršič …

Ne vem, kakšna priložnost je bila ob nastanku te fotografije. Ni bilo še v navadi fotografiranje pogrebov, to se je pojavilo kake tri ali štiri leta pozneje. Mogoče je vendarle v zvezi z gomilo v ospredju ali grobom, ob katerem stojita možaka. Ali pa je Lojze Tomec zaslutil, da se bo celo na pokopališčih začelo prav kmalu vse viharno spreminjati in je napravil posnetek za današnje čase – mogoče pa zgolj iz navdušenja nad idiličnim pomladnim prizorom, kot povabilo k meditaciji in sprostitvi … Hm, me je malo zaneslo, oprostite.

Slovarček:

• uzmovič: tat

Kraj: Podcerkev
Datum: 1959 (?)
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 23. 6. 2018
Oblika: fotografija

Na strani 163 beremo Cesarsko pesem, himno takratne Avstrije v slovenščini, nemška pa je na začetku pesemskega dela zapiskov.

Cesarska pesem

V zvezku Andreja Trudna je zapisan tudi nekakšen vprašalnik o ženitvi oziroma izbiri dekleta – malo za hec malo zares. Pa še lepa pesem na drugi strani v rubriki Pesmi ljubezni, ena med mnogimi – Prešernova Strune milo se glasite.

Na tej strani je zanimiv zapis čisto spodaj: Artilerielaboratorium am Alt Pantaleone Hoche am 18. Mai 1908 Andrej Truden (Četovodja). So bile to topničarske vaje, pa je imel cugsfirer čas prepisovati zabavna besedila? Domneva ne drži vode, kaj zapis pomeni, pa tudi ne bi vedela pojasniti, če sem ga sploh prav prebrala. Morda tudi tu piše Wache namesto Hoche ali Hache? Torej straža? Precej priročno za vojaka …

Na še starejši zapis od tega, iz katerega sta prikazani strani in trije prejšnji prispevki, pa me je opozorila gospa Fani Truden, ki je pred desetletji v Nadlesku pri Namretovih v skrinji starih knjig na podstrešju našla beležko iz let 1897 do 1900. Vanjo sta Anton Mihelčič, Namretov iz Nadleska in Jernej Mavko iz Podcerkve vsak nekaj časa zapisovala besedila pesmi, ko sta služila vojake v Trstu in potem zapiske prinesla domov. Zapisala sta tudi vrsto zabavnih besedil, s katerimi so si vojaki krajšali čas, kot na primer Vojaški rožni venec in Oče naš, šaljivo izražene Prošnje cesarici ali cesarju, da bi jim dala obleko, čevlje in druge potrebščine, pa Vojaške litanije in še kaj. Zvezek so ji Namretovi podarili, ona pa ga je predala znancu, sorodniku strokovnjaka za vojaško zgodovino, ki bi ga to utegnilo zanimati. Kje se beležka nahaja zdaj pa ni znano. Zanimiva podrobnost tega zvezka je po besedah g. Trudnove tudi izjemno lepo izpisana pisava Jerneja Mavka, kakršna je bila značilna tudi za njegovega sorodnika, najbrž sina Stanka Mavka – zapomnili so si jo namreč njegovi nekdanji sodelavci v Kovinoplastiki.

Viri:

• Fani Truden, Stari trg, 2018, ustno
• Zapiski Andreja Trudna, Trst 1906

Kraj: Trst
Datum:1906 – 1908
Avtor: zapisovalec Andrej Truden
Zbirka: Ludvik Ponuda
Skenirano: 24. 4. 2017
Oblika: dokument

Deklica Ladica Petrič, rojena leta 1929 v Belem malnu najstarejšemu sinu Ivanu in njegovi ženi Milki, je tu stara kakih šest let. Za fotografiranje so jo lepo uredili in moderno pražnje oblekli. V tem času njena družina ne živi več na očetovem domu v Belem malnu, ampak pri Špetnaku, ob žagi Franja Žagarja, kjer ima njen oče službo kot uradnik. Ni več edinka, je pa gotovo najbolj radovedna v družini in očetu neprestano za petami. Pozna vsak kotiček na žagi in okoli Obrha, ki se peni pod mostom, ne boji se nikogar in zato doživlja marsikaj zanimivega.

Njen oče je razgledan in izobražen človek naprednega duha, ki je tesno povezan z delavci na žagi in z vaščani. Tudi mati je razgledana in svobodomiselna ženska, ki zdaj ni več v službi v Mlakarjevi trgovini tam poleg, ampak se posveča družini. Delodajalec Žagar dobro plačuje svoje delavce in nameščence, ima moderno podjetje, ki daje kruh okoli štiridesetim delavcem in življenje je dobro. Toda …

Po svetu se napovedujejo burna dogajanja, ki jih Ladičin oče in peščica mož okoli njega budno spremlja. Gospodarska kriza je sicer mimo, a s prihodom nacizma in fašizma se napovedujejo težki časi, ki pa jih dekletce na sliki in še marsikdo niti ne sluti. Njeno otroštvo teče v mali sodobni hiši z elektriko, kjer ima čisto svojo rdečo knjižno polico, ob varovanju mlajših bratov in sester, ob naklonjenosti odraslih in tudi žene direktorja žage gospe Lešnjakove in njenih otrok … Iz tistega časa še hrani posnetek na Lešnjakovem balkonu, ki ga je napravila direktorjeva hči Jana … Ladica včasih spremlja očeta k Ipavčevim, kjer možje z žage in vaški kmetje ob kozarcu vina razpravljajo o politiki in gospodarstvu, njo pa še najbolj zanimajo plodovi žlahtne Ipavčeve hruške in zrele drnulje ob njihovem plotu … Kdaj pa kdaj se druži z Albino, Justo in Ivo, ki stanujejo v hišici njenega očeta na Trznah. Dnevi so mirni in lepi.

Frizura “na paža” in mornarska oblekica s pentljo, resen obraz in bistre oči – prava mala gospodična, ki veliko obeta. Niti sluti ne – in prav je tako – da bodo njena najstniška leta zaznamovana z vojno. Ko je oče šel v partizane, je bila ogrožena njegova družina in je zato morala z drugimi partizanskimi družinami v naglici oditi v gozd pod Snežnikom, kjer v skrajnih razmerah in strahu doživljajo strahote za strahoto, vključno s smrtjo Ladičinega očeta, materino boleznijo, begunstvom v Beli Krajini in neznosnim pomanjkanjem, ki je še kar trajalo tudi po koncu vojne … Veliko pozneje Ladica te dneve, ki se v spominu vračajo neizbrisni dan na dan, opiše v svojih člankih in pripovedih
za TV, knjige in Stare slike. Ladica v materini hudi bolezni in še bolj po njeni smrti leta 1947 postane nadomestna mati svojim mlajšim bratom in sestram, a pod hudim bremenom nikoli ne klone – vse hudo, ki ga je preživela, jo je povsem prekalilo.

Posnetek je napravil Vinko Bavec, Markovljan in dober prijatelj Ladičinega očeta Ivana Petriča. O njem tudi Stare slike cerknica veliko povedo …

Viri:

• Ladica Štritof, 2018, Koper, ustno

Kraj: Markovec
Datum:  okoli 1935
Avtor: Vinko Bavec
Zbirka: Ladica Štritof
Skenirano: 9. 3. 2019
Oblika: fotografija

Fotografijo sem dobila pri Ladici Štritof v Kopru. Na njej so deklice, ki so tisto leto ob začetku vojne hodile v šolo v Starem trgu in sicer vse, od prvega razreda naprej. Glede na to, da je na sliki okupatorski vojaški zdravnik, ugibam, da je bil tudi fotograf italijanski, saj je vojaška oblast veliko dala na fotodokumentiranje svojih postopkov, ki so bili v začetku bolj “mehki”, pozneje pa vse prej kot to.

Kje so se slikali je težko reči – pred tedanjim zdravstvenim domom v Ložu, ki stoji na ravnem, gotovo ne. Je pa mogoče, da so stopili nekam na bližnje pobočje pod loškim gradom. Je zato na sliki tudi krojač Škrbec, ki je imel hišo tam čisto blizu? Na sliki so po moji oceni deklice, rojene med leti 1929 in 1935.

Skrajno desno v beli halji stoji loški zdravnik dr. Mejač. Na nasprotni strani, prvi z leve, je v uniformi in z rokavicami v desnici italijanski vojaški zdravnik, ki se je kavalirsko postavil poleg medicinske sestre iz zdravstvenega doma v Ložu. Možje v ozadju so učitelj Franc Čebohin, učitelj Jeletič, ki je učil višje razrede ter krojač Škrbec z žalnim trakom na reverju suknjiča. Sledijo nadučitelj Ivan Mercina, učiteljici Julka Turk in še učiteljica Remžgarjeva, ki je skupaj z drobceno učiteljico Seliškarjevo tedaj stanovala v Starem trgu nasproti Minattijeve trgovine v stavbi poznejše partizanske gimnazije. (Je imela Seliškarjeva kašno zvezo s Tonetom Seliškarjem, ki je poučeval v Loškem Potoku?) … Med in pred odraslimi pa so vse deklice iz starotrške šole, ki so šle tistega dne na zdravniški pregled. Dečki so imeli pregled nekega drugega dne in so se ob tej priložnosti prav tako fotografirali.

“Tam sta bila oba zdravnika in medicinska sestra. Ne spominjam se, da bi nas kaj posebej preiskovali, bil je le hiter fizični pregled, smo samo šli skozi ambulanto. Meni je nekoliko pregledal oči, ker sem imela očala … Ne vem, čemu je bilo to namenjeno …” se spominja Ladica Štritof. “Bila sem v sedmem razredu, naslednje leto pa sem šla v Ljubljano na Poljansko gimnazijo.” 

Na levi stoji italijanski vojaški zdravnik, poleg lepa medicinska sestra oz. takrat uradno “zaščitna sestra” s holivudsko frizuro, zadaj pa učitelj Franc Čebohin, o katerem bi bilo tudi treba kaj napisati, če še nismo. “Zaščitne sestre” so bile za razliko od negovalk redovnic pomembna pridobitev takratnega jugoslovanskega zdravstvenega sistema, katerega zaslužen aktivist je bil dr. Andrija Štampar … meglen utrinek, ki mi je ostal od predmeta Zgodovina zdravstvene nege – ni prav veliko, priznam …

Levo stoji učitelj Jeletič, desno pred njim pa učenka Zofka Žnidaršič, Mežnarjeva od Svete Ane, pred njo na levi s kitami pa je Danica Petrič, Okoliševa iz Markovca. Skrajno desno je nadučitelj Mercina. Vsaj nekatere deklice bi mogoče prepoznal kdo od bralcev.

Čisto zadaj učiteljica Julijana Turk iz Loža … Starejše deklice na tem izseku so videti prešerno nasmejane. Je fotograf rekel, naj pogledajo ptička?

Dr. Mejač v beli halji, ki je pozneje, mogoče prav kmalu po tem dogodku, zagotovo pa še sredi vojne, odšel iz Loške doline. Čisto zadaj učiteljica Remžgarjeva.

Plaščki, jakne, pletene jopice, bluzice in kombinežice, bombažne nogavice na držkih in mogoče flanelaste ali koteninaste hlačke spodaj. Od starejših otrok podedovani čeveljci, bele dokolenke … Vojaški “dottore” ob njih pa ima debelo temno črto na jahalnih hlačah in zloščene škornje.

O, joj, skozi kaj vse je šel ta naš narod!

Malčice iz prvega razreda, dve – morda sestrici ali sestrični – v škratovskih kapicah iz polsti ali sukna, na levi zadaj za njimi pa si je deklica razkrila debelo ruto, morda da bi bila na sliki videti lepša ali pa ji je postalo vroče in jo zato drži v roki. Vreme je bilo suho, a mrzlo: oblačila so debela, čeveljci pa visoki in v njih obute debele volnene nogavice, zavihane nazaj, saj snega, ki bi zašel v čevlje, ni.

V sredini zadaj, pred deklico, ki ima zakrit obraz, je zagotovo Silva Bravec. Tudi njena svakinja Julka bi morala biti nekje na fotografiji, meni naš urednik. Ladica Petrič pa je prva levo v predzadnji vrsti. Še nekaj vrsntic, ki so bile tistega dne na pregledu se spominja Ladica: Vidrihova iz Loža, Pocinova Iva iz Starega trga, Onušič Ivanka, Ladka iz Loža …

Viri:

• Ladica Štritof, Koper, marec 2019, ustno
• Miloš Toni, Cerknica, marec 2019, pisno
• Janez Ravšelj, Markovec, marec 2019, ustno

Kraj: Lož
Datum: spomladi 1941
Avtor: ni znan
Zbirka: Ladica Štritof
Skenirano: 9. 3. 2019
Oblika: fotografija

piše pod fotografijo, ki jo v spomin na starega očeta hrani Ladica Štritof, hči belmalenskega najstarejšega sina Ivana Petriča, poročenega z Milko Drobničevo, poslančevo hčerjo. Slika je nastala pred prvo svetovno vojno, torej še v Avstro-Ogrski. Zadaj vidimo Ljubljanski grad in najbrž bi se dalo ugotoviti, kje je slika nastala, malo težje pa kdo jo je napravil. Streha na levi spominja na gostilno Mrak, tiste v ozadju z mansardnimi okni pa na hiše na levem bregu Ljubljanice. A kdo ve, kaj se je od tedaj že spremenilo.

Na sliki sta v ozadju poleg štiriindvajsetih poslancev še podobi možaka in ženske v okviru mansardnega okna – slepa potnika tako rekoč, kar je bilo v času vzpona fotografije prej pravilo kot izjema: kdor je le mogel, se je pritaknil zraven, da bi bil ovekovečen na posnetku.

Franc Drobnič je brkati in postavni možak s plešo, ki stoji tretji z leve. Njegova vnukinja še hrani zapiske o nekaterih njegovih dejavnostih v deželnem zboru, ko se je zavzemal gradnjo cest na Notranjskem, vodovoda in podobnega. Bil je zastopnik notranjskih kmetov v letih 1908 do 1912 in dolgoletni župan na Blokah. V njegovi hiši v Novi vasi je bila zgoraj tudi občinska pisarna, zato so bili prostori vedno polni ljudi. Bili so zelo verna družina, ki je tudi po najnapornejših dnevih zvečer kleče na cementnih tleh kuhinje izmolila rožni venec, kot se naporne izkušnje še dobro spomni njegova vnukinja.

Gospodje so pražnje oblečeni po tedanji modi: v dvodelne moške obleke s suknjičem in enakimi hlačami, s telovnikom zraven in srajco s trdim ovratnikom – stoječim in s kratko zapognjenimi zašiljenimi vogali ali pa v celoti zapognjenimi okroglimi zaključki. Pod njim imajo večinoma široko, nekateri tudi ozko kravato ali metuljčka. Sodeč po oblačilih so v klubu poslancev SLS tistega časa vsaj štirje duhovniki. Tretji od leve v zadnji vrsti tega izreza je znani Janez Evangelist Krek, ki ima v vzornem ribniškem grajskem parku svoje obeležje med pomembneži tega kraja.

Sliko poslancev Slovenske ljudske stranke iz časa med leti 1908 do 1912 si je že večkrat kdo podrobno ogledoval in od enega takih ogledov je ostala tudi oznaka, ki kaže poslanca, župana in posestnika Franca Drobniča iz Nove vasi. Spodaj so po vrsti imena vseh na sliki, imenovana sta pa tudi tista dva, ki manjkata.

Slovarček:

• krepdešin: crepe de Chine – vrsta blaga iz (kitajske) svile
• kroglček: ovratniček
• naštikati : izvezti
• knofek: gumbek

Viri:

• Ladica Štritof, Koper, februar 2019, ustno

Kraj: Ljubljana
Datum: 1914
Avtor: ni znan
Zbirka: Ladica Štritof
Fotografirano: 15. 10. 2014
Oblika: uokvirjena fotografija

Na sliki je razglednica Markovca, konkretno žage in poslopij Franja Žagarja, po domače Špetnakova žaga iz okoli leta 1933. Na levi je žaga, poleg stavba s trgovino in prostorom za gostilno spodaj ter direktorjevim stanovanjem nad njo, više pa je še več stanovanj. Tam so stanovale družine delavcev – Hajcarjevi, Glavaševi, Rugljevi … Zadaj je kovačija, ki je tu ni videti, v manjši hiši nasproti pa urad, kjer je delal direktor Janko Lešnjak, z njim pa računovodja Rudolf Avsec iz Bajerja. Na drugi strani Obrha je bila “pisarnica”, manjše poslopje, kjer sta pri poslovanju z lesom delala uradnika Ivan Petrič, Malenski in Stanko Zigmund iz Žirovnice – skoraj pred njo je stal fotograf, ko je nastal ta posnetek.

Pod mostom teče Obrh, čezenj pa vozijo furmani. Posebnost tega prizorišča so premične tračnice, ki jih je videti za vozom na levi spodaj. Z žage so nažagani les z vagončki prevažali v skladišče čez Obrh, katerega del se vidi spodaj desno. Da se tirnice ne bi poškodovale in vagončki ne bi ovirali prometa z vozovi, so lastniki dali narediti poseben mehanizem, s katerim so del tirnic lahko zasukali preko mostu in povezali z onimi na drugi strani ali pa jih potisnili na stran in omogočili vozovom normalno vožnjo. Ta domiselna iznajdba je vzbujala veliko zanimanje ljudi in med svojim dopustovanjem v Koča vasi si jo je ogledoval tudi Oton Župančič tistega dne, ko sta se spoznala z malo Ladico.

Tudi sicer je bila Špetnakova hiša domiselno urejena in razkošna. Ladica Štritof se spominja njene posebnosti: v kuhinji pod štedilnikom, tam kjer so drugi po navadi shranjevali drva in pribor za netenje ognja, je bila v tleh kvadratna odprtina, skozi katero so zajemali vodo naravnost iz Obrha, ki je tekel pod njo. Okoli leta 1970, ko je v tej hiši obratovala livarna Kovinoplastike Lož, je bilo to odprtino v tleh še mogoče videti … Kuhinja v času na sliki ni bila več v rabi, tudi gostinski prostor ne, pač pa so v njem hranili zaloge trgovine. Trgovec Lojze Mlakar je imel eno poslovalnico doma v Iga vasi, drugo pa tukaj. V njej ni prodajal sam, pač pa prodajalke – najprej Milka Petrič, potem Emica Janežič – Sežonova in Rezka Pelan – Kolajeva, obe iz Starega trga.

V nadstropnem stanovanju z balkonom na sliki je stanoval direktor Janko Lešnjak z družino. Imel je sinova Janka in Ljuba ter hčer Jano. Ljubo in Jana sta študirala in Jana je imela fotoaparat – za tedanji čas večini nepredstavljivo razkošje, s katerim je posnela tudi Ladico Petrič z bratom Franjem v naročju, ki ju je ljubezniva gospa povabila k sebi na balkon … fotografija je ostala za spomin dolgih 85 let …

Delavci pri Špetnaku so bili zelo enotni, podobno kot vaščani Markovca, ki so se lepo razumeli in si pomagali. Vsi so bili verni, držali so se starih navad, a so bili tudi razgledani in spremljali dogajanje po svetu. Plačani pa so bili bolje kot drugod: “Naš ata kot uradnik je imel 700 dinarjev plače, delavci pri Špetnaku pa so imeli od 250 do 400 dinarjev“, se spominja Ladica Štritof, ki je otroštvo preživljala Pri Špetnaku.

“Špetnakovi delavci so po okupaciji delali, dokler je šlo, potem pa so se dogovorili, zaprli žago in skupaj vsi hkrati odšli v partizane. Podpirala sta jih tudi lastnika Franjo in Line Žagar. S seboj so med drugim odnesli široke usnjene jermene, ki so služili za prenos sile na mehanizem žage. Te so potem v partizanskih čevljarskih delavnicah s pridom porabili za izdelavo in popravilo podplatov.

Ob razpadu starojugoslovanske vojske je bilo v Cerulaku, kjer so imeli utrdbe, kasarne in štab, vse polno orožja in opreme. Veliko tega so ljudje pobrali in poskrili. Celo Ljubo, sin Špetnakovega direktorja Lešnjaka, je skrivaj prinesel domov mitraljez, ga zavil v cerado in privezal v vrh smreke ob poti pred žago. Nihče ni ničesar vedel, še najmanj Italijani, ki so šli tam skozi. Ko se je odpor proti okupatorjem krepil, je bilo treba pridobiti čim več orožja in takrat je Ljubo na presenečenje vseh rekel: ‘Saj imam tudi jaz en mitraljez!’ In je prinesel tistega, ki ga je imel skritega na smreki. Tega od njega res nihče ni pričakoval.”

V spominu je ostala tudi huda nesreče, ko je Jožeta Mlakarja, Antonovega, zagrabil gater in ga ubil. Pri Špetnaku so se ponesrečili tudi Lohnetov oče, ki so potem kot pomoč k skromni invalidnini začeli izdelovati grablje, po katerih so postali znani daleč naokoli.

Fotografija je bila očitno narejena v komercialne namene in je torej obstajalo več izvodov. Vemo tudi, kdo jo je napravil, saj piše na njej: fotograf J. Šega, Grahovo.

Slovarček:

• cerada: ponjava, nepremočljivo platno
• oblečen predpasnik: predpasnik z zapenjanjem na hrbtu
• gater: stroj za žaganje hlodov v deske, jarmenik

Viri:

• Ladica Štritof, Koper, februar 2019, ustno
• Marija Mlakar, Stari trg, maj 2019, ustno
• Justina Godeša, Ljubljana, 2014, ustno

Kraj: Markovec
Datum: 1933
Avtor: Josip Šega
Zbirka: Ladica Štritof
Skenirano: 9. 3. 2019
Oblika: razglednica

Na fotografiji iz okoli leta 1980 je razstavica ročnih del v stari jedilnici Kovinoplastike v Ložu. Pri sindikatu je delovala, poleg smučarskega kluba, godbe, komisije za stanovanjska vprašanja, komisije za letovanje in kdo ve česa še, tudi komisija za kulturno dejavnost, katere naloga je bila skrbeti za razne kulturne dejavnosti in pripravljati kulturne dogodke, slovesnosti ali proslave, povezane s tovarno, sodelovati pri Glasilu Kovinoplastike in podobno.

Tako so se nekaj časa med drugim v vitrinah po hodnikih proizvodnih prostorov vrstile razstave fotografij, ki so jih napravili delavci, bodisi povezane s krajem, raznimi dogodki ali potovanji. No, stare slike to niso bile, pač pa čim bolj nove – zanimanje in sodelovanje je bilo veliko. Komisijo je tiste čase vodila Sanda Turšič, člani pa so bili ljudje, ki so vsak na svojem področju kaj kulturnega počeli – fotografirali, pisali, slikali, peli, recitirali … Kdaj se je to začelo pravzaprav na pamet ne vem, domnevam, da enkrat po letu 1976 in je trajalo vsaj do leta 1992.

Zdi se mi, da si izdelke ogleduje oziroma da se je nastavil neznanemu fotografu v prid živosti slike Slavko Berglez, saj je gotovo kaj malega o razstavici pisalo tudi v Glasilu Kovinoplastike, ki ga je urejal.

Tu so prišle na svoj račun delavke, ki so v prostem času počele kaj “olepševalnega” – pletle, kvačkale, vezle ali izdelovale makrameje, ki so prav tisti čas postali velika moda in marsikatera se je naučila te tehnike vozlanja. Ne vem, kdo so bile razstavljalke. Najprej sem pomislila, da so vsi izdelki delo Danice Kandare, ki je bila za vse vrste ročnih del prava navdušenka in sčasoma tudi izvedenka, a po malo natančnejšem pogledu ne mislim več tako, je pa gotovo vsaj kakšen od makramejev na steni njen. V tistem času je bilo zelo priljubljeno tudi pletenje oblačil, ki se je razvilo v neslutene razsežnosti, tako da so ženske in njihovi družinski člani včasih hodili okrog oblečeni v prave umetnine. S prihodom cenenih oblačil z vzhoda pa je to kmalu zamrlo in zdaj se “nič več ne splača”, prav tako kot šivanje ne. V tistem času so si ženske masovno kupovale električne šivalne stroje na obroke, večinoma jugoslovanske znamke Bagat, ki še vedno delujejo, hodile na šiviljske in krojaške tečaje, potem primerjale izdelke in se kdaj tudi postavljale z njimi … kot ženske pač. Ne morem verjeti, da je vse to že zgodovina.

Podobne razstave, zlasti slikarske so se vrstile tudi v jedilnicah drugih obratov in odzivi so bili dobri; če so bile stene dolgo prazne, so delavci celo spraševali, “kdaj bo spet kaj … ” Zgodilo pa se je tudi, da je neznan objestnež počečkal in s tem uničil s svinčnikom narejeno sliko svojega sodelavca. Rada bi ga poznala, falota.

No, in kakšen smisel je imela taka razstava, ob kateri so se za nekaj trenutkov ustavile oči na poti do pulta, kjer so delili malico, za nazaj pa mogoče še nekaj več ali pa nič? Verjeli smo, da popestri delavnik in po drugi strani delavcem daje možnost, da predstavijo svoje izdelke in dejavnosti, da pripomore k dobremu vzdušju in povezanosti ljudi v do 1200-članskem kolektivu, k zadovoljstvu in razvijanju vseh vrst ustvarjalnosti in zelo od daleč gledano celo k razvijanju “totalnega človeka” tako rekoč … Smešni idealisti, seveda – ampak jaz še kar ostajam natanko to, lažje se živi.

Kraj: Lož
Datum: okoli 1980
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 15. 5. 2019
Oblika: fotografija

Nisem čisto prepričana v letnico nastanka tega prizora, lahko da je bilo kakšno leto prej ali pozneje, kot piše v naslovu, a na tem tečaju prve pomoči so nedvomno delavci Kovinoplastike, ki so bili razporejeni ali v Civilno zaščito ali pa so opravljali delo, pri katerem so morali poznati osnove prve pomoči. Takrat je bil predpis, da mora določen odstotek zaposlenih obvladati osnove prve pomoči, Zakoni o Civilni zaščiti pa so terjali za tako veliko delovno organizacijo, kot je bila KPL med drugim tudi sanitetno enoto, v kateri so bili tečajniki z 80-urnim tečajem PP. Predavatelj na tem tečaju je bil Milan Mele, ugledna vojaška oseba, in med tečajniki PP vseh stopenj zelo priljubljen. Usposabljal je tudi kandidate za šoferje in če se prav spomnim je bil tudi predsednik RK Cerknica – prosim za popravek, če sem v zmoti.

Nekaj let po tem tečaju je potekal še eden, le da je bil krajši. Vanj so bili vključeni tudi delavci iz oddaljenih obratov Kovinoplastike, da bi tako zagotovili ustrezno pripravljenost za nudenje prve pomoči tudi tam.

Pravzaprav bi bila na sliki lahko tudi vaja sanitetne enote CZ, a ker sta na njej tudi Janez Nared, oddelkovodja v orodjarni in Ivan Mohar, oddelkovodja pri stiskalnicah, vem, da gre za enega od tečajev. Koga drugega ne morem prepoznati, saj so očitno vadili nameščanje obvez na glavi in so zato navidezni ranjenci še posebej zamaskirani.

Prostor, kjer je tečaj potekal, je sejna soba v nadstropju oddelka Inox, “pri koritih” po domače, skozi okna pa se vidijo polje in zasneženi griči med Ulako in Ložem, kjer so že tedaj radi tekali smučarji. Tečaj je torej potekal pozimi, tja do prvih odjug, najmanj enkrat, če ne dvakrat na teden in na koncu je sledil izpit s podelitvijo ustreznih potrdil. Tečajniki so tako dobili nove kvalifikacije, predvsem pa dolžnosti na delovnem mestu: nuditi prvo pomoč v primeru potrebe, skrbeti za oskrbo omaric s sanitetnim materialom in evidentirati mikropoškodbe pri delu. Ni bilo vsem v veselje, a taki so bili predpisi in tudi potrebe. Resda se je število poškodb pri delu v Kovinoplastiki tisti čas močno zmanjšalo, a možnost tudi težjih nezgod je še vedno obstajala, manjše pa so bile na dnevnem redu, kar pri strojni obdelavi kovin ni nenavadno.

Tisti, ki so bili razporejeni v sanitetno enoto Civilne zaščite, so imeli enkrat do dvakrat na leto obnovitvene vaje izven delovnega časa, drugi so odhajali na občinska ali regijska tekmovanja v znanju nudenja prve pomoči. Pa udeležba na vajah NNNP – Nič nas ne sme presenetiti – v 70-tih letih je bila za vse neizbežna. Koliko skrbi smo imeli s tistimi vajami! Pa nikakor ne mislim, da so bile nesmiselne, nasprotno. So pa bile velik, a neogiben strošek za občine in delovne organizacije. V določenem obdobju je imela KPL te reči prav dobro urejene tako glede usposobljenosti gasilcev, tehnično reševalne, sanitetne in enote za RBK dekontaminacijo ter njihove opreme in delovnih oblek oziroma uniform.

Vse te enote Civilne zaščite in tudi enote drugih delovnih organizacij so bile celo na neki paradi v Starem trgu, najverjetneje ob zaključku ene od vaj NNNP. Poveljeval je Ivan Perušek, Bločenov iz Podcerkeve, dolgoletni zaslužni gasilec, aktivist in prostovoljec v mnogih dejavnostih. Stali smo v vrstah, gotovo nekaj sto ljudi, in ko je padlo povelje “Ešalon na levo!” so se enote okoli nas strumno obrnile na levo, samo sanitetna enota – kakih trideset žensk in dva ali trije moški, ki niso bili nikoli pri vojakih – je kar stala, se nato začela motovilili na mestu in ozirati kaj delajo drugi in kam gredo, ker še nihče ni slišal besede ešalon in povelja, ki je padlo … no, nazadnje smo se tudi me nekako postavile v kolono in odkorakale z drugimi … tudi s pomočjo sikanja moških okoli nas: “Babe, obrnite se že vendar ! Marš!”

V ospredju dva vadita obvezo glave, zadaj desno sedi pripravljena še ena “ranjenka”, da kolegica začne s povijanjem. Čisto zdaj levo pred oknom bi lahko bil predavatelj Mele.

Slovarček:

• ešalon: domnevam, da vojaška enota, formacija – v resnici še vedno nimam pojma, kaj točno to pomeni

Kraj: Lož
Datum: 1978?
Avtor: ni znan, mogoče Franc Mihelčič
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 15. 5. 2019
Oblika: fotografija

Slika je bila objavljena v Glasilu Kovinoplastike, prikazuje pa otvoritev nove šole na Babnem Polju. To so bili časi samoprispevkov, ko je Babno Polje kakih deset let prej na veliko olajšanje vseh dobilo asfaltirano cesto, po kateri so se šolarji vozili v Stari trg; v internatu v nekdanji Švajgerjevi hiši pa že dolgo niso več bivali, vse od približno leta 1967 ne. Čisto nova šola stoji na istem mestu kot prejšnja, šolarjev je bilo tedaj na Babnem Polju za prve štiri razrede ravno prav, učiteljica je bila tam in vse drugo lepo pri roki. V novi šoli in že prej v stari je poučevala Irena Klepac, naslednica učiteljev Toneta Gasparija, Jakoba Konca, Groma, Vike Tornič, Sande Turšič in še koga. Ireno Klepac, ki je na Babnem Polju začela poučevati v šolskem leti 1968/69 in na njem ostala polnih 27 let, je med porodniškim dopustom nadomeščala njena svakinja Tilka Klepac.

Na levi strani se vidi kamniti bangar vhodnih vrat stare šole, ki so ga ohranili in je na njem vklesana letnica nastanka stare šole – samo kaj pomaga, ko je na fotografiji ni videti! Pa tudi tiste ne, ki obeležuje nastanek nove šole, ker je skrita pod nadstreškom ob vhodu. Kajne, da mi ni treba iti pogledat?

Nova šola na Babnem Polju je tako delovala do leta ???, ko je postala kratko malo nerentabilna: babnopoljska reproduktivnost je upadla, stroški delovanja so pa ostali … tako je stavba postala večnamenski vaški prostor, ki pa je, se zdi, prav dobro izkoriščen. V njem se dogaja vse, kar terja malo več prostora: sestanki, tečaji, vaje, etnološki dogodki, obletnice, poroke in pogrebščine … Prej so Babnopoljci uporabljali zadružni dom, ki so si ga kot povsod drugod zgradili po vojni, a je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja postal proizvodni prostor za porajajočo se industrijo in prerasel v moderniziran obrat Montaže Kovinoplastike, kjer so delali karnise za okna, sestavljali milijarde sponk za zavese in podobno. Potem je bil nekaj časa v lasti italijanskega lastnika, zdaj pa že leta stoji prazen … in čaka.

Zakaj so babnopoljski starši svoje uporne neumite in nepočesane šolarje včasih karali: »Si še slabši kot “šularca”‘ !!«? Stara pripoved pojasni:

V nekdanji šoli je nekoč – pa menda spet ne tako zelo nekoč – čisto na vrhu pod streho živela stara ženska, ki je nekoliko skrbela za šolo, čistila, prinašala drva, kurila peč – ali pa tudi ne. Ampak stanovala je tam in imenovali so jo “šularca”. Poudarek je na tem, da starka ni bila preveč snažna, kot se v poznih letih rado zgodi: ni se marala niti česati in je vedno imela na glavi zmršeno štreno sivih las. In, pazi zdaj: nekega jutra naj bi se zbudila na tistem svojem podstrešju, segla v lase, ker se ji je nekaj zdelo čudno in našla v njih – mlade miši. So miši imele mlade v njenih laseh!!Ali celo podgane – ljudski glas rad pretirava … Pa vendar, starši so od tedaj svoje ukore glede jutranjega umivanja in urejanja za šolo stopnjevali: »Se ti bodo miši – ali celo podgane – zaredile v laseh, kot šularci!!« Misel na gomazečo golazen v laseh je največkrat pripomogla k boljši higieni …

Ljudski glas ne pove, kako se je o njenih miših razvedelo po vasi – je mar potrebovala pomoč, da se jih je znebila? Ali pa gre le za vzgojni preblisk katere od obupanih mam nemarnih Babnopoljčkov??

“Pionirji, vaše delo je učenje!” Slogan, ki smo ga neštetokrat slišali – in tudi upoštevali po najboljših močeh. Pogosto so nam citirali tudi Lenina: “Učite se, učite se, učite se!” Oboje še vedno drži, pionirji gor ali dol.

Pod zastavami so zbrani pionirji v slovesnih oblekah, modrih titovkah in z rdečimi rutkami okoli vratu, ob njih stoji najbrž zborovodkinja. Na drugi strani slike, levo, je videti del Godbe na pihala Kovinoplastike Lož in tudi oni so v uniformah. Vem, da so oni, ker druge podobne godbe tja do Cerknice ni bilo. Spodnji rob slike kaže občinstvo, med katerim v prvih vrstah lahko slutimo nekaj tedanjih vodilnih mož.

Tu je urednikov napis, ki vse pojasni:

“Za občinski praznik Cerknice je bila med drugim odprta tudi nova podružnična osnovna šola v Babnem Polju. Tako je zdaj vse pripravljeno, da se bo pouk v drugem polletju pričel v domačem kraju”

Datum torej imamo: 19. oktober, kak dan gor ali dol. Letnice pa Slavko Berglez ni napisal …

Slovarček:

• bangar: podboj

Viri:

• Tilka Klepac, Lož, maj 2019

Kraj: Babno Polje
Datum: 1986 ?
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 15. 5. 2019
Oblika: fotografija

Kakšna mladina!! Je slika stara 40, 50 let? Nekaj je obrazov, ki jih poznam, še več takih, ki jih ne. Tudi če sem jih kdaj, so se od tedaj preveč spremenili.

Slika pa je bila zanesljivo posneta na odru Kulturnega doma v Starem trgu, na njej je Godba Kovinoplastike Lož in v ozadju mladinski pevski zbor, gotovo šolski. Kakšna priložnost je bila, ni mogoče reči, vsekakor nekaj uradnega, sodeč po jugoslovanski, partijski in slovenski zastavi ter Titovi sliki. Če bi bila slika barvna in na njej črne zavese v ozadju, bi to pomenilo, da se je dogodek zgodil pred obnovo Kulturnega doma …, če bi bile zelene, pa po njej. Kdaj točno se je ta obnova zgodila, res ne vem – bi pa pomagalo.

Ugibala sem, ali dirigira že Miroslav Matić in je slika torej nastala po letu 1976 ali pa gledalcu še kaže hrbet dirigent Lavrič? Odločila sem se za slednjega, a zgolj po občutku. France Žnidaršič, veteran godbe, ki je “vskočil” kot “domači” kapelnik pred prihodom Miroslava Matića, gotovo ni. Pač pa bolj zanesljivo poznam nekaj godbenikov. Od leve v prvi vrsti: tretji, s klarinetom – Jože Žnidaršič – Pogrčin, poleg njega Franc Turšič in Tone Poje, dolgoletni gospodar godbe, zadnji trije na koncu te vrste pa so Franc Žnidaršič (pa ne Žfran, ampak tisti od Deltoidov), Franc Švigelj in Jože Kraševec. Kdo je čedni kodrolasec s harmoniko, ne vem, kdo so vsi drugi, tudi ne. Mogoče je tisti z rogom, deloma skrit za stojalom Ivan Zabukovec iz Loža, a ne bi prisegla.

Bi lahko bil v drugi vrsti, drugi z leve Janez Kotnik iz Podcerkve, veteran, ki še vedno igra?? Možno. Tudi nekaj podmladka je videti, čeprav je bil tista leta bolj maloštevilen.

Kako so otroci nagneteni tam zadaj in tudi dirigentu grozi, da ga bo korak nazaj odstranil z odra … Pa so vseeno izvajali, kar so se namenili in prepričana sem, da je bilo poslušalcem všeč, celo navdušeni so bili, saj ima godba na pihala čisto poseben vpliv na občinstvo. Ni slučajno, da imajo take glasbene ansamble že od nekdaj vojaške, policijske, gasilske in podobne pretežno moške zasedbe … Po mojem, no.

Aha, tukaj v ozadju, drugi z desne v nekaj piha Franc Urbas, ki je bil nekaj časa v sedemdesetih letih predsednik sindikata Kovinoplastike Lož in v njegovem času je takratna godba prešla pod okrilje Kovinoplastike, kar je omogočilo njen resnični razcvet … Sedijo pa – domnevam – na Brestovih lahkih stolih “sardan”, ki so jih godbeniki najbrž kar sami prinesli iz spodnjih prostorov Kulturnega doma. In tudi odnesli nazaj.

Viri:

• 120 let godbe na pihala v Ložu, Lož, 1994

Kraj: Stari trg, Kulturni dom
Datum: 1972?
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 15. 5. 2019
Oblika: fotografija

Izletniki iz Loške doline v Benetkah … Na kavo nismo šli, ker je bila božjastno draga, še posebno za jugoslovanske denarnice, pač pa smo jo na poti domov nekaj prešvercali od Gigija na Opčinah …

Konec sedemdesetih in v osemdesetih letih so šli člani uredniškega odbora in dopisniki Glasila Kovinoplastike, ki so napisali določeno število prispevkov, vsaka štiri leta ali nekaj več nekam na izlet. Če dobro premislim, je bila to presneto dobra nagrada. Mislim, da je bilo leta 1974 ali 75, ko so šli na Češko za kake štiri dni, tole v Benetkah je bilo za en dan, sledilo je potovanje po Jugoslaviji za štiri dni, nato smo bili 1987 na Poljskem skupaj z Godbo Kovinoplastike. Vsakokrat en velik avtobus – ker obvezno pa ni bilo … Od Poljske naprej pa mislim, da so se ti izleti nehali oziroma je čez čas sindikat organiziral izlete za vse delavce po bolj ali manj ugodnih cenah.

Kar se mene tiče, sem se takrat že tedne prej veselila vsakega skoka čez mejo, saj so bili redki in dragi in že pot z avtobusom v Cerknico je bila izlet. Iti čez mejo pa je pomenilo videti, kako se živi drugje, kaj imajo, česar mi nimamo in kaj imamo mi, česar oni nimajo … V Italiji je bilo to ogromno blaga, ki je bilo bleščeče in lepo na pogled, kvalitete pa take kot se jo prodaja v času konjunkture, ko z dobičkom prodaš karkoli.

* * *

Ne vem ali sem že kdaj povedala tole (če sem, preskočite, prosim):

POCENI ČEVLJI

Tudi pod Javorniki so bili že minili časi obnove in zadrug, gospodarstvo se je počasi postavljalo na noge, najhujša revščina je bila mimo, ljudje so spet lahko kaj zaslužili, a še vedno je bilo težko priti do nekaterih vsakdanjih dobrin, navadnemu človeku še celo. Trgovci so imeli le skromno ponudbo in kadar je prišlo blago na police, je med ljudmi še vedno zašumelo: »Dobili so kuhinjsko posodo!« ali: » Pri Teliču imajo blago za moške obleke!« In je vse letelo tja, kjer je bilo kaj naprodaj, vsaj pogledat, če že ni bilo denarja za nakup. Tu in tam je kdo tudi kupil robo, ki je bila ravno na voljo, čeprav je tedaj niti ni potreboval – potem pa pride potreba, se pa nikjer ne dobi, so si mislili ljudje.

Hudi časi so torej bili spet enkrat mimo in tudi državne meje so počasi postajale vse bolj prehodne. Najbolj podjetni so že zaprosili za potne liste, jih z malo sreče kmalu dobili in začeli potovati v Italijo – nekateri zato, ker so bili tega vajeni še izpred vojne, ko so dobro služili s kontrabantom, drugi iz potrebe, tretji morda iz želje razgledati se malo onkraj domačega plotu. Odhajali so v Trst – najprej peš do avtobusa, nato na vlak, potem spet peš. Ali kakor se je pač kdo znašel. Iz Trsta so prinašali čuda, čudesa: najprej zlato, precej rdečkasto, pa vendar zlato, mehke čevlje »tržačane« iz semiša, ki so postali pobožna želja vsakega otiščanega, protinastega ali ozeblega starca, prosojne najlonske srajce in dežne plašče »šuškavce«, ki so jih potem nosili tudi v najhujšem mrazu, ker jih ni prepihal veter. Pa prekrasne punčke v razkošnih najlonskih oblekicah, ki so znale odpirati in zapirati oči, jokati in celo klicati mamo. Otročad je bila očarana nad njimi, ko so jih prinesli v hišo, a jih je smela le narahlo potipati, da se ne bi umazale. Potem so »pupe« nedotakljive kraljevale na skrbno postlanih in pregrnjenih zakonskih posteljah in dotikale so se jih le gospodinje in muhe, ki so kljub muholovcem in zagrnjenim zavesam že kako prišle noter od hleva in gnojišča.

Prinešeno tržaško blago so pokazali vsakomur, ki je prišel v hišo in še ni vedel zanj. Pomenilo je, da gre domačiji dobro, da so tu doma ljudje, ki so delovni, varčni in si ga zato lahko privoščijo. Iz Trsta so prihajale kmalu tudi pisane cunjice, kričeče rute iz gladke svile, lišp in priboljški vseh sort, da so se domači trgovci, ki teh reči še vedno niso imeli naprodaj, nemara kdaj počutili osramočene in ponižane – ali pa jim je bilo vseeno, saj so še vedno lahko prodali vse, karkoli so ponudili, čeprav je vedno več ljudi odhajalo po nakupih čez mejo. Zdaj je to postalo prej pravilo kot izjema. Marsikaj se je dobilo, česar doma ni bilo, marsikaj je bilo cenejše, čeprav slabše, izbira je bila mamljiva.

In se je tako tudi v Trstu ali v zvezi z njim in njegovo robo namerilo marsikaj presenetljivega, vrednega spomina in pripovedi za šankom ali med malico v tovarni … Tako so pripovedovali v Ložu, da je šel v Trst po nakupih tudi nekdo iz Prezida. Morda mu je bilo ime Josip ali Franjo, morda Tuonc ali kako drugače, ni važno. Morda sploh ni bil iz Prezida. Morda so tudi tokrat Ložanje obesili svojo nezgodo nekomu drugemu, kot se je to zgodilo pozneje, ko so prav tako Prezidancem pripisali nakup makaronov za pse – ki so bili pač najcenejši – v gospodinjske namene ali ko so trobili naokoli zgodbo o Potočanu, ki da je v Nemčiji – takrat so že začeli hoditi tja na delo in ne več v hrvaške gozdove – da je torej neki Potočan tam v želji čimveč prihraniti, živel od najcenejših konzerv, ki so se tudi pozneje izkazale kot hrana za pse. Revež pač ni razumel nemško. Pa še domov jih je prinašal, za družino … Kot rečeno, naš junak morda v resnici ni bil Prezidanec. Ampak zgodba pravi, da je bil in je šel v Trst, da si kupi čevlje in še kaj lepega, po poti pa se morda ustavi še v gostilni ali dveh na žganje ali kozarec vina.

No, Franjo ali Josip ali kar je že bil, stopi v neko tržaško trgovino s čevlji, se začne razgledovati in pomerjati. Marsikakšen model mu je bil po godu, a ko je slišal za ceno, je menil, da je predrago. Trgovec mu je prinesel kaj cenejšega – možaku se je tudi tokrat zdela cena previsoka.

»Veste kaj, da se ne boste brez potrebe mučili, prinesite vi meni najcenejše moške čevlje, ki jih imate,« je rekel prodajalcu in ta mu je jadrno ustregel. Naš Prezidanec – ali kar je že bil – pogleda čevlje, potiplje, pomeri, vpraša za ceno, ki je bila tokrat res zelo ugodna. » Pa mi dajte še ene, ko so tako poceni!« se odloči naglo in dobi še en par, plača in ves zadovoljen odnese nove čevlje iz trgovine.

Prvo nedeljo po ugodnem nakupu obuje nove čevlje in gre na sprehod, na »korzo«. Kajti Prezid je mesto, »grad«, in ima promenado. Stopa zadovoljno Franjo ali Josip ali kar je že bil po cesti sredi mesta, »puši« cigareto in se ozira malo naokoli, vsake toliko pa tudi na svoje nove čevlje. Resnica, niso bili kaj posebnega, celo zelo navadni čevlji, vendar pa ga niso nikjer tiščali ali žulili. Tudi svetili so se lepo.

»Za nekaj časa sem obut,« si misli zadovoljno. Pride skoraj na konec promenade, ko začne kar močno deževati. Steče pod kap, pa ker je bil to ravno kap od gostilne, stopi še malo noter, najde tam družbo – in se zadrži do večera. Saj domov tako ni kazalo iti, ko pa je še kar padal dež. Ampak vsega je enkrat konec in tudi Franjo ali Josip ali Tuonc, kar je že pač bil, se odpravi domov. Pa ker je bila tema, malo je popil, pa asfalta takrat v Prezidu še niso imeli in se je zato zgodilo, da je več kot enkrat stopil v lužo. Že po drugi ali tretji mu je postalo nekam hladno v noge, a kdo bi se v takem stanju oziral na to. Vse moči je usmeril v to, da pride čimprej v posteljo. In tudi je.

Drugo jutro se postavi na noge, postori jutranje zadeve, kakor se spodobi, potem se nameni pospravit nedeljski gvant in nove čevlje, da se ne bi ves teden valjali po sobi. A ko prime čevlje v roke, vidi, da nimajo več podplatov! Samo na robovih so se še držali ostanki kartona.

»Ti baraba makaronarska!! Kapitalistična! Dobičkarska!« se razhudi Josip ali Franjo ali kar je že bil. »Jaz ti bom pokazal goljufati poštenega delovnega človeka!!«

In je šel takoj naslednji dan na dopust pa v Trst in v trgovino, kjer je kupil čevlje. Trgovec ni pokazal, ali se ga morda spominja.

»Zahtevam, da mi takoj vrnete denar!« je rekel odločno. »Da vas ni sram takole goljufati kupce! Zapreti bi vas bilo treba!« je grmel v pravičnem srdu.

Trgovec je ostal miren in ves meden: »Oprostite, gospod, nikar se ne razburjajte, pokažite, kaj je s čevlji, vse se bomo zmenili. Bomo zamenjali, če je res kaj narobe!«

»Kaj ne bo narobe, če so pa podplati čevljev, ki sem jih pošteno plačal, razpadli prvič ko sem jih obul!« je glasno in razločno povedal Franjo ali Josip ali kar je že bil. »Hočem svoj denar nazaj!« je postavil čevlje na pult.

»Ne vračamo denarja, bomo pogledali, pa bomo dali drug par čevljev …« je še vedno ves sladek govoril prodajalec, prijel nesrečne čevlje in jih obrnil, da bi videl, kaj je narobe s podplati. »Ampak gospod, kaj ste pa delali s temi čevlji? Teh pa res ni še nihče prinesel nazaj!«

»Kaj sem delal?! Kaj se pa dela s čevlji?! Obul sem jih in šel enkrat samkrat v njih čez Prezid in nazaj! Kar poglejte jih, kakšni so zdaj! Ne boste vi mene okoli prinašali! Denar sém, pa gremo in me ne vidite nikoli več! Pa še drugim bom povedal, kaj prodajate!«

»Gospod,« je nekam preveč pohlevno smehljaje se rekel prodajalec, »veste, ampak ti čevlji niso za hodit.«

»Niso – kaj!!?«

»Niso za hodit.«

»Za kaj pa so potem?! Za kaj pa so čevlji?! Za gledat?!«

»Ja, ti so samo za gledat. To so čevlji za mrliče, veste …, da pokojnik ne leži kar tako bos kot kakšen revež v krsti … zato so tako poceni, ker so iz papirja.«

Niso povedali Ložanje, kakšen obraz je ob tem naredil Josip ali Franjo ali Tuonc ali kdor je že bil. Čisto mogoče, da je bil v resnici kakšen Ložan. In tudi ni jasno, kdo je bil poleg, da je vse to videl in raznesel okoli, zakaj ni verjetno, da bi to povedal sam Josip ali Franjo ali kdor je že bil. Ali pa morda tudi. Kakšen krat, ko je spet padal dež in je zbežal pod kap od gostilne in potem noter, kjer je ostal vse do večera.

Daleč nazaj je bilo, pa spet ne tako zelo … nekaj je že pokojnih, drugi pa smo nekako manj mladi kot na tej sliki.

Od leve:

• Mitja Cerkvenik,
• Tone Zigmund,
• Irena Mazij,
• neprepoznana,
• zadaj mogoče Miro Mlakar,
• Anton Intihar,
• del obraza neprepoznanega,
• Janez Praprotnik,
• Dušan Strle,
• Lojze Mazij.

Kje sem jaz, pa ne vem – mogoče me pa sploh ni bilo in je slika iz kašnega drugega izleta, kajti našla sem jo v kupu, ki je ostal po objavi v Glasilu Kovinoplastike?!

Od leve:

• Leopold Oblak,
• hrbet kaže Janez Ovsec,
• sledi Zdravko Zrimšek,
• spredaj Vida Grl,
• za njo Matija Kočevar in
• Leon Mlakar.

Tisti, ki zadaj levo maha z roko je najbrž vodič, naš ali od kakšne druge skupine. Naš je imel zložljivo marelo, tisto kar se vidi pod njegovo roko pa ni videti zložljivo … Hm. Mogoče me pa res ni bilo takrat tu, glede na marelo …

Isti dogodek, drugi posnetek, še enkrat od leve:

• Irena Mazij,
• Tone Zigmund,
• Mitja Cerkvenik,
• Lojze Mazij,
• Janez Ovsec,
• Janez Praprotnik,
• Leopold Oblak,
• Branko Troha,
• Vida Grl,
• Matija Kočevar,
• Leon Mlakar,
• Miloš Kovač.
• Mene pa spet ni!

Kraj: Benetke, Markov trg
Datum: 1982?
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 3. 6. 2019
Oblika: 2 fotografiji

Poplave v Nadlesku, hlev v katerem redijo piščance, zadaj Šmaraški hrib, na katerem se zdi, da je že malo snega … Letnico sem usekala približno – čisto mogoče se mi zdi, da je bila slika posneta leta 1974, ko so bili v Loški dolini vojaški manevri in vseslovenska (?) vaja civilnih struktur “Nič nas ne sme presenetiti”, kajti tudi takrat je neusmiljeno deževalo, prav kot nalašč. Bilo je jeseni, oktobra ali celo novembra …

Na sliki se vidijo kolesnice vozil, ki so – domnevam – reševala živali in opremo iz hlevov, ko je bilo jasno, da jih voda ogroža.

Slika je bila skupaj s tisto, na kateri piše “že druge letošnje poplave” – torej smemo sklepati, da je ta posneta istočasno. Ampak kdaj? In kdo jo je posnel. Jože Berglez? Čisto mogoče.

O zgodovini tehle hlevov sem vprašal Franceta Bavca, Gregorinovega iz Podcerkve in takoj se je marsikaj pojasnilo:

Prvi hlev so postavili leta 1960, hkrati ko je potekala prva arondacija, državni ukrep, ki je za potrebe Kmetijske zadruge odvzel lastnikom Nadleska in Podcerkve zemljo, ki so jo imeli na desnem bregu Obrha do vznožja Javornikov, kjer se je potem pasla goveja živina v t. im. čredinkah, ograjenih z bodečo žico. Druga arondacija se je zgodila leta 1963 in tokrat je šlo za zemljo na levem bregu Obrha – tam so potem kosili za krmo. Nekateri lastniki so dobili nadomestna zemljišča, drugi so jih dali v najem, tretji, kot na primer Rihtarjeva ujna, ki jih niso mogli obdelovati, so prodali. Še po mnogih desetletjih se stvari niso v celoti vrnile v prvotno stanje in je državi ostalo okoli 40 ha zemljišč …

Ampak nazaj k hlevu na sliki: Postavljal ga je mojster Ignac Štirn s svojo ekipo, vajenca, ki sta pokrivala streho pa sta bila tisti čas France Bavec – Gregorjev in Lužarjev Miro, oba iz Nadleska. Takrat je kmetijska zadruga že imela nekaj krav, ki so bile do postavitve tega hleva nameščene v farovški štali v Starem trgu. Gregorinov oče je prav tedaj prodal zadrugi teličko, ki jo je sin Franci potem vsakič obiskal in pobožal, ko je šel v šolo ali iz nje, saj je bil hlev odprt in je lahko prišel do nje. Mnogim kmetom je bilo hudo za živali, za katere ni bilo poskrbljeno, kot so bile navajene doma. 

Manjša stavba na sliki je nekdanja porodnišnica in mlekarna, ki pa se je z leti sama podrla, ker je ni nihče vzdrževal. Kmalu pa so vzporedno s prvim postavili še en enak dolg hlev, podrtijo mlekarne pa po dolgem času odstranili. Ko se namreč govedoreja ni več obnesla, so v hlevu na sliki najprej še kakšno leto redili žrebeta, za katera je skrbel Pišta Cmor, sin delavcev Kmetijske zadruge, ki so okoli leta 1960 prišli živet v Koča vas. Hlevi v Nadlesku so po letu 1969 prešli v roke Perutnine Pivka, kjer so redili piščance brojlerje, za razliko od podobnih hlevov v Koča vasi, kjer so imeli kokoši nesnice.

Pištekova starejša sestra Marija je postala moja sošolka in sedeli sva skupaj. Kakšen šok je morala biti tista selitev zanjo! Družina je prišla od nekod s severa Slovenije ali celo s Hrvaške, najverjetneje iz Prekmurja ali Međimurja, mi pa smo mislili, da so Madžari. V prejšnjem kraju je bila Marija odlična v šoli, ko je prišla v Stari trg, je nenadoma nihče ni razumel, vključno z učiteljico in ona ni razumela nas … in zdi se, da se nihče ni zmenil za to, morala se je sama znajti, kakor je vedela in znala. Enako Pišta. Ni čudno, da je Marija kmalu po končani šolski obveznosti odšla živet drugam.

Zdaj v nadleških hlevih menda nekdo redi purane.

Tudi pri gradnji teh hlevov se je odvila stara zgodba naših krajev: domačini so strokovnjake opozarjali, naj ne gradijo na tako nizko ležečem zemljišču, saj ga pogosto poplavlja voda – ampak zgodilo se je, in to na sliki ni bilo ne prvič ne zadnjič. Kot nova čistilna naprava v Markovcu …

Kajti poplav je bilo na Loškem polju veliko od pamtiveka in tudi malo večjih kot je ta. Ko so povečali vhod v Golobino v tridesetih letih prejšnjega stoletja, je bilo nekoliko bolje, a je zdaj spet huje, ker so deževja še silovitejša kot nekoč. Matevž Hace je v mladinski knjigi Povodenj, ki je leta 1968 izšla v zbirki Čebelica pri MK opisal, kako so jeseni v dežju kar ponoči reševali pridelek krompirja, ki ga je zalivala voda ter ga šele proti jutru pripeljali domov na hrib k svetemu Martinu in to po velikem ovinku čez Šmarato, po starodavni poti pod Javorniki, ker je bila tista čez polje medtem že pod vodo. Dandanes so njive zaraščene, noben krompir ni več ogrožen, za poplave, ki presegajo tisočletne standarde pa nemudoma izve vsa Slovenija.

Ko smo še živeli v Podcerkvi, sem tudi jaz z drugo mularijo spomladi in jeseni s čudenjem, tesnobo in nejasnim pričakovanjem nečesa grozljivo lepega hodila gledat vodo, v kateri so valovile trave in plavale smeti s travnikov in njiv. Večkrat je voda prišla vse do prvega ovinka pod vasjo ali celo čezenj. Starejši so nas odganjali stran v skrbi, da se bomo zmočili, prehladili in bognedaj potem kar umrli. Ali pa se utopili. Mi pa bi bili radi naredili čoln ali vsaj splav in z njim odpotovali v čudežne bleščeče daljave …

Šišnekova mati so znali povedati, da je nekoč voda prišla tudi v njihovo štalo in to prav visoko, ogrozila živino in napravila veliko škode. Njihova hiša je bila postavljena najnižje v vasi in zgrajena tako, da je bil spodaj hlev, nad njim pa stanovanje. Stroka je takim tradicionalnim hišam rekla vrhhlevne hiše, se mi zdi. Šišnekova mati pa so zaradi slabe izkušnje z vodo vedno zaskrbljeno pogledovali ven, kadar je le predolgo deževalo … Pa škupneka so enkrat omenili, kajti njihova hiša je imela še slamnato streho. To je tisto skrivnostno bitje, ki razkopava ali celo zažge slamnato streho … Pa o možu so pripovedovali mati, ki je iz prve svetovne vojne ranjen ali hudo bolan prišel okrevat domov in ker ni mogel na noge, je leže v postelji pletel nogavice, da bi bil vsaj malo koristen, medtem ko so mati sami z otroki delali v gozdu in na polju … In elektrike ni bilo v hiši, ne vem, ali je sploh nikoli ni bilo ali so jo odklopili zaradi požarne ogroženosti. Nekaj se mi sanja o slednjem, vsekakor je vnukinja Šišnekove matere ob sveči prebrala Grofa Monte Crista in še marsikaj. In ognjišče so imeli v črni kuhinji, ki je bila pravzaprav veža in v njej so se zidovi svetili od saj in kondenza, po tleh pa je bil rdeč opečnat ješterlah – tlak, ki se ga je samo pomilo s cunjo in ga ni bilo treba drgniti s krtačo kot deske v hiši in štibelcu …

Čudno in čudovito je, da sem lahko še doživela in videla vse to. Včasih se počutim, kot da sem padla v ta čas iz nekega drugega vesolja …

Porodnišnice – mlekarne na desni ni več. Slika je posneta z grbine ob cesti Nadlesk-Podcerkev, tako da se ne vidi zgornja štala. Voda zalije vse skupaj vsakih nekaj let, včasih tudi dvakrat na leto. Na koncu pa ugibam, da je posnetek najbrž nastal prej kot sem mislila, mogoče kmalu po letu 1969 in ne šele 1974, kot sem zapisala v naslovu. Tudi moja dva informatorja v Podcerkvi se namreč spomnita hudih poplav prvič okoli leta 1966 in drugih leta 1969. Takrat so bile v zgornjem hlevu krave, v spodnjem pa telice in voznik Joškov Jože jih je s tovornjakom vozil v podobne hleve KZ na Marof pri Cerknici.

Slovarček:

• ješterlah: tlak
• hiša: glavni prostor tradicionalne notranjske kmečke hiše
• štibelc: stranska soba v tradicionalni notranjski kmečki hiši
• štala: hlev

Viri:

• Franc Bavec, Podcerkev, junij 2019, ustno
• Zmago Žnidaršič, Podcerkev, junij 2019, ustno

Kraj: Nadlesk
Datum: 1974
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 15. 5. 2019
Oblika: fotografija

Klasična fotografija poplavljene državne ceste med jesensko ali spomladansko poplavo v Loški dolini. Glede na dejstvo, da je bila shranjena ta slika skupaj s tisto v prispevku o poplavljeni piščančji farmi v Nadlesku, je tudi tu najbrž posneta ista jesenska poplava. Večinoma so te manjše, vsakih deset ali nekaj manj let pa vodovje takole zalije glavno cesto proti Hrvaški. Takrat ljudje ne morejo normalno v službo in šolo, pa pridejo s traktorji po gozdnih obvoznicah, mogoče s kakim čolnom ali pa sploh ne. V prestolnici za tele poplave najbrž še vedeli niso, medtem ko dandanašnji poročevalci spremljajo vsak centimeter sprememb v nivoju vode. Saj je prav tako, ne rečem da ne. Se vsaj s tem pojavljamo v slovenski javnosti …

Bolj ko ne po občutku sem oba posnetka datirala v leto 1974, napravil ju je neznan fotograf, bila pa sta pripravljena za objavo v Glasilu Kovinoplastike.

Poleg nekdanjega hotela, cestne zapore in skednja, ki je bil dve ali tri leta nazaj spet pod vodo, se na desni spodaj vidi del avtomobila citroen ami, če kaj vem … Se je z njim pripeljal fotograf?

Tule nekje je tik ob levem robu slike in pod vodo plavalni bazen, prvi in edini v Loški dolini, ki v tem času iz dobro vidnih razlogov ne služi več namenu – poplave so ga zasule z blatom in vejevjem, odnesle, kar se je odnesti dalo, drugo je propadlo samo. Le ostanek betonskega mostiča do njega se mi zdi da še stoji. Še en projekt, ki ni upošteval narave.

Nekdanji hotel Jelen, ki je okoli leta 1955 postal orodjarna Kovinoplastike in tako služil vse do leta 1967. V prizidku spredaj so najbrž stranišča, večja stavba v ospredju je del z orodjarno, zadaj so stanovanja.

France Bavec iz Podcerkve se spominja, da je bilo 29. novembra 1966 ali 1967 hudo sneženje, tako močno, da po kaki uri doma niso mogli več normalno zapeljati na dvorišče, potem pa je takoj nastopila odjuga s poplavami, zaradi katerih so morali od tukaj, iz hotela, nujno preseliti orodjarske stroje v Lož pod komaj zgrajeno streho nove hale. Čez dve leti se je situacija ponovila, s tem da so stroji takrat ostali v Ložu za stalno.

Tudi stavba čez cesto služi Kovinoplastiki, če ne več za delavnico, pa za skladišče, po preselitvi Kovinoplastike v nove hale le bolj za ropotarnico …. Obvoz proti Babnemu Polju in Prezidu je ob poplavah vsakokrat preko Markovca in Viševka, ki je malo višje, kot že ime pove. Tisto cesto so leta 1928 namreč toliko nasuli, da ni več pod vodo ob vsakem dežju, če ga je dovolj, pa tudi tisto še zalije.

Lepo in jasno napisano, letnice pa nič. Opomba “rezerva” pomeni, da je bilo predvidoma dovolj gradiva za obseg ene številke, v nasprotnem primeru pa bi praznino lahko zapolnila dodatna fotografija … Pisal je Slavko Berglez, urednik Glasila Kovinoplastike, ki je to delo opravljal dvajset let, vse od prve številke naprej. Pred tem je izšlo nekaj številk Glasu Notranjske, mislim da od leta 1961 naprej, in najbrž je bil Slavko Berglez tudi tam kaj zraven. Umrl je iznenada okoli prvega maja 1985. V drugi številki dvajsetega letnika je Glasilo maja 1985 na prvi strani objavilo besede njemu v slovo. Za njim so Glasilo Kovinoplastike, ki je “pokrivalo” celotno Krajevno skupnost Loška dolina, kolikor vem, urejali Rudi Mlakar, Tone Žnidaršič in Ivanka Mihelčič.

Viri:

• Franc Bavec, Podcerkev, junij 2019, ustno

Kraj: Pudob
Datum: 1974?
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 15. 5. 2019
Oblika: fotografija

Kot hrček sem zmeraj spravljala vse, kar se mi je zdelo kolikor toliko vredno ali zanimivo. Nedavno sem spoznala, da me bodo ti zakladi zadušili, zato jih zdaj že nekaj časa sistematično odmetavam.

Ampak prva številka Glasila Kovinoplastike pač ne more kar tako v smeti, saj je velik del moje družine tako rekoč poročen s to tovarno, z menoj vred. Ko je izšla ta ciklostirana številka tovarniškega časopisa, ki so bili tedaj še redki, sem bila dijakinja, štipendistka prav te Kovinoplastike, moja mama, ki je časopisek prinesla domov, pa delavka v montaži. Najprej ga je shranila ona, za njo jaz – vse do zdaj.

Kovinoplastika Lož letos slavi 65-letnico obstoja. Tale naslovnica pripada prvi številki Glasila Kovinoplastike, ki je začelo izhajati ob 10-letnici ustanovitve Kovinoplastike. Ta je od leta 1954 delovala pod imenom Kovinsko obrtno podjetje Lož in se okoli leta 1961 preimenovala v Kovinoplastiko, domačini pa je ves čas imenujemo kar Kovinska.

KOVINOPLASTIKA LOŽ
izdelovanje kovinske galanterije, izdelkov iz plastičnih mas, umetnih smol, litih in elektro predmetov.

Pošta: Stari trg pri Ložu – telefon 8, Železniška postaja Rakek.

“Glasilo Kovinoplastike” izhaja po potrebi. Časopis urejuje uredniški odbor. Člani uredništva: Berglez Slavko, Škrbec Ivan, Martinčič Vinko, Kočevar Slave, Žnidaršič Marko, Plos Tone, Žnidaršič Franc, Žnidaršič Lado, Žnidaršič Tone, Jozelj Anton, Nelc Zvone, Tišler Jože, Kraševec Alojz.

Naslov časopisa: Uredništvo Glasila Kovinoplastike Lož, p. Stari trg pri Ložu, telefon 8. Rokopisov ne vračamo.

Mesec januar 1965. Številka 1.

Samo številko telefona poglejte…

Viri:

• Glasilo Kovinoplastike, št. 1, januar 1965

Kraj: Lož
Datum: januar 1965
Avtor: uredniški odbor in dopisniki Glasila Kovinoplastike
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 12. 7. 2019
Oblika: publikacija, naslovnica

Slika je nastala med leti 1967 in 1976, bolj natančno si res ne upam ugibati. Še ta okvir lahko utemeljim samo s tem, da je nova stavba Kovinoplastike s slike zaživela po letu 1967 in da je dirigent Lavrič vodil godbo do leta 1976…

Nova tovarniška hala, stare uniforme, stari dirigent, praznik, zastave … V ozadju levo vratarnica, v nadstropju računovodstvo, uprava in tehnologija. Poleg vratarnice in za kapami godbenikov spodaj prva tri okna pripadajo prostorom za prvo pomoč in varstvo pri delu – moja takratna služba, naslednja tri prostorom oddelka kontrole kvalitete izdelkov.

Za godbeniki in pod okni se da slutiti delček strehe kolesarnice, za hlačnicami muzikantov se svetlikajo kolesa biciklov. Kos avtomobilskega kolesa čisto desno najbrž pripada fičotu in kdor ga je imel, je bil kar velik gospod – raja se je vozila z bicikli, srednji sloj brezrazredne družbe z mopedi, nekateri pa tudi s tako natrpanimi avtobusi, da so zadnje kilometre pred tovarno večkrat pole plaščev in kril bingljale ven, ujete v zaporo avtomatskih vrat … V nekaj letih pa je bil res že tudi pred Kovinoplastiko “sam pleh”, kot je ob pogledu na dvorišče nove hale KPL predvideval Janez Hribar. Takrat prisotni spremljevalci so si to dobro zapomnili, veselo pričakovali in dočakali.

V ozadju nad fičotovim kolesom se s povečavo vidi rešetka kuhinjskega ventilatorja … Na položni brežini nasproti vkopane jedilnice so v sedemdesetih posadili neverjetno lepe vrtnice roza barve, prva okrasna drevnina ob novi hali pa je bila rdečelistna sliva prav tam pod zastavami. Ker je na sliki še ni slutiti, bi morda lahko nastanek slike pomaknili za nekaj let nazaj, bliže letu 1967 …

Res težko rečem, kakšna priložnost je bila, da je godba zaigrala pred vhodom v tovarno. Bi bila lahko otvoritev novih prostorov? Na oknih zgoraj se da slutiti nekaj lončnic, ki jih je treba vsak dan zalivati – torej čisto po vselitvi ali tik pred njo tole verjetno ni bilo. Nič občinstva ni videti, kar pa ne pomeni, da ga ni bilo, le neznani fotograf se je najbrž postavil predenj. Je bil zaključek zadnjega delovnega dne pred prazniki ali uvod v praznike, morda prvomajske? Ni mogoče reči, prav huda zima pa ni bila glede na odprta okna na stavbi in obleko godbenikov, dež tudi ni padal – zastave so suhe; prav vroče tudi ne …

Kam je potovala fotografija, da je potrebovala žig? Ali je žigosana le zato, ker je bila narejena za uradno dokumentacijo oziroma objavo v Glasilu Kovinoplastike?

Slovarček:

• zahmašni rekelc: praznični suknjič

Kraj: Lož, pred Kovinoplastiko
Datum: med leti 1967 in 1976
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 15. 5. 2019
Oblika: fotografija

Na sliki je Marija Škrbec iz Podgore, poročena Plos, s svojimi prvimi tremi otroki: Ivanom, Sonjo in Lidijo. Slikali so se o binkoštih leta 1954 na vrtu hiše v Jermendolu. Na mehko travo, med drobne rožice so pogrnili vzorčasto odejo in se stisnili nanjo. Fotografiral jih je Vinko Toni in lepo mu je uspelo.

Vsi so pražnje oblečeni, kot se priložnosti spodobi: mamica v svetli bluzi z volančkom okoli vratu, krilu s pikami in v kambrikastem predpas­niku z drobnim vzorčkom in temno obrobo, kakršni so bili takrat še vedno pogost sestavni del nedeljske noše podeželskih žena. Za delavnik so bila oblačila enaka, le da bolj ponošena in zašita, tudi temnejša. Še vedno so se nosili črni klotasti predpasniki, ki so imeli, dokler so bili novi, lep satenast lesk …

Večja deklica ima v laseh široko svetlo pentljo (večinoma so bile bele, roza ali svetlomodre), na sebi svetlo bluzico in čez rožasto oblekico ali predpasnik z naborkom na ramah. V roki pa drži – tako se vsaj zdi – bankovec. Je bil to fotografov trik, da je umiril nemirno otročad? Resni deček Ivan, ki je roko položil na ramo male sestrice Lidije, ima oblečeno svetlo srajčko in hlače z naramnicami iz blaga. Tudi dojenčica je oblečena v oblekico z rožami in pokrita v kapico z naborkom ob robu. Skratka eno sama milina, veselje, mladost in lepota.

O binkoštih je bil pred vojno in tudi še po njej v Jermendolu in na obojih Poljanah velik praznik. Iz Loške doline in Loškega Potoka so se zgrinjali ljudje, eni zaradi pobožnosti, drugi zaradi gostiln, ki so bile na široko odprte, prišli so kramarji, postavljeni so bili štanti, pilo in plesalo se je do jutra, da se je vse treslo. Otroci in dekleta so dobili sladkarije in drobna darilca, starejši ljudje so si izmenjali novice in opravljanja. Domačini pa so bili vzorni gostitelji vsem, tako v Jermendolu kot na Poljanah.

Okoliševe hčere – odraslih sinov po vojni ni bilo več – so včasih za binkošti, ko je bilo tam tradicionalno žegnanje, prihajale na Dolenje Poljane obiskat starše in najmlajšega brata. Tako sem tudi jaz nekajkrat z mamo potovala tja. Ko sem bila še tako majhna, da se komaj spomnim, sva šli popoldne iz Podcerkve najprej peš v Iga vas k teti Rezi, ki naju je dala spat, naslednji dan pa čez Šico in Cerulak na Poljane. Spomnim se, kako sem se kisala, ker sem bila utrujena in mama si me je ravno oprtala na hrbet, ko je v gozdu pred nama nekaj glasno zarjovelo in zalomastilo, da sva se obe na smrt prestrašili, čeprav nisva ničesar videli. Mama je rekla, da je mogoče jelen ali pa medved. Vsa utrujenost me je v hipu zapustila. Še zdaj točno vem, kje se je to zgodilo … ali se mi vsaj tako zdi. Čez nekaj ur sva po obisku pri starih starših in stričku poromali po drugi poti dol v Vrhniko in naprej čez Markovec, Stari trg in Ulako domov …

Stara mama so imeli za praznik pripravljene ocvrte tašce in hruškovo ali škundrovo vodo, enkrat celo pisan makunčev kruh … Midve pa sva prinesli atetu klobaso tobaka za žvečenje ali pol litra belega vina, ki so ga kar takoj spili … Kako nepredstavljivo skromno je bilo vse! Predvsem pa je bilo takrat, deset let po koncu, še povsod čutiti posledice vojne: na vsakem koraku ruševine požganih hiš: Polončičeve, Knausove, Urhove domačije … druge so bile z velikim trudom in minimalnimi sredstvi za silo obnovljene; v besedah pa žalost za ubitimi in odhajajočimi mladimi in skrb kako bo naprej z nekdaj cvetočo domačijo, saj sta ostala izčrpana starša sama z najmlajšim sinom. Zadihali so spet šele, ko se je sin leta 1955 poročil, a še vedno so jih tlačili trdo življenje, davki in kmetom nenaklonjena država. In vendar so nama mama ob odhodu stisnili v roke liter masti v stari vojaški šali ali štučko putra, ki ga je mama potem skuhala in hranila kot svetinjo do naslednjih velikih praznikov in še dlje …

Kratkomalo lepa! Prijazna, mlada, v lepo bodočnost zazrta mamica … V Jermendolu ob nastanku te slike ni bilo več gostilne, zaprli so jo že leta 1948, tudi hiše že nekaj časa ni več, spomini nanjo pa so med ljudmi še zelo živi.

Kot piščančki se tiščijo k materi, ker je toplo, mehko in varno … Mogoče so jih priprave na slikanje že malce utrudile in bi šli radi po svoje, a so jih odrasli že ukrotili – in nastala je zelo lepa slika, ki bi jo bilo škoda spregledati.

Slovarček:

• odpravljen: oblečen, urejen
• ate: oče, stari oče
• škundrava voda: v obilici vode kuhani suhi jabolčni krhlji
• šála: menažka, vojaška porcija za hrano
• štučka putra: v štručko (brez modela) oblikovana kepa surovega masla
• tašce: flancati
• makunčev kruh: kruh iz plodov drevesa mokovnika

Viri:

• Sonja Lipovec, julij 2019, pisno in ustno

Kraj: Jermendol
Datum: binkošti 1954
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Sonja Lipovec
Skenirano: 12. 7. 2019
Oblika: fotografija