1952 Novi Kot –Štodlovi otroci

Bilo je leta 1950. Skedenj v Binklu je bil že pod streho in starša sta v njem naredila dva mala bivalna prostora. To sta bila kuhinja in spalnica. V kuhinji je bil štedilnik (kozel), miza in nekaj polic za posodo. Dimna cev je bila speljana kar skozi steno ven. Vleka dima je bila dobra, ker se dim ni nikoli zaganjal nazaj in oba prostora sta bila topla in suha. Stolov nismo imeli. Ata je narezal prugle, dolge približno pol metra, in sicer iz ostankov gredi, ki so ostali od cimpra.

Nekega dne sva bila z atom sama doma. Imel me je rad in je naredil vse, kar sem ga prosila. Padal je dež in sva se grela v kuhinji. Ker nisem videla ven, sem ga prosila, naj dene prugl na mizo, da bo boljši razgled. Ugodil mi je, vendar nisem dolgo ostala na mizi. Prugl se je prevrnil in zadel ob kuhinjsko okno ter razbil šipo. Najino uživanje se je končalo. Ata se je trudil, da bo pred maminim prihodom s kartonom zamašil luknjo v oknu, jaz pa sem jokala, ker sem vedela, da sem jaz kriva za nesrečo, pa tudi zato, ker sem vedela, da se bosta starša ob maminem prihodu pošteno sprla.

Ker smo zdaj bivali v Novem Kotu, so starši nadaljevali z obnovo hiše. Ne spominjam se, kako je gradnja napredovala. Vem pa, da smo se preselili iz skednja v hišo, kjer je bila malta še sveža in je pozimi zaradi hudega kondenza teklo po zidovih. Kurili smo samo v kuhinji. Spali pa smo vsi v majhni sobici zraven. Spalnica oz. hiša še ni bila dograjena za bivanje. Ata je takrat že imel konje in se je pozimi ukvarjal s furmanstvom, da smo lažje živeli. Pozimi je tovoril les z drugimi Binklarji od Bajte, kjer je bilo krlišče, proti Prezidu in naprej proti Rakeku na železniško postajo. Domov se je vračal zvečer ves premražen, utrujen in moker. Njegova obleka in konjske odeje so se sušile v kuhinji ob ali nad štedilnikom. Do jutra je moralo biti suho. Kozel je gorel noč in dan. Posušila se je obleka in odeje, na zidovih pa je bilo še več vlage kot sicer. Voda je s curki tekla po zidovih na tla in tam so se delale luže. Ker je ata fural, je delo na kmetiji padlo na ramena matere in mladoletnih otrok. V te slabe stanovanjske in življenjske razmere je prijokal na svet bratec Jožko. Rodil se je v začetku leta 1951, umrl pa čez dober mesec. Zaradi prekomerne vlage je kmalu zbolel in jokal cele noči. Mama je podnevi delala, ponoči pa nosila bratca v naročju. Spomnim se majhne krste na belih rjuhah, okrašenih s smrekovimi vejicami in mame, ki se je sklanjala nadnjo in glasno jokala. Takrat je bila huda zima – napadlo je veliko snega in mraz je bilo. Možje so kidali sneg od ceste do pokopališča v Starem Kotu. Cesta ni bila splužena, ampak samo pregažena s konji in sankami. Odrasli so bratca odnesli in ga pokopali, jaz pa na pogrebu nisem bila, ker nisem imela obutve.

Še istega leta je mama dva dni pred novim letom rodila fantka – brata Ivana. Takrat smo spali že v spalnici – hiši in razmere so se izboljšale.