Dva posnetka skupine mož v dolgih suknjah ter z ustreznimi pokrivali je Vinko Toni napravil pozimi 1956 /57 v Begunjah. Priložnost je bila uradna, kar nakazuje aktovka v roki enega od njih, pa temen klobuk pri drugem ter nekako pomembna drža vseh, ki možujejo ob ograji. Dva sta pokrita v nekdaj značilni usnjeni kapi s ščitkom, ki so jih na podeželju možje nosili pozimi in poleti. Ostalih mož v skupini ne poznamo, izstopa pa tisti s polhovko na glavi, v kamižoli, rajthozah in škornjih buotarjih – Matevž Hace.
Urednik Miloš Toni je poiskal zapis v kroniki Osnovne šole Begunje pri Cerknici za šolsko leto 1956/57, kjer med drugim piše:
V tem šolskem letu se je poživilo politično delo v kraju. Bilo je 5 masovnih sestankov in štirje zbori volilcev. Te zbore je redno obiskoval predsednik ObLO Cerknica, naš republiški poslanec Matevž Hace in zvezni poslanec Ivan Regent. Na vseh zborih volilcev so volilci poudarjali veliko potrebo po dokončanju obnove šole, posebno, ker se hišna goba zelo hitro širi po stavbi, tako, da je ves levi trakt pritličja popolnoma uničen.
To je bil torej razlog, da je funkcionar Matevž Hace prihajal v Begunje, kjer se je znašel na teh posnetkih. Letos 4. julija bo 110 let od njegovega rojstva in na teh slikah je star sedeminštirideset let. Za seboj ima precej trdo in nenavadno življenjsko pot od kmečkega otroka, gozdnega delavca, knjižničarja delavske knjižnice v Starem trgu, delavskega aktivista, “gastarbajterja” v Franciji, na Češkem in drugod, partizana in partizanskega komisarja 14. divizije, ki je ob koncu vojne prisostvoval podpisu kapitulacije nemškega generala von Lehra v Topolščici, potem pa namestnika ministra (ali celo ministra?) za kmetijstvo in gozdarstvo, prvega predsednika gasilske zveze Slovenije in kdo ve česa še. Po vojni je postal pisatelj, začenši leta 1954 s knjigo spominov Gozdne steze, ki jim je sledilo še dvajset del, med katerimi so najbolj znani Komisarjevi zapiski.
Matevž Hace je bil nenavadna in karizmatična osebnost. Ni se mogel šolati, a si je z branjem in samoizobraževanjem vseeno pridobil široko obzorje in veliko znanja, ki so ga dopolnjevale vsakovrstne osebne izkušnje. To mu je najbrž omogočilo, da si v svoji samosvojosti nikoli ni pustil oprati možganov in ostal kritičen tudi v najtežjih situacijah. Čutil se je zakoreninjenega v domači zemlji in med ljudmi ter zavezanega narodu in prednikom. Zanj ni bilo dileme, kaj storiti, ko tujec seže po tvoji deželi in te hoče pokoriti: treba se je braniti ne glede na karkoli. Ni naključje, da je šlo za njim v partizane toliko njegovih sovaščanov. Ampak pustimo to, opisano je v njegovih knjigah in drugje.
Njegova pojava na teh slikah se zdi prav značilna: kljub temu da je zdaj visok funkcionar, je videti tako zelo notranjski, tako podeželski, čeprav ima zavezano kravato in obute škornje, ki se lepo svetijo. Na obeh slikah je videti prav dobrodušen – kakšen pa je bil njegov obraz, ko je nosil odgovornosti političnega komisarja tako velike enote, kot je bila 14. divizija; kakšen, ko je šlo za življenje ali smrt tolikih ljudi? In kako ga je to obdobje zaznamovalo? Gotovo mu je bilo lažje, ko je končno vse minilo in je lahko prevrednotil in opisal svoja doživetja in pozneje tudi zgodbe in spomine, ki jih je prejel od prednikov. Njegovo knjižno delo je poznano predvsem kot zgodovinsko in politično obarvano z medvojnimi dogodki, a je zapisal tudi veliko narodopisne snovi, ki pred bralca postavi življenje Loške doline in Notranjske med obema vojnama in še veliko prej. V njegovih delih spoznamo vrsto navad in ljudi, kakršnih ne bo več: pastirje in črednike, ki v gostilni pri Vidmarju v Podcerkvi praznujejo god svojega patrona o svetem Martinu, pa zadnjo rakarico, ki v škafu nese prodat svojo robo v Trst, nabiralce malin, krovce slamnatih streh, furmane in gozdarje, pa tudi zametke delavskega gibanja med žagarskimi delavci v Loški dolini.
Naj zaključim z anekdoto, ki sega v sedemdeseta leta, nekaj let pred Hacetovo smrtjo. V prostoru pod starotrško kinodvorano je bil nekakšen samoupravno-družbenopolitični sestanek, na katerega je bil vabljen tudi Matevž Hace. Po uradnem delu se je razvilo tovariško skorajda kramljanje z Matevžem Hacetom, ki se tudi tokrat ni držal prav nič vzvišeno, svojim nekdanjim in trenutnim funkcijam navkljub. Eden od že malo razpuščenih razpravljalcev je Haceta brez dlake na jeziku vprašal, kako je zdaj to s pisanjem – ali drži, da človek najboljše piše, če je malo pijan?
“Veš kaj ti povem?” je rekel Hace, pisatelj s tedaj že obsežnim opusom. “Kar sam probaj! Lepo se ga zvečer dobro napij, potem pa vzemi papir in napiši, kar se ti zdi, da imaš povedati. Pusti na nočni omarici, takoj ko se boš zjutraj zbudil, pa preberi. Boš ti videl kakšne oslarije si napisal!!” Tema o pisanju je bila s tem izčrpana za tisti dan …
Matevž Hace nikoli ni bil všeč vsem, kot še dandanašnji ni, in mu do tega tudi ni bilo. Kot pokončen in angažiran človek, brezkompromisno zavezan svojim ljudem in viziji boljšega in pravičnega sveta za vse, pa zasluži primerno spoštovanje, všečnost gor ali dol.
Slovarček:
- buotarji: škornji z visokimi botami, jahalni škornji
- rajthoze: jahalne hlače
- ObLO: Občinski ljudski odbor
Viri:
- Kronika Osnovne šole Begunje pri Cerknici za šolsko leto 1956/57, izbral Miloš Toni
- Slavko Ožbolt, Markovec, ustno
Kraj: Begunje pred šolo
Datum: zima 1956/57
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 27. 7. 2014
Oblika: 2 negativa