Z besedami, ki so postale naslov prispevka, mi je lastnik slike neznanega avtorja pojasnil prizor, kakršnih je bilo v teh letih v Loški dolini, a tudi drugod po Sloveniji in Jugoslaviji vse več in več.
To gradbišče enodružinskih stanovanjskih hiš je v že drugi vrsti nastajajočega naselja na vzhodnem pobočju Ulake, ki so ga pozneje poimenovali Rožnik. Prej so bile tam košenine in sadovnjaki, ob spodnjem robu pa so vsakih nekaj let ringlšpilarji postavili vrtiljak. Parcele tam so bile za hišo ravno prav velike, infrastrukture oziroma gradbene ureditve pa razen kolovoza skoraj ni bilo. Hiše na sliki so zgrajene deloma iz malih kompaktnih zidakov – večjih in sodobnejših modularcev/em> je bilo na voljo le malo ali nič – deloma pa iz doma narejenih cementnih opek. Na levi se vidi kup kolov ali hlodov za punte, tu in tam ležijo sodi za vodo in katran, oziroma sodi od katrana za vodo, na gradbišču pa je množica mož, ki najverjetneje niso poklicni gradbeniki, ampak sodelavci, sosedje in sorodniki lastnika novogradnje, ki ga kličejo Mijo in dela v pudobski orodjarni.
Priselil se je bil za delom nekje iz okolice Ogulina, bister in zabaven mož je bil, sin pa je morda že takrat, najverjetneje pa čez nekaj let, priložnostno muziciral s svojim ansamblom, ki so mu nabriti Dolinci dali vzdevek Trio Mijo, čeprav je imel tudi uradno, drugačno ime … Tudi zato lastnik novogradnje najbrž ni imel težav pridobiti dovolj pomočnikov za delo – pa saj to ni bilo nikoli velika težava, šlo je po principu “ti meni – jaz tebi”. Gradilo je vedno bolj vse, kar je lezlo in šlo. Praviloma so to bile pravzaprav samo-gradnje: ljudje so skušali čim več vsega narediti sami, in če niso znali, so se pri priči naučili. Spretnejši so se tudi specializirali recimo za zidanje, fasaderstvo, keramičarstvo in potem kot samouki delali tudi za druge. Moj oče je nekaj let pred nastankom te slike sam izdelal vsa okna in vrata za hišo, gospodar te novogradnje je pozneje počasi in postopoma betoniral oporni zid pri hiši, lastnik slike pa je celo sam izdelal mešalec za beton – a o tem drugič. Povpraševanje po gradbenih materialih, storitvah in pripomočkih je bilo vsak dan večje, kajti tudi Loška dolina se je pospešeno razvijala. Hkrati s temi hišami je onkraj poti ob državni cesti nastal tudi prvi moderen stanovanjski blok s trgovinami spodaj.
Na sliki zadaj desno nekaj mož ob kupu peska vihti lopate – mogoče mešajo beton, saj električnih ali bencinskih mešalcev še ni ali pa so zelo redki… Zdi se mi, da so prve – zelo drage, saj so bili vredni včasih skoraj celoletnih prihrankov delavca – iz Nemčije uvozili gastarbajterji, ki so delali in služili tam … Okoli leta 1967 je tudi Kovinoplastika že imela dva zelo velika mešalca za beton, ki so ju posojali svojim delavcem pri betoniranju plošč – toda v času s slike teh še ni bilo, zato beton mešajo na roke.
Nekdaj so kapitalisti hitro izračunali, da se jim izplača narediti stanovanja za delavce in jim zastonj nuditi minimalne pogoje za bivanje. Nam bližnji primer je nekdanje žagarsko naselje na Milanovem Vrhu, o katerem smo zadnje čase na tej spletni strani še nekaj izbrskali iz preteklosti. Socializem je imel drugačno politiko: z ugodnimi krediti je omogočal gradnjo delavcu samemu, zase. Tako so prevladovale večinoma množice individualnih hiš ob ugodnih kreditih podjetja ali banke – ki jih je bilo vseeno vedno znova premalo – kjer so delavci sami delali in v gradnjo vlagali tudi vse svoje prihranke in prosti čas. Seveda so nastajali tudi še delavski bloki, toda toliko družinskih hiš kot v drugi polovici 20. stoletja in v tako skromnih pogojih, vsaj v Loški dolini ni in ne bo nastalo nikoli več.
Na izrezu nikogar ne poznam, čeprav je večina gotovo iz Loške doline. Le možak v sredini me s svojim pokrivalom nekako spominja na Hrvate iz Mijotovih domačih krajev, ampak le medlo. Verjetno je mladenič z lopato ali železnimi grabljami v rokah nasproti njega lastnik slike Ivan Zabukovec.
Tudi tu nikogar ne prepoznam, le za žensko v ospredju ugibam, ali je mogoče gospodinja Katica.
Na plošči pa se zdi, da dva pomagača ravno stresata kup betona, ki sta ga na tragah prinesla po tretnah, ki jih tukaj res ni videti, a so gotovo nekje bile, po možnosti čim bolj položne. To je bilo eno najtežjih del pri betoniranju plošče, kakršno zdaj v nekaj minutah zalije hruška, ki jo naročite po telefonu.
Slovarček
- ringlšpilarji: vrtiljakarji, potujoči zabavljači
- gastarbajterji: delavci na tujem, v glavnem na nemškem govornem področju
- punti: koli za (točkovno?) podporo v gradbeništvu
- trage: lesena nosila za svež beton, kamenje ali opeko.
- tretne: improviziran (lesen) gradbeniški dostop do delovišča
- hruška: kamion z mešalcem za prevoz svežega betona
Viri:
- Ivan Zabukovec, Stari trg, avgust 2024, ustno
Kraj: Stari trg – Rožnik
Datum: 1962
Avtor: ni znan
Zbirka: Ivan Zabukovec
Skenirano: 22. 8. 2024
Oblika: fotografija