1928 Ljubljana –Čez lužo!

Najprej so me zanimali napisi. Na manjši levi stavbi piše: “KOLKI TRAFIKA ZNAMKE”, poleg je tablica, na kateri bi lahko bil obris orla, nekakšen grb ali emblem. Na večji stavbi je slovensko- angleško – francoski napis v več vrstah in s črkami različnih velikosti:

● HAVRE- NEW YORK

● FRANCOSKA LINIJA – FRENCH LINE

● CIE GLE TRANSATLANTIQUE

● CIE CHARGEURS. REUNIS, SUD ATLANTIQUE

● TRANSPORTS MARITIMES -ZA POMORSKE VOŽNJE V JUŽNO AMERIKO ARGENTINIJO URUGVAJ IN KANADO.

Nad vrati je polkrožen nečitljiv napis, ki se konča z “ul.”, spodaj pa je številka 35 – očitno sta na njem hišna številka in ulica, poleg na veliko piše ZASTOPNIK IVAN KRAKER. Na sosednji stavbi piše še:” Jos. Presker” …

Na sliki je enaindvajset potnikov in njihovih spremljevalcev, sorodnikov, prijateljev, kolegov … in zadaj še štiri – predvidevam – zijala iz trafike in ladijske poslovalnice, med njimi mogoče tudi postrešček v službeni kapi. Šest žensk je na sliki – pet spredaj, ena v zadnji vrsti. Mogoče je katera poročena moškim poleg nje. Bosta odpotovala skupaj, ali je prišla le po slovo?

Večinoma so oblečeni v boljše gvante, lajbelce, moški razen enega nosijo kravate, bele srajce in klobuke, ženske pa obleke, nekatere prav po modi tridesetih let, ter klobučke, čeveljce s paščkom, lepe tuašlne, dolge ogrlice … Prav v sredini sedi starejša ženska v daljšem krilu. Tisti v beli bluzi s temno pentljo je moški za njo položil roko na ramo, ona pa je roko sprožila za hrbtom ženske poleg sebe, ki svojo roko drži na njenem kolenu …

Obrazi so resni, skoraj tesnobni, nobeden ni nasmejan. Skrajno levo sedi odraščajoč fante, ki je mogoče pripadal kateremu od parov – ali pa se je čez ocean podal kar sam? Kajti na sliki je spodaj z lepim rokopisom napisano: Odpotovali so iz Havre 4. julija 1928 z brzoparnikom “Paris” v severno Ameriko. Pomislila sem, da je bila fotografija morda nekakšen dokument ladijske družbe ali zavarovalnice, pa se je izkazalo, da gre le za spominski posnetek skupine izseljencev, ki se večinoma najbrž niti (še) niso poznali med sabo.

Prva ženska z leve v beli bluzi s pentljo, ki sedi spredaj in ji moški drži roko na rami, je označena s križcem. To je Meri Rigler, pozneje poročena Antončič.V času nastanka posnetka je še obiskovala trgovsko šolo v Ljubljani in se je na fotografiji znašla verjetno zato, ker je pospremila nekoga, ki je odhajal v Ameriko. Sta to bila moški, ki je položil roko na njeno ramo in ženska ob njej? Videti je, da spadajo nekako skupaj, celo kot bi se hoteli objeti. Sta sorodnika, prijatelja, kolega, ki ju je pospremila? Morda obiskovalca iz Amerike, ki se vračata? Meri namreč potem, ko se je šestletna leta 1913 vrnila s starši v Slovenijo, ni več odšla v Ameriko, čeprav je bila tam rojena.

Na zidu še enkrat delno čitljiv napis : Havre – New York, Francoska linija, …. Kanado, Avstralijo … severno … Možje so odkrili klobuke nevsakdanji priložnosti na čast ali morda na fotografov predlog, da bi bili tako obrazi bolj vidni.

Riglerjeva Meri o svojem šolanju ni veliko pripovedovala, omenila pa je, da je bil prav tisti čas v Ljubljani strah in trepet razbojnik Tone Hace, ki je bil doma iz sosednje vasi in ga je Meri mogoče vsaj na videz celo poznala. Slišala je, kako si je razbojnik Hace privoščil ljubljanske žandarje, ko se je mimo njih v spremstvu ministrantov sprehodil preoblečen v duhovnika. Živo se je spominjala, kako so potem nekega jutra prodajalci časopisov po Ljubljani do onemoglosti vzklikali: “Razbojnik Hace prijet! Berite, berite!”

Ko sem leta 1969 prišla v službo, sem tam tudi jaz spoznala Haceta, ki je po prestani kazni – spokorjen in prevzgojen (?) – postal kuhar v Kovinoplastiki. Ko sem se nekaj pozneje po daljši odsotnosti vrnila, je bil Hace že premeščen na novo delo v vratarnico. Šla sem mimo, ko se je iztegnil skozi okence in zavpil: “Kaj si pa delala, da imaš tako debelo rit! Prej si bila bolj fejst baba!” … Nekaj sem nebogljeno jezikala nazaj v obrambo svojega ozadja, pa me sploh ni poslušal.

Že precej v letih je bil takrat, a je še vedno delal, saj ni imel dovolj delovne dobe za upokojitev. Bil je bister, robat, imel je poseben smisel za (črni) humor, rad se je pogovarjal in veliko bral, živel pa precej skromno. Iz tega obdobja je najbrž najbolj znana njegova službena anekdota, ko je v skladu s pooblastili pred vstopom v tovarno ustavil neznano osebo (mogoče niti ni bila tako neznana, a jo je Hace imel na piki), ki pa je bila slučajno novi direktor oddaljenega TOZDa Kovinoplastike. Prišlek se je nad Hacetovim ravnanjem razburil in ga nahrulil: “Kaj ti ne veš, kdo sem jaz?!” Hace pa (menda): “Če bi ti vedel kdo sem jaz, bi se pa v hlače usral!!” O nadaljevanju in posledicah anekdota ne govori, vendar je Hace zadnja leta službe preživel v vratarnici majhnega dislociranega obrata …

Včasih se mu je zahotelo heca ali zgolj pogovora, pa je iz “njegovega” obrata odhajajočega domačega zelenokjunca zgrabil za kravateljc in zatulil: “Kaj si ukradel?!… Štanco?”

Ko je ustrahovani prišel k sebi in dojel, da gre za hec, sta kakšno rekla in Hace se je pomirjen vrnil v svojo vratarsko kabino h kruhu in kavi, ki ju je morda malo prej žvečil…