Ostanki odtrgane znamke dajo slutiti, da je kartica prispela iz Francije, pa tudi natisnjen napis (založnika?) na hrbtni strani temu pritrjuje: H. Brunot, 17, rue Alph.-Daudet, Paris 14…
Najprej me je ob pogledu nanjo presunil pogled na polje enakih križev, kjer vsak pomeni ubitega ali umrlega vojaka. Niti približno nisem mogla ugotoviti, kje se nahaja ta spomenik nepojmljive strahote človeške razdiralnosti, eden od mnogih. Lahko bi bil tudi pri nas v Logu pod Mangartom, na primer.
Potem sem skušala prebrati sporočilo na razglednici in v njem našla imena, ki se posredno tičejo tudi mene, nikakor pa mi ni uspelo uganiti, kaj so ti naši ljudje počeli v tem francoskem kraju, ki mu še imena ne morem ugotoviti. Še najbolj verjetno se zdi, da so šli tja s trebuhom za kruhom, iz besedila pa pronica prikrito domotožje, ki tudi ob pogledu iz takšne časovne oddaljenosti ni obledelo.
Razglednica je bila poslana na Gornje Jezero v gostilno Pri Vragu in z njo pozdravi in spomini.
Pred skoraj natanko 83 leti, 18. 4. 1938, je skupina moških iz Francije pisala gospodu Ivanu Petriču na Gornje Jezero:
“Najlepše pozdrave vam pošiljamo in se spominjamo na najlepše ure, ki smo jih preživeli v svojem krogu in prijatlov iz mladih dni … Vas pozdravlja Stanko”, potem z drugo pisavo “in Jože Intihar iz Bločic” … Omenjeno je tudi “Dolne Jezero” in dodan stavek s tretjo pisavo: “Najlepši pozdrav od Janeza Nanuta”. Podpisan je tudi “Joseph Mulec”. In čisto na dnu, ne v celoti čitljivo: “Tukaj počivajo naši vojaki iz svetovne vojne, ki jih je (…)”
Na prvi strani, nad podobo kraja pa pripis: “Tukaj je brat od Marmorjeve Štefke, ki pozdravlja Mramorjeve.” Omenjen je Štefkin brat, vendar je šlo najbrž za bratranca, ki se je tudi podpisal k pozdravom, a po francosko: Joseph.
Predstavljam si jih, kako v uri oddiha sedijo za mizo in si podajajo razglednico, na katero vsak nekaj pripiše …
Ob imenu Mramorjeve Štefke pa se mi skozi ta kos poslikanega in popisanega papirja spet nakazuje zgodba moje tete: kot najstarejša hči naj bi prevzela domačijo starih staršev na Bločicah in tam zagospodarila z možem, katerega domnevno ime najdem na tej razglednici in tudi veliko pozdravov zanjo in vse Mramorjeve. Oče so jo bili poslali v gospodinjsko šolo, da bi bila lažje kos zahtevni nalogi gospodinje, gospodarice, žene in matere na domačiji. Bila je čedna, postavna, na dobrem glasu, bistra, pridna, prijazna, zdrava … dokler ji ni naporno delo nenadoma pokvarilo hrbtenice in je naredilo invalidne za vedno. Vse se je sesulo v nekaj dneh. Poslovila se je od ženina, načrtov in sanj. Ostala je za teto pri hiši, bila hkrati nadomestna mama mlajšim bratom in sestram, skrbela za starše, a znala tudi skrbeti in svetovati nečakinjam, nečaku in še komu okrog nje – do zadnjega diha …
A ko je ta razglednica pripotovala na Jezero, je bilo še vse v redu. Zanima pa me, ali ji je kdo prenesel pozdrave. Skoraj gotovo je in mislim, da je bila zelo vesela.
No, in še zadnji pogled na razglednico: kdo pravi, da ni mogoče ugotoviti imen kraja?!! Natisnjen je na prvi strani kot se spodobi!!… Samo prebrati ga pa res ne znam …
Kraj: Francija, nekropola La Harazée v kraju Vienne-le-Château (Marne) 1
Datum: 1938
Avtor: ni znan
Zbirka: Boštjan Petrič
Skenirano: 16. 4. 2021
Oblika: razglednica